Jedro

Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnica) doseči z BPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije Bpp 48/2023 z dne 14. 3. 2023 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča I U 1644/2020 z dne 13. 2. 2023. 2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica zaprosila za BPP za zastopanje in pravno svetovanje za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča I U 1644/2020, s katerim je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), s katerim je ustavila postopek davčne izvršbe zoper tožnico zaradi plačila s pobotom in razveljavila vsa do tedaj opravljena dejanja. Po presoji toženke tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo, saj je sodišče tožbo zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v njeno pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, ker je FURS postopek davčne izvršbe, ki je tekel zoper tožnico zaradi obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ustavil, pritožbeni organ pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Upoštevaje takšno vsebino izpodbijanega sklepa toženka meni, da očitno ni bilo podlage za vsebinsko obravnavo tožničine tožbe in jo je sodišče moralo zavreči, saj tožnica zanjo ni imela interesa. Izpostavlja še, da tožnica nasprotuje pobotu, ki je bil razlog za ustavitev izvršbe, podlaga za takšen pobot pa je 97.a člen Zakona o davčnem postopku v zvezi s 159. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, iz katerega med drugim izhaja, da davčni organ o izvedbi takšnega pobota obvesti davčnega zavezanca. Iz tega izhaja, da zakon ne predvideva izdaje posebnega akta v zvezi z izvedbo pobota in tako vsebinsko ni del sklepa o ustavitvi izvršbe. Zato tožnica tudi z morebitnimi pritožbenimi razlogi v zvezi s pobotom nima verjetnih razlogov za uspeh in ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je odločitev v nasprotju s prakso naslovnega sodišča, saj se je toženka pri odločanju spustila v vsebinsko presojo samega spora. S tem je kršila 24. člen ZBPP, po katerem lahko organ za BPP prošnjo zavrne samo v primeru, če je očitno nerazumljiva oziroma prosilec očitno nima možnosti za uspeh, po sodni praksi naslovnega sodišča pa se ne sme spuščati v vsebinsko presojo same zadeve. Ta presoja je pridržana izključno sodiščem. S tem je toženka prekoračila svoje pristojnosti in posegla v tožničino pravico do sodnega varstva ter kršila pravico do enakosti pred zakonom, do uresničevanja pravic in do enakega varstva pravic.

4. Poleg tega je utemeljitev izpodbijane odločbe napačna, saj pravni interes za vložitev pritožbe obstaja, utemeljeno pa je tudi pričakovanje uspeha. Davčni organ je namreč v tožničinem primeru uporabil sredstva, ki jih je tožnica namenila za poplačilo svojih obveznosti iz naslova socialnih dajatev in pobotal druge terjatve, ki jih je imel do tožnice. Tako je brez podlage ali privolitve tožnice sredstva, ki jih je namenila za poplačilo svojih obveznosti iz naslova socialnih dajatev uporabil za drug namen. S tem je bil njen položaj dejansko poslabšan. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Iz ustaljene upravnosodne prakse1 izhaja razlaga, po kateri je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

8. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnica) doseči z BPP.2

9. Prav to pa je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi. Odločitev je namreč oprla na vsebinsko presojo odločitve Upravnega sodišča, da tožbo zavrže. Tako je ugotavljala, po kateri podlagi je FURS izvršil pobot, in zaključila, da utemeljeno ni izdal posebnega akta o pobotu ampak je postopek izvršbe utemeljeno ustavil. Upoštevaje navedeno, je po njeni presoji Upravno sodišče tožbo utemeljeno zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. 10. Na ta način je torej toženka po presoji sodišča analizirala vsebino sklepa, ki ga želi tožnica izpodbijati, in dodala presojo, da se s tožnikovimi razlogi, zaradi katerih namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ne strinja in da je iz teh razlogov sklep pravilen in zakonit. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za tako podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve, nima možnosti za uspeh. Toženka take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla.

11. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iste določbe zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, upoštevajoč tudi vse ostale, v ZBPP navedene pogoje.

12. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, v postopku pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnico v postopku zastopala odvetnica. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Glej I U 845/2019, I U 1190/2019, I U 509/2020, I U 643/2022 in druge. 2 Tako sodišče v zadevi I U 845/2019.