Jedro

Tožeča stranka mora dokazati, da je tožena imetnica TV sprejemnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I I 1271/95 z dne 12.12.1995 ostane v celoti v veljavi in je zato toženka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 9.984,00 SIT, zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake mesečne neplačane naročnine, to je od 15. v mesecu za vsak tekoči mesec do vložitve predloga za izvršbo v skupni višini 1.577,00 SIT ter na 6.175,00 SIT odmerjene sodne stroške. Toženka je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 9.000,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Glavnica se nanaša na neplačano mesečno RTV naročnino za obdobje januar 1995 do julij 1995. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter v pritožbi predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in zavrne tožbeni zahtevek. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je že v ugovoru zoper izvršilni sklep ugovarjala pasivno legitimacijo, ker ona ni bila nikoli lastnik spornega televizorja in ne RTV naročnik. Prevzela je le plačilno obveznost svojega moža A.R. in s trajnikom pooblastila banko, da je do prenehanja pooblastila odvajala ta plačila iz njenega dobroimetja na tekočem računu. Naročniško razmerje se s tem ni spremenilo in je do odjave sprejemnika obstajalo zgolj med njenim možem in tožečo stranko. Navaja, da iz predložene listine ni razvidno, da gre za izpis iz overjene poslovne knjige, kot to določa 2. odst. 21. člena Zakona o izvršilnem postopku. Na predloženi listini je popravek glede naročnika, zato je toženka ugovarjala pasivno legitimacijo, saj je ostalo nedokazano dejstvo, da je bila toženka dejanski naročnik RTV Slovenije. Prav tako pa iz te listine ni razvidna terjatev in ne njena zapadlost. Navaja, da je TV sprejemik v tistem obdobju odjavila. Zapečatil ga je inkasant na način, kot je bil takrat dogovorjen, zato je neutemeljena presoja sodišča, da je iztoževano obdobje od januarja do julija 1995, v času, ko je že potekla doba začasnega pečatenja. Za tako dokazno oceno sodišče nima nobenega dokaza. Inkasant je povedal, da je sporni sprejemnik zapečatil in poslal poročilo toženi stranki, saj je bil njegov dohodek odvisen od števila posameznih opravil in je zato vse odjave takoj posredoval naprej. Tožeča stranka ni dokazala, da je bil v spornem obdobju sprejemnik ponovno odpečaten. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih določno ne opredeli, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka v pritožbi upravičeno trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in pri tem navaja, da iz listine, ki jo je tožeča stranka predložila sodišču prve stopnje, ni razvidna terjatev, katero ima tožeča stranka do tožene stranke, niti njena zapadlost. Tožnica je vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine - izpiska iz poslovne knjige, in predložila sodišču fotokopijo, ki naj bi bila izpis iz glavne knjige naročnikov. Po določbi 2. odst. 7. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožeča stranka ni tako ravnala. Predložitev samo teh dveh listin in zatrjevanje, da je toženka imetnica TV sprejemnika, je premalo za utemeljenost tožbenega zahtekva, glede na to, da je toženka trdila v postopku, da je bil TV sprejemnik zapečaten in da imajo več TV sprejemnikov. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženka že od leta 1978 imetnica TV sprejemnika Polux in da je po poteku dobe zapečatenja spet nastopila obveznost plačevanja naročnine. Te ugotovitve pa zaenkrat v spisu nimajo dovolj podlage, saj je inkasant - priča M.P. izpovedal, da je pečatil prenosni TV sprejemnik, da je bilo to že pred letom 1985, nato pa je pooblaščenec tožeče stranke postavil tudi trditev, da TV sprejemnik Polux ni prenosni. Glede na take trditve strank bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da se trditve o pečatenju TV sprejemnika sploh nanašajo na isti sprejemnnik, za katerega se terja naročnina, kajti prečatenje naj bi bilo pred letom 1985, naročnina pa se zahteva za del leta 1995. Šele potem bi bil mogoč zaključek o tem, da v skladu s pravilnikom po poteku dobe zapečatenja spet nastopi obveznost plačevanja RTV naročnine. V ponovljenem postopku bo morala tožeča stranka dokazati, da je toženka imetnica določenega TV sprejemnika, za katerega obstaja dolžnost plačevanja naročnine. Tožeča stranka nedvomno hrani tudi listine o prijavi TV sprejemnika. Tako bo mogoče ugotoviti, kdo je imetnik, za kateri TV sprejemnik gre, prav tako pa, kdo je plačeval naročnino do obdobja, za katerega se sedaj terja naročnina oziroma, ali ima zatrjevano zapečatenje zvezo s TV sprejemnikom, za katerega se naročnina sedaj terja. Raziskati bo tudi treba, kaj pomeni popravek imena na fotokopiji, predloženi kot izpisek iz poslovne knjige. Po tako dopolnjenem postopku naj sodišče prve stopnje o stvari ponovno odloči. Pritožbi je bilo tako treba ugoditi in sodbo razveljaviti (čl. 370/1 ZPP). Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.