Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v skladu z novejšo pravno teorijo in sodno prakso preseženo starejše stališče, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe. Iz prvega odstavka 164. člena OZ namreč izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode. Glede na to, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka sejemsko opremo našla, bi okoliščine primera opravičevale, da bi to opremo tudi vrnila toženi stranki, ne pa da bi zanjo morala plačati denarno odškodnino. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da naturalna restitucija v obravnavanem primeru ni možna, ker tožeča stranka ni našla celotne sejemske opreme oziroma razstavnega prostora, ki ga je brez vseh delov nemogoče sestaviti. Vendar, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni podala zadostnih trditev, niti dokazov, da je oprema (najdena zgolj delno) zanjo neuporabna in bi bila zato upravičena do denarnega nadomestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II., III., IV., V. VI., VIII. in IX. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 7.546,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 791,22 EUR (III. točka izreka), ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 2.590,99 EUR (IV. točka izreka), pobotalo terjatvi pod točko II. in III. izreka (V. točka izreka), toženi stranki naložilo plačilo glavnice v višini 6.755,68 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka), v ostalem delu zaradi umika tožbe postopek ustavilo (VII. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo izvršilnih stroškov v znesku 74,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka) ter plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 788,41 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV., V. VI., VIII. in IX. točko izreka izpodbijane sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naloži tožniku plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišče je predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži njene stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo med pravdnima strankama od meseca novembra 2018 vzpostavljeno obligacijsko razmerje, skladno s katerim je tožeča stranka za toženo izvajala storitve prejema, hrambe in odpreme blaga, tožena pa se je zavezala, da ji bo za opravljene storitve plačala. Med pravdnima strankama je bil sklenjen ustni dogovor o poslovnem sodelovanju, pri čemer je to potekalo tako, da je tožeča stranka toženi ob zaključku obračunskega obdobja posredovala obračun oziroma popis opravljenih storitev v potrditev. Tega je tožena stranka pregledala in potrdila ter na podlagi potrjenega obračuna je tožeča stranka toženi izdala račun. V tej pravdi tožeča stranka vtožuje plačilo več računov, s katerimi je toženi zaračunala opravljene storitve v skupni višini 7.546,90 EUR, ta pa jih ni plačala. Tožena stranka v pobot uveljavlja svojo nasprotno terjatev v višini 3.382,21 EUR za manjkajočo sejemsko opremo, ki jo je zanjo hranila tožeča stranka. Tožeča stranka je kasneje del sejemske opreme našla in toženo stranko pozvala, naj jo prevzame, vendar tožena stranka tega ni hotela storiti, saj naj bi se stranki dogovorili, da je zadnji dan za uskladitev in morebitno najdbo opreme 19. 12. 2019. 6. Tožena stranka večino trditev tožeče stranke v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano prerekala, zato je sodišče prve stopnje te trditve štelo kot priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Na taki dejanski podlagi je, ob upoštevanju ustreznih materialnopravnih pravil, sprejelo odločitev o tožbenem zahtevku.

7. Ker trditve tožeče stranke štejejo kot priznane, tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka ustnega dogovora ni dokazala. Kot tudi ne s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka upravičena do pobota v višini 3.382,21 EUR, saj tožeča stranka ni uspela dokazati, da je del sejemske opreme našla in da znesek 2.316,49 EUR predstavlja le del sejemske opreme, ki je bila najdena. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje priznala, namreč ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka v postopku na prvi stopnji sama priznala, da sta stranki poslovno sodelovali, v zvezi z morebitno (ne)sklenitvijo ustnega dogovora pa ni podala konkretiziranih trditev. Prav tako ni zanikala, da je tožeča stranka sejemsko opremo našla, navajala je zgolj, da je navedeno dejstvo brezpredmetno, saj sta se pravdni stranki dogovorili, da je skrajni rok za uskladitev in morebitno najdbo opreme 19. 12. 2019. Navedenega, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni uspela dokazati.1 Prav tako v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano ugovarjala višini vrednosti najdene opreme, kot jo je zatrjevala tožeča stranka.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede naturalne restitucije pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer v skladu z novejšo pravno teorijo2 in sodno prakso3 preseženo starejše stališče, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe. Iz prvega odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode. Za odgovorno osebo (dolžnika) ima zato obveznost vzpostaviti prejšnje stanje in obveznost plačati denarno odškodnino naravo alternativne obveznosti. Vendar oškodovanec (izjemoma) ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (četrti odstavek 164. člena OZ). Glede na to, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka sejemsko opremo našla, bi okoliščine primera opravičevale, da bi to opremo tudi vrnila toženi stranki, ne pa da bi zanjo morala plačati denarno odškodnino.4 Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da naturalna restitucija v obravnavanem primeru ni možna, ker tožeča stranka ni našla celotne sejemske opreme oziroma razstavnega prostora, ki ga je brez vseh delov nemogoče sestaviti. Vendar, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni podala zadostnih trditev, niti dokazov, da je oprema (najdena zgolj delno) zanjo neuporabna in bi bila zato upravičena do denarnega nadomestila. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bila najdena celotna oprema, niso utemeljene, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil najden del sejemske opreme in ne celotna oprema (glej točko 26 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženi stranki na podlagi računa za opremo pripadajo zakonske zamudne obresti. Tožena stranka namreč navedenih obresti v postopku na prvi stopnji ni zahtevala, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni prisodilo (prvi odstavek 2. člena ZPP).

9. Kot neutemeljeni se izkažejo tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni zaslišalo tožeče stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika A. A. ter zakonitega zastopnika tožene stranke. Ker zatrjevana postopkovna pritožbena kršitev ne predstavlja kršitve, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bi morala stranka navedeno kršitev pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, pozneje pa le, če kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP). Iz zapisnika glavne obravnave z dne 30. 8. 2021 izhaja, da se tožena stranka naroka ni udeležila in torej te kršitve ni uveljavljala, v pritožbi pa tudi ni navedla, da kršitve predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde, zato se nanjo ne more sklicevati. Pritožbeno sodišče pripominja, da tudi sicer tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka (zaslišanje A. A.). Vsaka stranka mora namreč za svoje trditve ponuditi svoje dokaze.5

10. Tožena stranka s pritožbo nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi s stroški izterjave. Meni, da je tožeča stranka v skladu s 14. členom Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1) upravičena zgolj do 40 EUR, saj je poslala le en opomin za vse zapadle račune skupaj. Iz 14. člena ZPreZP-1 izhaja pravica upnika, da dobi od dolžnika nadomestilo stroškov izterjave v pavšalnem znesku, kar pomeni, da upnik dejanske višine stroškov ni dolžan niti zatrjevati niti dokazovati. Za pridobitev pravice do nadomestila stroškov izterjave zadostuje že nastanek dolžnikove zamude. Upravičenost do plačila navedenih stroškov tako ni vezana na morebitne aktivnosti upnika v zvezi z izterjavo.6 Ker prvi odstavek 14. člena ZPreZP-1 določa, da je upnik za vsako terjatev od dolžnika upravičen zahtevati plačilo nadomestila stroškov izterjave, ni pomembno dejstvo, da je tožeča stranka toženi poslala zgolj en opomin za vse zapadle račune skupaj. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do stroškov izterjave za vsakega od štirih računov, za katere je vložila predlog za izvršbo, v skupni višini 160,00 EUR.

11. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke znašajo 500 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 373,32 EUR.

1 Točka 26 obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. 2 Komentar Plavšak, N. k 164. členu, razdelek 22.2.3, E-paket Obligacije s komentarjem OZ na portalu Tax-Fin-Lex. 3 Na primer VSRS Sklep II Ips 25/2018, VSRS Sklep II Ips 494/2009. 4 Primerjaj VSL Sodba in sklep I Cpg 1209/2016. 5 Primerjaj VSL sodba II Cpg 530/2021, VSL sodba in sklep II Cpg 732/2020 in druge. 6 Primerjaj VSL Sodba II Cpg 63/2021, VSL Sodba I Cpg 527/2020, VSL sodba II Cpg 1558/2015.