Jedro

Neaktivnost strank oziroma njihovih pooblaščencev ima v zakonu predvidene posledice. Te ne predstavljajo kršitve določb pravdnega postopka, kadar so pravilno uporabljene določbe ZPP o dolžni aktivnosti strank v postopku in dolžnosti sodišča, da stranke opozori na posledice njihove neaktivnosti. S tem strankam ni onemogočena pravica do sodnega varstva, ampak so spoštovana pravila postopka za uveljavljanje teh pravic, ki so enaka za vse udeležence sodnih postopkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke, ker je ni pravočasno popravila tako, da bi navedla pravilna in popolna naziva obeh pravdnih strank in jo dopolnila z listinami in prilogami, na katere se sklicuje. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožeča stranka predlagala v pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe in v katerem je prvič navedla polna imena in naslove pravdnih strank. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni navedla upravičenega vzroka za svojo zamudo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi zoper oba opisana sklepa sodišča prve stopnje in ju potrdilo. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe o zahtevani popravi in dopolnitvi tožbe ter posledičnem zavrženju tožbe, in pravilno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker tožeča stranka ni navedla upravičenih razlogov za svojo zamudo. Sodišče druge stopnje je posebej poudarilo, da je rok, v katerem je bila tožeča stranka dolžna popraviti tožbo, podaljšljiv, vendar tožeča stranka ni predlagala podaljšanja tega roka.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja "vse revizijske razloge" in predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženo stranko, "ki je bila v tožbi pravilno navedena, saj je tožena stranka podala odgovor na tožbo in v odgovoru na tožbo ni prerekala pasivne legitimacije". Sodišče bi lahko vabilo tožnika, ki je detaširani delavec tožene stranke, preko pooblaščenca, zato sam naslov tožnika ne more vplivati na odločitev sodišča, ravno tako so bile k tožbi podane vse priloge, ki jih je imel tožnik in ki jih je lahko pridobil. Dejansko komuniciranje v tej zadevi je potekalo posredno, saj je tožnik nastanjen in živi v N., njegov poooblaščenec pa je z njim kontaktiral preko njegovega svaka. Očitno je svak tožnika z njim v sporu in ga ni obveščal o zadevi. Po poizvedbah v Nemčiji je pooblaščenec pridobil naslov, vendar je za to rabil več časa. Revizija trdi: "Nedvomno bi bile z odločitvijo sodišča kršene pravice tožnika do varstva sodnih pravic, saj intervencija zakona ni določena v tej smeri, da se z določanjem takšnih rokov krši pravica tožnika do varstva njegovih sodnih pravic". Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje uporabilo določbo zakona ožje, kot je to sicer sam zakon predvidel in predpisal. V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in jo je dovoljeno vložiti le iz razlogov, ki so posebej zapisani v 370. členu ZPP. Obseg revizijskega preizkusa je omejen: revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano pravnomočno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Citirane določbe je treba razumeti, kot so zapisane: vlagatelj revizije je dolžan v reviziji določno navesti, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zagrešilo sodišče v konkretnem primeru. Glede na opisana določila (o omejenem obsegu revizijskega preizkusa) je revizijsko sodišče dolžno odgovoriti le na dopustne in pravno odločilne revizijske navedbe.

Obravnavana revizija v navajanju zatrjevanih kršitev postopka ni zapisana v taki obliki. Sklicuje se na kršitev "tožnikovih pravic do varstva sodnih pravic" in pri tem ni jasno, kaj želi s tem povedati. Če meni, da je bila kršena tožnikova pravica do sodnega varstva, kot je zapisana v 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), revizijsko sodišče pojasnjuje, da ta očitek ni utemeljen.

Sodišče tožniku ni odreklo pravice, da odloči o njegovih pravicah in dolžnostih. Pri opravljanju sodniške funkcije (torej pri odločanju o postavljenih zahtevkih) so sodniki vezani na ustavo in zakone (125. člen URS).

Že citirani Zakon o pravdnem postopku zahteva od strank, ki terjajo od sodišča odločitev o njihovih zahtevkih, da so tožbe (in ostale vloge) sestavljene tako, da so razumljive in obsegajo vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo (105. člen ZPP). Ena bistvenih sestavin tožbe je ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank (drugi odstavek istega člena). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožba tožeče stranke ne vsebuje popolnih in pravilnih imen in naslovov strank, zato je ravnalo v skladu s citiranim zakonskim določilom. Pri tem ni odločilno, da tožena stranka ni ugovarjala pasivne legitimacije, saj je iz njenega odgovora na tožbo razvidno, da se je v nadpisu poimenovala skladno z navedbo tožeče stranke v tožbi, v podpisu (in priloženem pooblastilu) pa je navedla ime in naslov, skladno z vpisom v sodni register (ki je javna knjiga!). Kot je bilo že zapisano, zakonske določbe ne dovoljujejo (omogočajo) razlik pri pravilnosti navedb imen in naslovov tožeče in tožene stranke, zato so revizijske trditve v tej smeri nepomembne.

Kot je to že zapisalo pritožbeno sodišče, je dovoljeno ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, če sodišče spozna (presodi), da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (116. člen ZPP). Revident se sklicuje na okoliščino, da "je bil svak tožnika v sporu z njim in ga o tem ni obveščal". Istočasno pa revizija trdi, da je pooblaščenec sam pridobil tožnikov naslov s poizvedbami v Nemčiji, vendar je za to rabil več časa. Pravilna je presoja v izpodbijanem sklepu, da opisani razlog, ki ga navaja tožnikov pooblaščenec, ne sodi med take razloge, ki jih je zakonodajalec imel v mislih, ko je sodišču in strankam omogočil uporabo posebne pravne dobrote: pozneje opraviti določeno pravno dejanje, ki ga je stranka zamudila iz upravičenega razloga. Prav tako je pravilno opozorilo v izpodbijanem sklepu, da je rok, ki ga sodišče prve stopnje določi za popravo obveznih sestavin tožbe, podaljšljiv. Pooblaščenec tožeče stranke ni uporabil te možnosti in ni predlagal podaljšanja roka. Neaktivnost strank oziroma njihovih pooblaščencev ima v zakonu predvidene posledice. Te ne predstavljajo kršitve določb pravdnega postopka, kadar so pravilno uporabljene (predhodno citirane) določbe o dolžni aktivnosti strank v postopku in dolžnosti sodišča, da stranke opozori na posledice njihove neaktivnosti. S tem strankam ni onemogočena pravica do sodnega varstva, ampak so spoštovana pravila postopka za uveljavljanje teh pravic, ki so enaka za vse udeležence sodnih postopkov.

Revizijsko sodišče je presodilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami pravdnega postopka ali zmotno uporabo materialnega prava, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen v zvezi s 384. členom ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).