Jedro

Dobroverni pridobitelj mora vrniti znesek, ki ga je dobil brez pravne podlage, z obrestmi od vložitve tožbe dalje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan vrniti znesek 406,52 USD. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je toženo stranko obsodilo na plačilo 350,00 USD z obrestmi, ki se plačujejo za vloge na vpogled v USD, od 23.12.1991 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil laično revizijo toženec. V reviziji trdi, da ne zmore plačila, na katerega je obsojen. Meni, da bi bilo treba enako kaznovati tudi povzročitelja prekrška, zaradi katerega je prišlo do pomote. Prosi za ponovno proučitev zadeve.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev na prvi in drugi stopnji pravilna. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti ugotavljalo, ali je bila morda storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, proučilo pa je tudi, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Trditvi toženca v laični reviziji, da naloženega plačila ne zmore ter da bi moralo sodišče enako kaznovati tudi tistega, ki je s spornim nakazilom storil napako, za odločitev nista odločilni.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista storili navedene kršitve ZPP.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je spremenilo prvostopno odločitev. Pravni temelj za odločanje v tej pravdni zadevi je zakon o obligacijskih razmerjih in sicer določbi 210. in 214. člena, na kateri se to sodišče pravilno sklicuje. Tožeča stranka je bila namreč tista, ki je bila neupravičeno prikrajšana, in tožena stranka tista, ki je bila neupravičeno obogatena. Le ti dve okoliščini pa sta za odločanje o zahtevku bistveni. Zato je sodišče toženca moralo obsoditi na vrnitev zneska, ki ga je dobil brez pravne podlage. Ker pa je bil v dobri veri, da uporablja denar, ki je njegov, je sodišče tudi pravilno ravnalo, ko je tožnici prisodilo zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje.

Morebitna plačilna nesposobnost toženca je lahko predmet izvršilnega postopka, ne more pa vplivati na drugačno odločitev o tožbenem zahtevku. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).