Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja pogojev za izdajo zamudne sodbe.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 22.951,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2006 dalje do plačila.
Zoper sodbo se pritožuje toženec in navaja, da je na drugopisu tožbe sodišče navedlo koledar 20.4.2007, ki ga je razumel kot koledarski rok za odgovor. Ker je v zaporu se tudi ne more takoj posvetovati s pravnim strokovnjakom, zato je na tožbo lahko odgovoril šele 20.4.2007. Sodišče prve stopnje bi odgovor na tožbo moralo upoštevati in mu dovoliti vrnitev v prejšnje stanje, ker je bil glede roka za odgovor na tožbo v zmoti.
Pritožba ni utemeljena.
V skladu z določilom 318. člena ZPP je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe izpolnjen, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku iz 277. člena ZPP, to je v roku 30 dni od njene vročitve. Ugotovitev prvostopnega sodišča, ki ga tudi pritožba ne izpodbija, da je bila tožencu, ki je na prestajanju kazni zapora tožba vročena preko uprave ZKPZ Dob pri Mirni dne 9.3.2007 kot sledi iz priložene povratnice sicer skupaj z ustreznim pozivom na odgovor v skladu z določilom 277. člena ZPP (stran 14) in pozivom na odgovor na tožbo v 30 dneh od njene vročitve in opozorilom na posledice, če v 30 dnevnem roku na tožbo ne bo odgovoril. Odgovor na tožbo je toženec vročil upravi zaporov 20.4.2007, po izteku 30 dnevnega roka za odgovor na tožbo, ki ga je po pošti in poslala sodišču prve stopnje, kamor je prispel 24.4.2007, tako kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil že pravnomočno zavrnjen, zato se je pritožbeno sodišče v nadaljevanju ukvarjalo še z obstojem preostalih dveh pogojev za izdajo zamudne sodbe, to je ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka) in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama oziroma splošno znanimi dejstvi (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Tožnica je hčerka pokojne D. F., ki jo je umoril toženec in bil za kaznivo dejanje umora tudi že pravnomočno obsojen.
Tožnica je na podlagi določila 179. člena OZ zato upravičena do odškodnine, ki jo trpi v zvezi z duševnimi bolečinami ob smrti matere. Tožnica je v II. tožbe obsežno navedla, kakšne bolečine trpi ob izgubi matere, in je zato predlagala tudi svoje zaslišanje, zaslišanje svojega očeta, postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Tako predlagani dokazi niso nasprotovali navedbam, da tožeča stranka trpi duševne bolečine v višini, kot jo je skladno s sodno prakso odmerilo sodišče prve stopnje. Razlogi za zamudno sodbo so bili tako podani, vključno s pravilno uporabo materialnega prava. Zato je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).