Jedro

Praviloma se delničarjem zagotavlja sodno varstvo pri izpodbijanju skupščinskih sklepov le tako, da sodišče v primeru utemeljenosti zahtevka skupščinski sklep razveljavi, ne posega pa v njegovo vsebino na način, da ga kakorkoli (namesto delničarjev) s sodbo nadomesti. V primeru skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička pa je uzakonjena izjema od tega pravila v primeru, če se izpodbija sklep skupščine, da se bilančni dobiček ne uporabi tudi za razdelitev delničarjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v : - prvem odstavku I. točke izreka tako, da se razveljavi sklep, sprejet pod 3.1 točko dnevnega reda skupščine tožene stranke dne 16. 8. 2011, ki se glasi: „Na predlog uprave in pozitivnega mnenja nadzornega sveta se bilančni dobiček v poslovnem letu 2010 v višini 35.185,50 EUR razdeli na naslednje sestavine kapitala: - 1.759,29 EUR na zakonske rezerve, - 33.426,21 EUR pa ostane nerazporejen dobiček; - v drugem odstavku I. točke izreka tako, da se tožba zavrže v delu, v katerem zahteva tožeča stranka odločitev, da se bilančni dobiček družbe, ki znaša na dan 31. 12. 2010 1.990.079,00 EUR uporabi tako, da se del bilančnega dobička v višini 185.518,79 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem, kar predstavlja 0,17 EUR na delnico in da je tožena stranka dolžna izplačati dividende najkasneje v roku 60 dni od dneva pravnomočnosti te sodbe delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi pri Klirinško depotni družbi d.d. na presečni dan 19. 8. 2011; - v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 2.925,00 EUR pravdnih stroškov.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 2.928,60 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožečo stranko obsodilo na plačilo 5.816,12 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila in jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje po njenem stališču utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zato je višjemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno, potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča, nastale stroške tega pritožbenega postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. ZGD-1 v prvem odstavku 399. člena določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom.

6. Glede sprejetega skupščinskega sklepa tožeča stranka utemeljeno vztraja pri stališču, da ni zakonit, ker ne vsebuje pravilnih podatkov o višini bilančnega dobička – ta pa je za leto 2010 nesporno znašal 1.990.079,00 EUR. Pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila četrtega odstavka 293. člena ZGD-1 ki pravi, da skupščina pri odločanju o uporabi bilančnega dobička ni vezana na predlog organov vodenja ali nadzora, pač pa na sprejeto letno poročilo. Sklep o uporabi bilančnega dobička mora vsebovati podatke o 1. višini bilančnega dobička, 2. delu bilančnega dobička, ki se razdeli delničarjem, 3. delu bilančnega dobička, ki se odvede v druge rezerve iz dobička, 4. delu bilančnega dobička, o katerega uporabi bo odločeno v naslednjih poslovnih letih (preneseni dobiček), in 5. delu bilančnega dobička, ki se uporabi za druge namene določene v statutu (četrti odstavek 293. člena ZGD-1). Glede na dejstvo, da je znašala po sprejetem letnem poročilu za leto 2010 višina bilančnega dobička 1.990.079,00 EUR, je ob ugotovitvi, da izpodbijani sklep od zakonsko določenih sestavin sklepa o uporabi bilančnega dobička vsebuje le višino prenesenega dobička v višini 33.426,21 EUR, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni v skladu z zakonom. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku upravičene tožnice ugodilo in sklep sprejet na skupščini 16. 8. 2011 razveljavilo (399. člen ZGD-1).

7. ZGD-1 v prvem odstavku 399. člena določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija tudi, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala (če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje). Če sodišče ugotovi, da ne obstajajo okoliščine zaradi katerih je skupščina odločila, da delničarjem ne izplača dividend v zakonsko določeni višini, na zahtevo upravičenih delničarjev spremeni sprejeti sklep skupščine o tem, da se delničarjem bilančni dobiček ne deli (2. odstavek 399. člena ZGD-1). Na tej podlagi je tožeča stranka tudi postavila zahtevek pod točko I/2 izreka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je pritrdilo razlogom tožene stranke o obstoju okoliščin, zaradi katerih je bilo nujno sprejeti sklep, da se delničarjem dividende iz dobička ne razdelijo.

8. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi očitki, s katerimi tožeča stranka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o izkazanih okoliščinah, v katerih družba posluje, ki naj bi narekovale kot nujno potreben ukrep odločitev, da se delničarjem dobiček ne deli; vendar ocenjuje, da v konkretnem primeru še niso izpolnjeni pogoji za odločanje o spremembi skupščinskega sklepa (preuranjenost zahtevka).

9. Praviloma se delničarjem zagotavlja sodno varstvo pri izpodbijanju skupščinskih sklepov le tako, da sodišče v primeru utemeljenosti zahtevka skupščinski sklep razveljavi, ne posega pa v njegovo vsebino na način, da ga kakorkoli (namesto delničarjev) s sodbo nadomesti. V primeru skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička pa je uzakonjena izjema od tega pravila v primeru, če se izpodbija sklep skupščine, da se bilančni dobiček ne uporabi tudi za razdelitev delničarjem. Izjema izhaja iz pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da je pravica do dela dobička ena najpomembnejših premoženjskih pravic delničarja (2. odstavek 176. člena ZGD-1), ki se izraža v tem, da se delničarjem dobiček deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala. Po določbi 2. odstavka 399. člena ZGD-1 je dopustno postaviti zahtevek, da sodišče spremeni skupščinski sklep o „neuporabi bilančnega dobička za dividende“. V konkretnem primeru pa sprememba skupščinskega sklepa s sodbo ni mogoča, ker na skupščini sploh ni bil sprejet sklep o uporabi bilančnega dobička z vsebino, ki je predpisana z zakonom, zaradi česar ga je sodišče tudi v celoti kot nezakonitega razveljavilo. Sodba o razveljavitvi sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička pa učinkuje proti vsem delničarjem ter članom organov vodenja ali nadzora (398. člen ZGD-1). Ker na skupščini še ni bilo odločeno o uporabi bilančnega dobička leta 2010, ga sodišče s sodbo ne more nadomestiti.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tudi v tem delu (navidezno) pritožbi ugodilo in sodbo sodišča v točki I/2 spremenilo tako, da je tožbo v tem delu kot nedopustno zavrglo (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju okoliščine, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom na razveljavitev skupščinskega sklepa, kljub njenemu delnemu neuspehu v pravdi, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (2. odstavek 154. člena ZPP) in sicer 2.925,00 EUR za takso za tožbo, 2.925 EUR za takso za pritožbo in za PTT stroške 3,60 EUR.