Jedro

Protispisnost je podana le v primeru, če sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini, ne pa v primeru, če je ugotovitev, kaj sta se pogodbeni stranki dogovorili (čeprav je v listini drugačen zapis), posledica dokazne ocene.

Pogodbo o borznem posredovanju je za prvo toženko podpisala oseba, ki za to ni bila pooblaščena. Zgolj zaposlitev v podjetju X, upoštevajoč kakšno delovno mesto je zasedala, ji takšnega upravičenja ni dajala. Ni bilo zatrjevano, da bi bila sama zakonita zastopnica podjetja X. Vendar pa ugotovitev, da je Pogodbo o borznem posredovanju za prvo toženko podpisala oseba, ki za to ni bila pooblaščena, še ne pomeni, da je prva toženka, ki svoji vezanosti na pogodbo ni nasprotovala in jo je izvajala, ravnala protipravno. Možnost, da neupravičeno zastopani pogodbo, ki jo je sklenil nekdo kot njegov pooblaščenec brez njegovega pooblastila, naknadno odobri, zakon celo izrecno predvideva.

Tožnica je družbo pooblastila za upravljanje z njenim premoženjem in ne zgolj za oddajo posameznih naročil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in druga tožena stranka sami trpita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženki nerazdelno plačata 119.374,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in za obdobje kot je to specificirano v izreku sodbe pod točko I. Tožnici je posledično naložilo, da teženkama povrne tudi njune stroške in sicer vsaki po 2.891,40 EUR s pripadki.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ne drži, da bi družba X s tožnico podpisala pogodbo o borznem posredovanju z dne 14. 2. 2007. Z njene strani pogodba ni bila podpisana. Podpisala jo je druga toženka, za katero ni bilo zatrjevano in ne dokazano, da bi imela pooblastilo prve toženke za podpis. Da bi druga toženka pogodbo podpisala v imenu družbe X, iz pogodbe ni razvidno, poleg tega pa druga toženka tudi ni bila zakonita zastopnica podjetja X. Pogodba o borznem posredovanju je bila tako podpisana v nasprotju s pogodbo o zastopanju. To bi bila prva toženka dolžna preveriti, pa tega ni storila. Dopustila je, da se na njeni podlagi izvajajo posli za tožnico, le-te pa je nato tudi zaračunavala. Ne glede na to, da je prva toženka razpolagala zgolj z pooblastilom, ki se je glasilo na ime druge toženke, je dopustila, da se oddajajo (tudi) naročila s strani oseb, za katere pooblastilo v odnosu do prve toženke ni bilo izkazano. Protispisna je ugotovitev, da je tožnica s pooblastilom z dne 14. 2. 2007 pooblastila družbo X, da v tožničinem imenu in za njen račun kupuje in prodaja vse vrste vrednostnih papirjev in opravlja vse ostale posle in dejanja, ki so potrebni za izpeljavo sklenjenih poslov s prvo toženko. Pooblastilo se nanaša izključno na drugo toženko. Pooblastilo tudi ni bilo podpisano v skladu s splošnimi pogoji in bi prva toženka morala poslovanje na njegovi podlagi zavrniti. Vsebina pooblastila z dne 9. 10. 2007 potrjuje trditve tožnice, da so naloge za nakup in prodajo vrednostnih papirjev za tožnico, na podlagi pooblastila z dne 14. 2. 2007, poleg druge toženke, oddajale tudi druge (nepooblaščene) osebe. To je bil tudi glavni razlog, da je druga toženka tožnico dobesedno prisilila v podpis tega pooblastila, ki vsebuje tudi odobritev predhodnih poslov. Trdila je, da sicer kupljenih vrednostnih papirjev ne bo mogoče prodati in poslov speljati do konca ter bo posledično tožnica sama kriva za škodo, ki bo nastala. Ker nova pooblastila, glede na dopis prve toženke z dne 30. 11. 2007, še niso bila potrebna, je bil edini razlog, da so od tožnice zahtevali podpis novega pooblastila, v prikritju nezakonitih ravnaj in goljufij s strani obeh toženih strank in družbe X. O tem sta izpovedala tako tožnica kot njen mož. V nadaljevanju tožnica opisuje nadaljnji tek dogodkov (kljub podpisu pooblastila do prodaje vrednostnih papirjev ni prišlo, morala sta zagotoviti dodatna sredstva za nove nakupe). Vztraja, da ni vedela, da lahko nalog za prodajo vrednostnih papirjev odda sama. Prvi člen pogodbe prava neuki stranki o tem nič ne pove. Šele kasneje je ugotovila, da lahko pooblasti tudi moža, a še nekaj časa nista vedela, kako se takšno naročilo dejansko izpelje. Ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo njunim pojasnilom o tem, da je bila tožnica v podpis prisiljena oziroma prevarana. Sodišče bi zato moralo presojati tudi naročila dana do 9. 10. 2007. Zaključki pod točko 40 in 53 so posledično napačni. Tožnica se je odzivala na neustrezno ravnanje druge toženke, vendar na neučinkovit način, preko druge toženke, ki ju je zavajala. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bilo drugo pooblastilo podpisano prav iz razloga, ker je bila na prvem pooblastilu kot pooblaščenka navedena le druga toženka, ne pa družba X. Tožničine navedbe, ki naj bi dodatno potrjevale, da je bilo v resnici dogovorjeno, da vse posle ureja družba X, pa so deloma vzete iz konteksta oziroma se deloma nanašajo na čas po 9. 10. 2007. Meni, da za zaključek sodišča, da je druga toženka naloge po pooblastilu z dne 14. 2. 2007 opravljala v imenu in za račun družbe X kot njena delavka in da je nakupe ter prodaje vedno opravljala po nalogu priče S., ne more zadostovati izpoved priče J. H. S tem v zvezi izpodbija dokazno oceno priče S. in opozarja na posamezne dele svoje izpovedbe in izpovedbe svojega moža. Ne drži, da bi bilo naročilo glede 22. 2. 2007 vplačanih 20.000,00 EUR izvedeno kot je bilo naročeno, saj je druga toženka to, kar je sicer okvirno pravilno kupila, kmalu zatem, brez naloga tožnice, prodala in kupila druge, neustrezne delnice. Ne drži, da bi tožnica družbi X naročila upravljanje z njenim premoženjem. Poudarja, da družba X do 9. 10. 2007 ni bila pooblaščena za kakršnokoli ravnanje v imenu in za račun tožnice. Ne družba, ne njen lastnik S. in ne druga toženka za to nista imela znanja in ne zakonskih pogojev, da bi takšno storitev opravljala in je zato tak zaključek, ob drugačni izpovedbi tožnice in njenega moža, neverjeten. Primerjava nakupov (točka 44) za ugotavljanje vsebine naročila ni bistvena. Ne soglaša z razlogi pod točko 45. Gre le za sprejemanje nasvetov s strani oseb, ki so se na trgovanje spoznale. Če bi šlo dejansko za upravljanje s premoženjem, potem je osebna odškodninska odgovornost druge toženke podana, saj je storitev opravljala brez potrebnih znanj in brez dovoljenja pristojne agencije. To bi pomenilo tudi to, da so bile s strani druge toženke in družbe X kršene vse relevantne določbe Zakona o trgu vrednostnih papirjev (75. člen in 108. člen). Glede na obseg transakcij prvi toženki ni moglo ostati neznano, da tožnica ni dala naloga za njihovo izvedbo ali da je druga toženka (in kasneje X) opravljala storitev, ki je po zakonu ni smela. Ker kljub temu ni ukrepala, je kršila dolžno skrbnost. Da je bila prva toženka seznanjena s tem, da druga toženka oziroma družba X poslujeta izven zakonskih oziroma pogodbenih okvirov oziroma celo goljufivo, izhaja tudi iz okoliščine, da je B. V. na policiji izjavil, da so borzno posredniške hiše zaradi spremenjene zakonodaje morale imeti novo pooblastilo strank od 14. 11. 2007 oziroma, da so lahko s prejšnjimi kupovale vse vrednostne papirje do 1. 11. 2007. Ta obveznost je v resnici nastopila 21. 12. 2007. Ta neresnica je pripomogla k temu, da so propadle vse kazenske ovadbe in kaže na željo pomagati pri prikrivanju nezakonitih ravnanj toženih strank, predvsem prve toženke. Zavestno je pri tem pomagal tudi U. B., ki je izpovedal enako. Po njegovem mnenju družba X ni mogla več razpolagati s certifikati tožnice zato, ker ni več imela novega pooblastila. Obe izjavi sta povzročili nepravilen zaključek tožilstva, da je tožnica sama odgovorna, da so vrednostni papirji z zapadlostjo 14. 12. 2007 propadli. Vztraja pri tem, da Splošnih pogojev ni prejela. Prav tako ni prejela uradnega cenika. Strinjala se je zgolj s tem, da znašajo stroški in provizija skupaj 0,7 %, kar je bilo zapisano na pogodbo. To, da je stroške in provizijo plačala, pa ni relevantna okoliščina, saj ji je bilo to trgano, in torej plačano brez volje in aktivnosti tožnice. Ker Splošnih pogojev ni prejela, tudi za dolžnost ugovora ni vedela. Tožnica in njen mož nista bila vešča tovrstnih poslov. Drugi toženki sta zaupala in nista imela razloga, da bi na pogodbi označila, da pogojev nista prejela. Donosnost poslov na vtoževano škodo ne vpliva. Bistveno je, da tožničini nalogi niso bili izpolnjeni. Škoda bi bila v primeru slabše donosnosti pač večja. Nepravilno je stališče sodišča pod točko 56. Opozarja na svoje predhodno pojasnilo glede izsiljenega pooblastila ter ravnanja in zavajajočih obljub druge toženke. Da sta denar res rabila, kaže dejstvo, da sta vzela kredit za 77.000,00 EUR, vložila pa sta le 40.000,00 EUR.

3. Na pritožbo je odgovorila druga toženka. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in je tudi odločitev pravilna. Kršitve postopka niso konkretizirane, vsebinsko očitana kršitev 8. člena ZPP pa ni bila storjena. Opozarja, da je tožnica že v tožbi drugo toženko označila kot zaposleno v družbi X, družbo X pa kot tisto, ki je za prvo toženko, kot njena pooblaščenka, podpisala Pogodbo o borznem posredovanju. Pojasni, da pooblastila prve toženke za podpis pogodbe ni imela, ga je pa imela družba X. Pogodbo je podpisala kot njena delavka. Pogodbi ni nihče nasprotoval in je bila izpolnjena. To, da so naloge za nakup in prodajo vrednostnih papirjev za tožnico dajale tudi druge osebe v družbi X, kaže, daje bila ves čas za to pooblaščena družba. Pritrjuje razlogom sodišča v zvezi z podpisom pooblastila in odobritve z dne 9. 10. 2007 in meni, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Določila sedmega poglavja ZTFI so se začela uporabljati s 1. 11. 2007 (598. člen). Tudi prava neuka stranka lahko razume 1. člen Pogodbe o borznem posredovanju. Pooblastilo z dne 14. 2. 2007 je bilo dano drugi toženki kot uslužbenki družbe X. Nikoli ni delala zase. Vsa nakazila so bila izvršena na račun prve toženke, vse koristi iz poslovnega sodelovanja sta imeli prva in druga toženka. Tožnica je v kazenski ovadbi zoper tožene stranke zapisala, da se je odločila, da bo sredstva vložila preko družbe X. Da zanju to ureja družba, nista izvedela šele 9. 10. 2007. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti zgolj na v drugem odstavku 350. člena ZPP navedene kršitve. Te niso bile storjene. Glede ostalih pa mora mora biti pritožba obrazložena: pritožnica bi morala navesti katera določba ZPP je bila kršena in s čim, pri kršitvah po prvem odstavku 339. člena ZPP pa pojasniti tudi, zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Pritožnica konkretizirano uveljavlja zgolj kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato v naslednji točki obrazložitve opredeljuje le do te kršitve.

6. Pri ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica s podpisom pooblastila z dne 14. 2. 2007 (priloga A3) za nakup oziroma prodajo vrednostnih papirjev pooblastila družbo X, ne gre za t. i. protispisnost oziroma kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le v primeru, če sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini, ne pa v primeru, če je ugotovitev, kaj sta se pogodbeni stranki dogovorili (čeprav je v listini drugačen zapis), posledica dokazne ocene. Prav za slednje gre tudi v konkretnem primeru, saj je bil med strankami sporen ne le obseg prevzetega pooblastila, ampak tudi komu je bilo dano.

7. Med tožnico in pravno prednico prve toženke (to je Y, borzno posredniška družba, d. d.)(1), je bila 14. 2. 2007 sklenjena Pogodba o borznem posredovanju (priloga A2 in B135). Prva toženka je pogodbo sklepala po pooblaščenki. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila to družba X, ki je imela za sklepanje takšne pogodbe v imenu in za račun prve toženke podlago v 5. 9. 2005 sklenjeni Pogodbi o poslovnem sodelovanju (priloga B136). Pritožnica s tem, da je pogodbo kot pooblaščenka prve toženke podpisala družba X, ne soglaša in trdi, da M. B., ki je pogodbo podpisala, ni navedena kot zastopnica družbe X, poleg tega pa tudi ni bila zakonita zastopnica te družbe. Trdi torej, da je pogodbo za prvo toženko podpisala oseba brez pooblastila. Po mnenju tožnice bi morala prva toženka to opaziti in preprečiti, da so se na podlagi takšne pogodbe izvajali posli za tožnico.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da je Pogodbo o borznem posredovanju z dne 14. 2. 2007 za prvo toženko podpisala oseba, ki za to ni bila pooblaščena. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bilo zatrjevano, da bi imela druga toženka (to je M. B.), ki je pogodbo (fizično) podpisala, za tak podpis bodisi pooblastilo prve toženke, ali pa pooblastilo zakonitega zastopnika podjetja X, ki je bilo sicer na podlagi sklenjene Pogodbe o poslovnem sodelovanju (B 136) za sklepanje takšnih pogodb v imenu in za račun prve toženke nedvomno pooblaščeno. Zgolj zaposlitev v podjetju X, upoštevajoč kakšno delovno mesto je zasedala (glej ugotovitve pod točko 23 sodbe sodišča prve stopnje), pa ji takšnega upravičenja ni dajala (80. člen OZ). Tudi ni bilo zatrjevano, da bi bila sama zakonita zastopnica podjetja X. Vendar pa ugotovitev, da je Pogodbo o borznem posredovanju za prvo toženko podpisala oseba, ki za to ni bila pooblaščena, še ne pomeni, da je prva toženka, ki svoji vezanosti na pogodbo ni nasprotovala (prvi odstavek 73. člena OZ) in jo je izvajala, ravnala protipravno. Možnost, da neupravičeno zastopani pogodbo, ki jo je sklenil nekdo kot njegov pooblaščenec brez njegovega pooblastila, naknadno odobri, zakon celo izrecno predvideva (73. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ v zvezi z prvim odstavkom 134. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev - v nadaljevanju ZTVP-1).

9. Sestavni del sklenjene Pogodbe o borznem posredovanju so bili tudi Splošni pogodbeni pogoji opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji (v nadaljevanju Splošni pogoji). Pritožnica vztraja, da ji le-ti niso bili izročeni in z njihovo vsebino, torej tudi z določili, ki se nanašajo na ugovor, ni bila seznanjena. Res je sicer, da sta tožnica in njen mož o tem izpovedala ob zaslišanju, vendar pa to, ob dejstvu, da sta oba izpovedala, da sta pogodbo prebrala, tožnica pa jo je nato (brez pripomb) podpisala in s tem potrdila, da so ji bili Splošni pogoji (upoštevaje pri tem 137. člen ZTVP-1) pred sklenitvijo pogodbe izročeni in se je imela možnost z njimi seznaniti (primerjaj 2. člen pogodbe), tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča. Zaključek, da tožnica ni dokazala trditve o neizročitvi Splošnih pogojev je zato pravilen. Splošni pogoji so posledično tožnico zavezovali enako kot sama pogodba.

10. Tožnica se je s Pogodbo o borznem posredovanju zavezala prvi toženki plačati provizijo po vsakokrat veljavnem ceniku (1. člen pogodbe). To pomeni, da je bila na cenik ustrezno opozorjena. Glede na to, da je bil cenik po neprerekanih trditvah prve toženke (odgovor na tožbo, list. št. 31d) dostopen v prostorih prve tožene stranke in na njeni spletni strani, bi se lahko z njim brez težav seznanila. Sodišče prve stopnje je pri presoji (točka 59 sodbe) tudi pravilno upoštevalo, da je tožnica, ne glede na svoje trditve o drugačnem dogovoru o plačilu, zaračunane stroške in provizijo plačala. Tudi če so ji bili posamezni zneski res odtegnjeni z njenega računa, to še ne pomeni, da z njihovo višino in plačilom ni soglašala. O obračunanih stroških in proviziji je bila namreč obveščena z obračuni in ugovorov (primerjaj 29. člen Splošnih pogojev(2) ), da niso pravilni, nikoli ni dala.

11. Nerelevantno za odločitev je vprašanje, ali je prva toženka s tem, ko izvrševala ne le naročila oddana s strani druge toženke, ki je imela tožničino pooblastilo (to je pooblastilo z dne 14. 2. 2007), ampak tudi naročila oddana s strani drugih oseb, zaposlenih v družbi X ter je družbi X v zvezi s temi posli izplačevala tudi provizijo, ravnala neskrbno in s tem protipravno. Pritožnica namreč spregleda, da je vsa naročila, ki so bila v njenem imenu oddana do 9. 10. 2007(3), torej v času, ko je bila formalna tožničina pooblaščenka le M. B., odobrila (priloga A7). S tem je izključila vzročno zvezo med očitano neskrbnostjo prve toženke in zatrjevano škodo. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko se z naročili do 9. 10 2007 ni podrobneje ukvarjalo. Iz istega razloga je nerelevanten tudi pritožbeni očitek, da pooblastilo z dne 14. 2. 2007 ni bilo podpisano v skladu s Splošnimi pogoji prve toženke (ni sopodpisano s strani njenega delavca).

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je prva toženka s sklenjeno Pogodbo o borznem posredovanju med drugim zavezala izvrševati nakupe in prodaje vrednostnih papirjev po nalogih in za račun tožnice in sprejemati in posredovati naročila za nakup ali prodajo vrednostnih papirjev, ki jih izvršujejo druge borznoposredniške družbe in izpolnitveni partnerji prve toženke v tujini (primerjaj ugotovitve pod točko 10 izpodbijane sodbe). Ni se torej zavezala, da bi v tožničinem imenu in za njen račun kupovala in prodajala vrednostne papirje oziroma upravljala z njenim premoženjem. Odločanje o vrsti in vsebini naročila oziroma upravljanje s premoženjem je zato, upoštevajoč vsebino Pogodbe o borznem posredovanju, ostalo v sferi pritožnice. Ne glede na to koga je tožnica pooblastila s pooblastilom dne 14. 2. 2007 (samo drugo toženko ali družbo X) in kakšen je bil obseg pooblastila (zgolj naročilo za nakup delnic K. in A., kasneje pa K., ali upravljanje s premoženjem) in ne glede na to, ali je v zvezi s tem prišlo do kršitve danega pooblastila, je pri presoji odškodninske odgovornosti prve toženke potrebno upoštevati, da gre pri razmerju med tožnico in njenimi pooblaščenci za pravno razmerje, ki je ločeno od pravnega razmerja med tožnico in prvo toženko. Slednja zato za morebitno prekoračitev pooblastila, tudi če bi do tega res prišlo, ne more biti odškodninsko odgovorna.

13. Pri tem je pomembno, da družba X pooblastila tožnice (ne glede na njegov obseg) ni prevzela kot pogodbeni partner prve tožnice oziroma po uveljavitvi ZTFI kot odvisni borznoposredniški zastopnik, saj za to v sklenjeni Pogodbi o poslovnem sodelovanju (B 136) ni bilo podlage. Med storitvami, ki jih je družba X lahko opravljala za prvo toženko, tako ni bilo storitve, da družba X v imenu in za račun strank prve toženke kupuje in prodaja vrednostne papirje oziroma upravlja z njihovim premoženjem, ampak je imela podlago le za sprejemanje naročil za prodajo določenih vrednostnih papirjev in sprejem različnih nalogov ter sklepanje pogodb o borznem posredovanju (glej ugotovitve pod točko 9 in 12 sodbe sodišča prve stopnje). V kolikor je družba X sprejemala tudi pooblastila strank, ki so ji omogočila neomejeno razpolaganje z denarnimi sredstvi in finančnimi instrumenti ne glede na tip finančnega instrumenta, ali podlago za upravljanje s premoženjem, je to delala v svojem imenu in za svoj račun. Prva toženka tega dela poslovanja družbe X zato ni bila dolžna nadzorovati in za morebitne opustitve ne more biti odškodninsko odgovorna.

14. Širše odgovornosti borzno posredniške družbe (za t. i. odvisnega borznoposredniškega zastopnika(4) ) ni uvedel niti ZTFI, saj je določil neomejeno in nepogojno odgovornost borzno posredniške družbe le za dejanja in opustitve odvisnega zastopnika pri opravljanju dejanj v njenem imenu (ne pa tudi dejanj, ki jih je zastopnik opravil v svojem imenu in za svoj račun). Enako velja za izvajanje nadzora (primerjaj drugi odstavek 238. člena in drugi odstavek 239. člena ZTFI).

15. Glede prve toženke in njene morebitne odškodninske odgovornosti so zato nerelevantni vsi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vprašanje koga je tožnica (v notranjem razmerju) pooblastila dne 14. 2. 2007, na vprašanje, ali je bila tožnica pooblastilo in odobritev z dne 9. 10. 2007 prisiljena podpisati ter vprašanje obsega pooblastil. Enako velja tudi za očitke, da ne družba X, ne druga toženka ne bi smeli upravljati s tožničinim premoženjem, saj je bilo po ZTVP-1 (primerjaj 73. in 75. člen) opravljanje dejavnosti upravljanja s premoženjem oziroma gospodarjenje z vrednostnimi papirji pridržano le v zakonu določenim pravnim osebam (npr. borzno posredniški družbi, ki pridobi dovoljenje agencije). Tudi takšno protipravno ravnanje, kar zakon sankcionira kot prekršek (primerjaj 398. člen ZTVP-1), bi iz že navedenih razlogov lahko predstavljalo podlago le za odškodninsko odgovornost druge toženke ali družbe X, ne pa tudi prve toženke. Nerelevantne za odločitev so posledično tudi pritožničine navedbe o obsegu transakcij na trgovalnem računu tožnice in izjavah, ki sta jih v teku predkazenskega postopka dala Borut Volk (vodja prodaje pri prvi toženki) in Urh Bahovec (pomočnik direktorja Agencije za trg vrednostnih papirjev).

16. Ne glede na to, da gre ob povedanem v pogledu prve toženke za nerelevantna dejstva, se pritožbeno sodišče do večine pritožbenih očitkov v nadaljevanju kljub temu opredeljuje in ugotavlja, da so neutemeljeni.

17. Tako pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je bilo s strani tožnice že s podpisom pooblastila z dne 14. 2. 2007 (v notranjem razmerju) dano pooblastilo družbi X in vsem v njej zaposlenim delavcem in ne le drugi toženki. Ker je pravilne in obširne razloge o tem predstavilo že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje le sklicuje (primerjaj razloge pod točkami 21 do 29). Dodaja zgolj to, da sam zapis v pooblastilu še ne izključuje drugačnega (notranjega) dogovora glede zastopanja tožnice.

18. Pritožnica neutemeljeno vztraja pri trditvi, da je bila pooblastilo z dne 9. 10. 2007 (ki vsebuje tudi odobritev že opravljenih poslov) prisiljena podpisati. Tako na podlagi njenih navedb, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, ni mogoče ugotoviti niti tega, ali tožnica zatrjuje napake volje v smislu grožnje (45. člen OZ v zvezi z 14. členom OZ), zmote (46. člen OZ v zvezi z 14. členom OZ) ali prevare (49. člen OZ v zvezi z 14. členom OZ) in kaj želi s tem uveljaviti, saj ne postavlja nobenega zahtevka. Ji pa po mnenju pritožbenega sodišča v tem tudi sicer ni mogoče slediti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, podpis novega pooblastila zaradi spremenjene zakonodaje ni bil potreben. Še več: tudi pooblastilo, ki ga je podpisala dne 14. 2. 2007 bi lahko kadarkoli preklicala in naročila pri prvi toženki oddajala sama. Poslov, za katere trdi, da so bili opravljeni brez njenega pooblastila, ji zgolj zato, da bi vrednostne papirje lahko prodala, ne bi bilo potrebno posebej odobriti. Tožnica se ob tem ne more sklicevati na nevednost. Ob ustrezni skrbnosti bi se o tem lahko poučila oziroma prejete informacije preverila pri prvi toženki ali kje drugje. Ob zatrjevanem večkratnem kršenju danega pooblastila zato trditvam, da je pooblastilo (in odobritev) podpisala zato, ker je bila v to „dobesedno prisiljena“, ni mogoče slediti. Da tožnica v podpis pooblastila ni bila „prisiljena“, ampak je do tega prišlo zato, ker je bilo že od vsega začetka dogovorjeno, da posle za tožnico opravlja družba X, pa potrjujejo tudi ugotovitve, da je tožnica v času obstoja poslovnega razmerja z družbo X poslovala z dobičkom (točka 47 in 48 razlogov) in da tudi po 1. 8. 2007, ko je, kot sama priznava, potrdila in obračune o opravljenih poslih s strani prve toženke redno prejemala, le-tem v smislu tretjega odstavka 25. člena in tretjega odstavka 29. člena(5) Splošnih pogojev (priloga B24)(6) nikoli ni ugovarjala.

19. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh razlogov, ki jih je za to navedlo sodišče prve stopnje (razlogi od točke 42 do vključno 53), sprejema kot pravilno dejansko ugotovitev, da je tožnica družbo X pooblastila za upravljanje z njenim premoženjem in ne zgolj za oddajo posameznih naročil. Tako primerjava nakupov v času veljavnosti pooblastila družbi X s časom po tem, ugotovitve o vsebini danih naročil, tožničini neprepričljivi razlogi za sklepanje spornih poslov, različne navedbe tožnice o vsebini naročil in finančni učinki poslovanja (dobiček), pa tudi dejstvo, da je tožnica, čeprav trdi, da je bilo pooblastilo kršeno, ravnala v nasprotju s tem (ni preklicala prvega pooblastila, ampak je celo podpisala novega in vsa že opravljena dejanja odobrila in se je odločila celo za nadaljnja vlaganja, pri prvi toženi stranki ni vložila nobenega ugovora ne zoper potrdila o prejemu naročila, ne zoper obračune), drugačnega zaključka ne omogočajo.

20. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je življenjsko popolnoma nelogično, da je do dodatnega vlaganja prišlo iz razlogov, ki jih je tožnica navedla in jih ponavlja v pritožbi in ne zato, ker je družba X imela tožničino pooblastilo za upravljanje s premoženjem in je to delala uspešno.(7) Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, tudi od naivnega človeka ni mogoče pričakovati, da bi, ob zatrjevanih kršitvah pooblastila in nezadovoljstvu z delom pooblaščenca, s takšno osebo še naprej posloval in celo dodatno vlagal. Ugotovitve o visokih donosih same po sebi sicer res ne dokazujejo, da pooblastilo tožnice ni bilo prekoračeno, dokazujejo pa to v povezavi z ostalimi dokazno pomembnimi dejstvi na katere je bilo že zgoraj opozorjeno.

21. Tudi trditev, da ne druga toženka ne lastnik družbe X R. S. nista imela znanja in zakonskih pogojev za takšno delo, in da družba X za upravljanje s premoženjem ni bila registrirana, dvoma v pravilnost ugotovitve, da je bilo dogovorjeno upravljanje s tožničinim premoženjem, ne vzbuja. Glede na tožničino naivnost, ki jo v pritožbi poudarja, je tako povsem mogoče, da je bila, ko se je z družbo X dogovarjala za obseg naročila oziroma njegovo vsebino, prepričana v nasprotno.

22. Sodišče je zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo deloma zato, ker je ugotovilo, da zaradi odobritve opravljenih poslov do 9. 10. 2007 ni izkazana vzročna zveza med škodo in zatrjevanimi protipravnimi ravnanji in opustitvami, deloma pa zato, ker v ravnanju družbe X, posledično pa tudi prve toženke, ni zaznalo protipravnosti. Glede na to, da pri svojih zaključkih naročila glede dne 22. 2. 2007 vplačanega zneska ni izvzelo, je vprašanje, ali je tožnica toženkama protipravnost glede tega naročila sploh očitala ali ne, nerelevantno.

23. Glede druge toženke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da slednja pooblastila z dne 14. 2. 2007 ni podpisala samostojno in neodvisno od svoje zaposlitve v družbi X, ampak v okviru svojih delovnih nalog pri tej družbi. Ker tožnica trditve, da je druga toženka namerno ravnala v njeno škodo, ni dokazala, je tožbeni zahtevek zoper njo, ob upoštevanju 147. člena OZ, zavrnilo. Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, soglaša tako z dejanskimi ugotovitvami kot z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje v tem delu.

24. Svoje ugotovitve, da je druga toženka za tožnico naročala nakup in prodajo vrednostnih papirjev na podlagi pooblastila z dne 14. 2. 2007 kot delavka družbe X, ne pa neodvisno od te zaposlitve, sodišče ni oprlo zgolj na izpovedbo priče J.H., ampak je do te ugotovitve prišlo z dokazno oceno vseh relevantnih dokazov (tako listin kot izpovedb zaslišanih prič in strank) in upoštevanjem iz njih izhajajočih dokazno pomembnih dejstev: to je dejstva, da je bila druga toženka v času, ko je bilo pooblastilo podpisano, v družbi X zaposlena; da je bila družba je tista, ki je prejemala provizijo; da je bila druga toženka glede na pogodbo o zaposlitvi pooblaščena za sprejemanje naročil za nakup in prodajo delnic in sodelovanje pri sklepanju pogodb o borznem posredovanju; da je bil S. (direktor, kasneje pa prokurist podjetja X) tisti, s katerim je imela tožnica prvi stik in ji je drugo toženko predstavil kot svojo svetovalko, torej delavko; da je tožnica naknadno podpisala tudi pooblastilo družbi X in vsem v njej zaposlenim delavcem in da je v isti listini odobrila vse že opravljene posle, ki so jih v imenu in za račun tožnice opravili drugi v družbi zaposleni delavci. Okoliščin, ki bi kazale nasprotno, tožnica niti ni zatrjevala (na primer, da je druga toženka delo po pooblastilu opravljala v svojem prostem času in izven poslovnih prostorov družbe X, da je za tožnico delala še po tem, ko ji je prenehala zaposlitev v družbi X, da je bila za svoje delo s strani tožnice posebej nagrajena in podobno).

25. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s tem, da tožnica dokaznega bremena, da ji je druga toženka zatrjevano škodo povzročila namenoma, ni zmogla. Tožničina graja dokazne ocene v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Izpovedbe strank in prič, upoštevajoč pri tem tudi interes za izid postopka, je presodilo kritično. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v tem delu utemeljeno sledilo predvsem izpovedbi priče J. H. Njena izpovedba je bila jasna in prepričljiva, priča pa tudi ni imela nobenega razloga, da bi izpovedovala drugače kot se je dejansko dogajalo. Tega pa ni mogoče trditi za pričo S. Slednji je imel ob zaslišanju nedvomno interes za to, da sodišče, če zahtevek ne bi bil zavrnjen, ugotovi odgovornost druge toženke in ne odgovornost njenega delodajalca(8), to je družbe X, saj je (bil) sam njen edini družbenik. Zgolj navržena trditev o možnosti, da priča H. ni bila z vsem seznanjena in opozarjanje na posamezne dele izpovedbe zaslišanega S. (da je tožničin mož dal konkretna navodila, da v podjetju po letu 2006 ni več odločal, da svetovanja tožnici in njenemu možu ni časovno opredelil), zato dvoma v dokazno oceno ne more vzbuditi.

26. Zaključka o namerno povzročeni škodi ni mogoče opreti niti na dejstvo, da je pri izvajanju tožničinega pooblastila, s katerim je tožnica družbo X pooblastila za upravljanje z premoženjem, prišlo do kršitve ZTVP-1. Vse, kar je druga toženka za tožnico delala, je namreč delala po navodilih nadrejenega, to je S. Ne gre torej za njene odločitve. O tem, da bi imela druga toženka namen povzročiti škodo, zato ni mogoče govoriti.

27. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, je torej pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

28. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo k rešitvi zadeve ni prispeval, zato pritožbeno sodišče stroške, ki so drugi toženki v zvezi s tem nastali, ocenjuje kot nepotrebne. Dolžna jih je nositi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) V nadaljevanju: prva toženka.

(2) Tretji odstavek 29. člena določa, da se šteje, da so podatki v obračunu opravljenega posla, če mu stranka v roku treh dni po njegovem prejemu pisno ne ugovarja, točni. Vsebino 29. člena Splošnih pogojev je kot del trditvene podlage ponudila prva tožena stranka (primerjaj 8. točko njene prve pripravljalne vloge, list. št. 81). Ker so te trditve ostale neprerekane, niso bile predmet dokazovanja (drugi odstavek 214. člena ZPP) in jih za podlago svoje odločitve lahko vzame tudi pritožbeno sodišče, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo (III Ips 18/2011).

(3) Po tem datumu je bila tudi formalno tožničina pooblaščenka tudi družba X oziroma vsi tam zaposleni delavci.

(4) Poglavje ZTFI, ki uvaja pojem odvisnega borznoposredniškega zastopnika in opredeljuje dejanja, za katera je lahko pooblaščen ter odgovornost borznoposredniške družbe zanj, se je začelo uporabljati šele 1. 11. 2007 (587. člen ZTFI).

(5) Tretji odstavek 25. člena določa, da se šteje, da so podatki v potrdilu o prejemu, spremembi ali preklicu naročila, če mu stranka v roku treh dni po njegovem prejemu pisno ne ugovarja, točni. Glede vsebine 29. člena glej opombo 2. (6) Tudi vsebino 25. člena Splošnih pogojev je kot del trditvene podlage ponudila prva tožena stranka (primerjaj 9. točko njene prve pripravljalne vloge, list. št. 82). Ker so te trditve ostale neprerekane, niso bile predmet dokazovanja (drugi odstavek 214. člena ZPP) in jih za podlago svoje odločitve lahko vzame tudi pritožbeno sodišče, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo (III Ips 18/2011).

(7) Tako je vrednost osnovnega vložka v višini 37.000,00 EUR po ugotovitvah sodišča prve stopnje do 9. 10. 2007, ko je bilo podpisano novo pooblastilo in so bili odobreni vsi izvedeni posli, narasla na 52.556,79 EUR, na dan 15. 10 2007, ko sta bili podpisani kreditni pogodbi, pa je ta vrednost znašala 51.707,72 EUR.

(8) Družba X je bila v tem postopku prav tako tožena, vendar je bila zaradi njene pasivnosti in kasnejše likvidacije zoper njenega edinega družbenika (pričo R.S.) izdana delna zamudna sodba (list. št. 198a)