Jedro

Sodišče nima potrebnega znanja, da bi ocenilo vrednost izvedenih del, pa tudi tega, koliko so dela zaradi napak manjvredna. Ravno zato pa je tudi postavilo izvedenca in cenilca gradbene stroke (243. člen ZPP). Pri tem ne gre za prenašanje odločitve na izvedenca, temveč gre za strokovno oceno, ki je sodišče samo ne more dati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana odločba z dne 5. 2. 2020 v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 29. 6. 2021 potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške vložitve pritožbe, tožena stranka pa je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo z dne 5. 2. 2020 je sodišče prve stopnje (I.) sklep o izvršbi VL 15357/2016 z dne 18. 6. 2016 razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 4.902,00 EUR in v tem delu postopek ustavilo, (II.) vzdržalo v veljavi za znesek 7.398,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2017 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 12.600,42 EUR od 11. 12. 2015 do 30. 1. 2017 in v 3. točki za izvršilne stroške, (III.) v preostalem delu 1. točke pa ga je razveljavilo za znesek 2.732,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2017 dalje in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 1. 12. 2015 do 30. 1. 2017 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (v tem delu je nato izdalo še dopolnilno sodbo) ter (IV.) toženi stranki naložilo povračilo stroškov tožeče stranke v znesku 3.080,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

2. Z dopolnilno sodbo, s katero je glede na pritožbene navedbe v I. točki pritožbe tožeče stranke odločilo 29. 6. 2021, je še razveljavilo navedeni sklep o izvršbi v 1. točki še za znesek 4.901,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2017 dalje in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 1. 12. 2015 do 30. 1. 2017 ter zahtevek v tem delu zavrnilo.

3. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, tožena stranka je pritožbo še isti dan še dopolnila. Tožeča stranka se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagali sta, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tožena stranka je podrejeno še predlagala, naj jo razveljavi. Priglasili sta tudi pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke in njeno dopolnitev odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožeča stranka je skupaj s podizvajalcem za toženo stranka dobavila barvo in opravila storitev barvanja za potrebe postaj kaninske žičnice (delo je opravil njen podizvajalec).

**O pritožbi tožene stranke**

8. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da glede na pomanjkljivosti in napake izvedenega dela nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je manjvrednost del zgolj 10 %, še posebej glede na oceno izvedenca, da bi iste napake na novih objektih pomenile 50 % manjvrednost, na slab material (staro pločevino) pa bi morala toženo stranko izrecno opozoriti, o čemer se sodišče ni opredelilo. Navedla je tudi, da je s pozivom o opredelitvi do manjvrednosti dela preneslo odločanje na nivo izvedenca.

9. Sodišče nima potrebnega znanja, da bi ocenilo vrednost izvedenih del, pa tudi tega, koliko so dela zaradi napak manjvredna. Ravno zato pa je tudi postavilo izvedenca in cenilca gradbene stroke (243. člen ZPP). Pri tem ne gre za prenašanja odločitve na izvedenca, temveč gre za strokovno oceno, ki je sodišče samo ne more dati. Ravno zato je bil izvedenec tudi postavljen v obravnavani zadevi.

10. Sodišče prve stopnje, ki je izvedenca tudi zaslišalo, je njegovo mnenje ocenilo kot strokovno in narejeno v skladu s pravili stroke, s čimer se strinja tudi višje sodišče. Zato je pravilno, da je sledilo tako njegovi oceni vrednosti dela brez napak kot tudi oceni manjvrednosti zaradi napak. Da je bila pločevina, ki jo je (s podizvajalcem) barvala tožeča stranka, stara (ponekod tudi dotrajana), je bilo znano tudi toženi stranki. Iz pisne izjave direktorja tožeče stranke A. A. (A 43) pa je razvidno, da je le-ta direktorja tožene stranke opozoril, da brez mehanskega čiščenja rje ne more doseči kvalitetne zaščite z barvanjem, kar je tudi ekonomsko neupravičeno, pa mu je B. B. (direktor tožene stranke) povedal, da gre za obnovo objektov za 5 let, potem pa bodo verjetno porušeni. Temu tožena stranka ni nasprotovala, zato je to pisno izjavo, vpogledano na naroku, lahko upoštevalo višje sodišče. Že iz tega je razvidno, da je bila tožena stranka opozorjena, vendar pa je vseeno potrebovala izvedbo barvanja. Ob tem je tudi tožena stranka vedela, da bi bila potrebna še določena kleparska dela. Tožena stranka, ki je dela, ki jih je naročila Občina C., tudi sprejela, pa prav gotovo niti ni mogla spregledati starosti in dotrajanosti objektov.

11. Izvedenec kot strokovnjak, ki si je opravljeno delo tudi ogledal, je na zaslišanju res povedal, da bi take napake, če bi šlo za nove objekte, predstavljale 50 % manjvrednost opravljenega dela. Kljub temu je zatrdil, da na tako starih objektih pomenijo le 10 % manjvrednost opravljenega dela. To ne pomeni, da se smejo dela na starih objektih izvajati z večjimi napakami, temveč to, da je zaradi starosti in relativne dotrajanosti podlage delo podvrženo večim pomanjkljivostim, ki pa na novem materialu ne bi bile tolikšne.

12. Tudi glede tega dela izvedenskega mnenja sodišče nima potrebnega strokovnega znanja in je ravno zato postavilo izvedenca, tudi višje sodišče pa ne dvomi, da je izvedenec strokovno in pravilno ocenil, da napake in pomanjkljivosti predstavljajo 10 % manjvrednost opravljenega dela.

13. Glede stroškov dobave vode ima tožeča stranka prav, da tožena stranka tega konkretno ni prerekala, zato ni bilo potrebe, da bi tožeča stranka predložila še račun za dobavljeno vodo. Pri tem prerekanje celotnega računa, ki ga je tožeči stranki poslala tožena stranka z elektronsko pošto 6. 10. 2015, ne predstavlja konkretiziranega prerekanja, pri čemer je tožena stranka navajala le, da dela na A in B postaji niso v celoti zaključena ter ni v celoti počiščeno, dodan je še poziv za sporočilo o času odprave napak in očiščenju objekta, ničesar pa ni o tem, da voda ne bi bila dobavljena ali potrebna. Ob tem tožena stranka ni niti prerekala zatrjevanega dejstva, da na objektih ni bilo vode, in ker je tožeča stranka (oziroma njen podizvajalec) pri delu potrebovala vodo, je jasno, da jo je morala tudi priskrbeti, ko je tožena stranka ni oziroma tega niti ni zatrjevala. Zato se višje sodišče strinja, da je tudi ta znesek utemeljen.

14. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi strošek dobave elektro agregata. Ob dejstvu, da elektrike ni bilo, za opravo dela pa je tožeča stranka to potrebovala, je morala priskrbeti tudi agregat, da je delo sploh lahko opravila. Ob ne dovolj konkretiziranem ugovoru tožene stranke izstavljenemu računu, medtem ko ni bilo sporno, da elektrike ni bilo, tožeča stranka ni bila dolžna še dodatno dokazovati dobave agregata.

15. Glede vrednosti nepredvidenih del tožena stranka navaja, da zanje ni ustrezne trditvene ali dokazne podlage. Višje sodišče se strinja s tožečo stranko, da so bila ta manjša dela predvidena že v ponudbi tožeče stranke, na kar je tožena stranka s sprejemom ponudbe pristala. Ne gre za bonus ali napitnino, temveč so to taka dela, kot je povedal že izvedenec, ki jih je težko specificirati in se jih običajno priznava. Ta dela (oziroma to povišanje) so bila torej vključena v ponudbo in so sestavljala ponujeno ceno za dela, ne gre pa za kakšna nepredvidena dela v smislu gradbenih uzanc, ki pa bi jih tožeča stranka (če bi jih vtoževala, pa jih ne) dejansko morala specificirati in pojasniti.

16. V dopolnitvi pritožbe je tožena stranka uveljavljala tudi, da je sodišče prve stopnje napačno tožeči stranki priznalo tudi strošek DDV. Višje sodišče ugotavlja, da prisojeni znesek DDV ne vsebuje, zato ta pritožbena navedba ni utemeljena. Izvedenec je namreč v svojem mnenju (na strani 20) zapisal, da gre za vrednost brez DDV, temu znesku (brez DDV) pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje.

17. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo tako vrednost opravljenega dela, ki jo je ugotovil izvedenec, kot tudi, da so dela manjvredna za 10 % (o izračunu dokončnega zneska bo višje sodišče razložilo pri obravnavi pritožbe tožeče stranke).

18. Tožena stranka je v pritožbi nasprotovala tudi odločitvi o stroških postopka, ki naj bi bila neobrazložena in naj ne bi bilo razumljivo, katere od stroškov tožeče stranke je sodišče priznalo, vloženih pa je bilo enajst vlog, ki nimajo vse materialne vsebine, v pretežnem delu pa so tudi nepotrebne in bi zadostovale tri popolne vloge. Navedeni očitek ni upravičen. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je stroške odmerilo po specificiranem stroškovniku, torej je jasno, da je priznalo vse priglašene stroške iz stroškovnika, ki je bil vložen na zadnjem naroku. Za potrebe stroškovne obrazložitve taka navedba povsem zadostuje. Vse priglašene stroške je sodišče prve stopnje, ki se sklicuje tudi na 155. člen ZPP torej tudi upoštevalo kot potrebne. Glede nepotrebnosti vlog bi morala tožena stranka konkretno navesti, katera vloga naj bi bila nepotrebna. Višje sodišče pa ugotavlja, da so vloge vsebinske, vložene so bile kot odgovor na vloge tožene stranke ter zaradi izjasnitve o izvedenskem mnenju, tako da pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

**O pritožbi tožeče stranke**

19. V delu, kjer tožeča stranka navaja, da sodišče ni odločilo o celotnem zahtevku (za katerega sicer tožeča stranka meni, da je v celoti utemeljen), je sodišče prve stopnje odločilo z dopolnilno sodbo z dne 29. 6. 2021. Odločiti je potrebno še o zatrjevani računski napaki vrednosti opravljenega dela (brez upoštevanja manjvrednosti) in o neupoštevanju vrednosti DDV.

20. Vrednost izvedenih del (brez manjvrednosti) je izvedenec ocenil na 13.517,13 EUR, k čemur je treba prišteti še 150,00 EUR za stroške dobave vode, kar skupaj znaša 13.667,13 EUR, kot je v sodbi zapisalo tudi sodišče prve stopnje. Ob 10 % manjvrednosti to znaša 12.300,42 EUR, od tega je treba odšteti še znesek 4.902,00 EUR, ki ga je tožena stranka plačala med pravdo. Tako ostane za plačilo še prisojeni znesek.

21. V zvezi z DDV: Tožeča stranka ima prav, ko v pritožbi navaja, da so vrednosti, ki jih je navedel izvedenec, vrednosti brez DDV. Tožeča stranka je v vtoževanem računu uveljavljala tudi DDV, čemur tožena stranka sicer nikoli ni ugovarjala in ni uveljavljala obrnjenega davčnega bremena. Res je že v ponudbi z dne 7. 8. 2015 tožeča stranka izrecno navedla, da cene ne vsebujejo zakonsko določenega DDV v višini 22 %. Vendar pa je tu sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (torej materialno pravo), ko DDV ni priznalo.

22. Račun za opravljeno delo, ki ga izstavi oseba, ki je sicer zavezanec za DDV, mora vsebovati tudi stopnjo in znesek DDV, razen v primerih, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ZDDV-1 ta podatek izključuje (9. in 10. točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1). Točka a 76.a člena ZDDV-1 pa določa, da mora DDV plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu se opravijo tudi naslednja dobava: gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami. To pa pomeni, da v takem primeru račun ne sme vsebovati DDV oziroma ga tožeča stranka ne more zahtevati v računu. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo zneska DDV v računu.

23. Ni utemeljena tudi pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje, če bi pravilno upoštevalo DDV, moralo ugotoviti večji uspeh tožeče stranke. Višje sodišče se strinja, da tožbeni zahtevek glede DDV ni utemeljen, torej se uspeh pravdnih strank ni spremenil. **Sklepno**

24. Glede na to, da pritožbi nista utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sodbi (353. člen ZPP; sklep o ustavitvi postopka niti ni bil izpodbijan).

25. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške, ki so ji nastali zaradi vložitve pritožbe, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (154. in 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.