Jedro

Zahteva tožnika za izplačilo razlike (poračuna) valoriziranega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ima materialnopravno podlago v 24. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, v procesnopravnem pogledu pa v 45. členu istega zakona in ni omejena z roki iz 415. člena ustave iz leta 1974 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je odpravilo sklepe pristojnih organov o valorizaciji denarnih nadomestil.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 6.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enota ... z dne 7.10.1993 v zadevi priznanja valorizacije denarnega nadomestila za brezposelnost. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je organ prve stopnje kot prepozno zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje valorizacije denarnega nadomestila za brezposelnost na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.11.1992 (Uradni list RS štev. 58/92), ker je tožnik svojo zahtevo vložil po preteku 6 mesecev od objave navedene odločbe. Z navedeno odločbo so bili odpravljeni sklepi o usklajevanju denarnih nadomestil objavljeni v Uradnih listih štev. 13/91-I, 27/91, 17/92 in 47/92. V odločbi so bili za odpravo posledic teh sklepov določeni učinki iz 414. in 415. člena ustave iz leta 1974 tako, da so imeli vsi, ki jim je bila s pravnomočno odločbo kršena pravica, pravico zahtevati spremembo posamičnega akta v 6 mesecih od objave odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Vsi ti pogoji so kumulativni. Podlaga za priznanje pravice do povečanja denarnega nadomestila je že navedena odločba Ustavnega sodišča RS. Tožena stranka je kot posamični akt iz 415. člena ustave SRS iz leta 1974 štela ustno odločbo organa prve stopnje o valorizaciji odmerjenih denarnih nadomestil za primer brezposelnosti skladno s 24. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki je bila izdana v skladu z 213. členom zakona o splošnem upravnem postopku. Za vročitev tega akta je šteti dan prejema valoriziranega nadomestila obračunanega po odpravljenih sklepih.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi. Tožnik je namreč zahteval valorizacijo in izplačilo denarnega nadomestila, v skladu z odločbo Ustavnega sodišče RS, organ prve stopnje in tožena stranka nista ravnala pravilno. Mnenja je, da denarni zahtevki ne morejo biti vezani na šest mesečni rok, za katerega tožena stranka misli, da ga je zamudil. Za ta rok tožnik ni mogel vedeti, o tem tudi ni bil obveščen, nekateri pa so bili.

Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

V stvari gre za izplačilo razlike denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (poračuna), ki je nastala ali bi utegnila nastati kot posledica načina valorizacije pri usklajevanju teh nadomestil z gibanjem poprečnih osebnih dohodkov vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji v skladu s 24. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZB, Uradni list RS štev. 5/91 in 12/92) v zvezi z ugotovitvijo Ustavnega sodišče RS v njegovi odločbi (Uradni list RS, štev. 58/92).

Tožena stranka je napravila napačen sklep, ko je štela tožnikovo zahtevo za priznanje valorizacije in izplačilo denarnega nadomestila za primer brezposelnosti kot zahtevo za spremembo njene, po njenem naziranju, ustne odločbe in se je zato napačno oprla na 415. člen ustave SRS iz leta 1974 ter na 213. člen zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP, prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ štev. 47/86). Tožeča stranka spremembe kakšne odločbe ni niti z besedo niti smiselno zahtevala, iz izpodbijane odločbe in iz predloženih upravnih spisov pa tudi ni razvidno, da taka odločba obstaja. Pravno nesprejemljiva je razlaga tožene stranke, da naj bi bila odločba, katere spremembo naj bi po njenem mnenju zahtevala tožeča stranka, ustna odločba, izdana v smislu 213. člena ZUP. V 213. členu ZUP nima opore razlaga, da je posamični akt, katerega spremembo po mnenju tožene stranke zahteva tožnik, ustna odločba tožene stranke, ki naj bi bila vročena stranki, s tem ko ji je bilo izplačano valorizirano denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Po določbi 213. člena ZUP namreč zadostuje, da ima odločba samo dispozitiv v obliki zaznamka na spisu, če so razlogi zanjo očitni in ni drugače predpisano, praviloma pa se stranki sporoči ustno, če gre za stvar manjšega pomena in se ugodi strankinemu zahtevku, pa ne posega v javno korist ali v korist koga drugega. Tudi če bi v obravnavani zadevi glede že izplačanih denarnih nadomestil šlo za stvar manjšega pomena, vendar ne gre, se ustnost nanaša le na sporočilo stranki o izreku odločbe, ki bi moral biti zapisan v obliki zaznamka na spisu.

Tožnik očitno zahteva izplačilo denarnega nadomestila kot poračun (razliko) izplačanih denarnih nadomestil. Ali je v konkretnem primeru tožnik prejel pravilno valorizirane zneske denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ali pa mu iz navedenega naslova še kaj pripada, je stvar izračuna na podlagi sklepa upravnega odbora zavoda. Zahteva tožnika ima materialnopravno podlago v 24. členu ZZZB, v procesnopravnem pogledu pa v 45. členu istega zakona, in ni omejena z roki iz 415. člena prejšnje ustave. Ker sta po povedanem izpodbijana upravna akta tožene stranke in organa prve stopnje nezakonita, bo morala tožena stranka poskrbeti v skladu z določbami zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, da bo pristojni zavod ravnal kot sicer ravna pri izplačilih valorizacij. To pomeni, da bo treba v primeru utemeljene zahteve upravičencu izplačati valorizirani znesek skladno z novim sklepom upravnega odbora, s katerim je ta nadomestil sklep odpravljen z odločbo Ustavnega sodišča RS, v nasprotnem primeru pa odločiti o tožnikovem zahtevku.

Ker sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker je bil iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravljen napačni sklep, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I in 45/1/94) uporabilo kot predpis Republike Slovenije.