Jedro

Gre za ugovorni razlog iz 7. točke 1. odst. 55. člena ZIZ, ki pa ga v obravnavanem primeru dolžnik ni mogel podati v osemdnevnem ugovornem roku, saj v izvršilnem predlogu in zato tudi v izvršilnem sklepu predmeti izvršbe niso bili natančneje opredeljeni. Kako v takšnih primerih postopati z dolžnikovim "ugovorom", v ZIZ ni povsem jasno določeno, zato se je treba nasloniti na določbe 4. odst. njegovega

80. člena. Iz njih je razvidno, da v primeru, če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so izvzeti iz izvršbe, odloči o tem sodišče.

Vprašanje, ki se v zvezi s tem zastavlja, se glasi: kakšen postopek mora opraviti sodišče, preden sprejme navedeno odločitev, in kakšne so pri tem v postopkovnem pogledu dolžnosti strank? Ni dvoma, da je treba dolžnikov "ugovor" oziroma predlog za izvzetje stvari iz izvršbe vročiti upniku v odgovor. Če upnik odgovori, da "ugovoru" ne nasprotuje, nadaljnji postopek ni potreben in sodišču o "ugovoru" ni treba posebej odločati (stranki sta se pač sporazumeli). Če pa upnik na "ugovor" ne odgovori ali če odgovori, da mu nasprotuje, mora sodišče o "ugovoru" odločiti. V postopkovnem pogledu pride pri tem v poštev uporaba določb 58. člena ZIZ, "ugovor" pa mora zadostiti tudi določbam 2. odst. 53. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Dolžnik sam krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika, da se vozilo Peugeot Boxer reg št. x (s stroji in dokumenti) izvzame iz izvršbe.

Zoper takšen sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka.

Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu dolžnika ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Potem ko je bilo že omenjeno vozilo dne 27.9.2004 zarubljeno, je dolžnik še istega dne vložil ugovor, v katerem je navajal, da to vozilo nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti, in sicer za prevoz orodja, materiala, delavcev in drugih nujno potrebnih stvari, in da zato po 80. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izvršba na to vozilo ni dopustna. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da gre sicer za ugovorni razlog iz 7. točke 1. odst. 55. člena ZIZ, ki pa ga v obravnavanem primeru dolžnik ni mogel podati v osemdnevnem ugovornem roku, saj v izvršilnem predlogu in zato tudi v izvršilnem sklepu predmeti izvršbe niso bili natančneje opredeljeni. Kako v takšnih primerih postopati z dolžnikovim "ugovorom", v ZIZ ni povsem jasno določeno, zato se je treba nasloniti na določbe 4. odst. njegovega 80. člena. Iz njih je razvidno, da v primeru, če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so izvzeti iz izvršbe, odloči o tem sodišče. Vprašanje, ki se v zvezi s tem zastavlja, se glasi: kakšen postopek mora opraviti sodišče, preden sprejme navedeno odločitev, in kakšne so pri tem v postopkovnem pogledu dolžnosti strank? Ni dvoma, da je treba dolžnikov "ugovor" oziroma predlog za izvzetje stvari iz izvršbe vročiti upniku v odgovor. Če upnik odgovori, da "ugovoru" ne nasprotuje, nadaljnji postopek ni potreben in sodišču o "ugovoru" ni treba posebej odločati (stranki sta se pač sporazumeli). Če pa upnik na "ugovor" ne odgovori ali če odgovori, da mu nasprotuje, mora sodišče o "ugovoru" odločiti. V postopkovnem pogledu pride pri tem v poštev uporaba določb 58. člena ZIZ. To pomeni, da če upnik na "ugovor" ne odgovori, sodišče šteje, da so dožnikove navedbe v "ugovoru" resnične (1. odst. 58. člena ZIZ) - vendar samo pod pogojem, če je bil upnik na takšno pravno posledico opozorjen (1. odst. 57. člena ZIZ). Če pa upnik "ugovoru" nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo "ugovora" ali pa izda sklep brez naroka (2. odst. 58. člena ZIZ).

V obravnavanem primeru je upnik dolžnikovemu "ugovoru" nasprotoval. V svojem odgovoru je med drugim navedel, da ni dolžnik svojih navedb podkrepil niti z enim samim dokazom in da ni konkretneje opredelil obsega svoje dejavnosti. Sodišče prve stopnje je nato, sledeč upnikovemu odgovoru, z izpodbijanim sklepom dolžnikov "ugovor" zavrnilo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil takšen postopek pred sodiščem prve stopnje pravilen, strinja pa se tudi z njegovo odločitvijo. Kot je bilo že pojasnjeno, je šlo v dolžnikovem predlogu v bistvu za ugovorni razlog iz 7. točke 1. odst. 55. člena ZIZ. Zato bi tudi omenjeni predlog moral zadostiti določbam 2. odst. 53. člena ZIZ, to pa pomeni, da bi bil moral dolžnik poleg tega, da je navedel dejstva, s katerimi je predlog (ugovorni razlog) utemeljeval, predložiti tudi dokaze. Ker dokazov ni predložil oziroma predlagal, je sodišče prve stopnje njegov predlog pravilno štelo za neutemeljen in ga zavrnilo. Drugačno pritožnikovo stališče, da namreč glede na določbe 80. člena ZIZ zadošča, če dolžnik zgolj navede okoliščine, ki so podlaga za omejitev izvršbe, dokaze pa predloži šele potem, ko upnik temu oporeka, je zmotno.

Povedati pa je še treba, da je dolžnik že v ugovoru navedel, da je imel v zarubljenem vozilu najmanj dva električna skobeljna stroja, ki nista navedena v rubežnem zapisniku, ter dokumente v zvezi s poslovanjem podjetja in osebne dokumente direktorja podjetja. Drži dolžnikova trditev, da te stvari niso navedene v rubežnem zapisniku, ni pa jih mogoče šteti niti za pritikline zarubljenega vozila. Ker zato teh stvari ni mogoče šteti za zarubljene, o njih tudi ni mogoče odločati kot o stvareh, ki naj bi bile izvzete iz izvršbe. Te stvari lahko dolžnik, če so njegove trditve resnične, od upnika zahteva z lastninsko ali posestno tožbo.

Iz navedenih razlogov in ker niso podane niti kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

Dolžnik s pritožbo ni uspel. Zato mora pritožbene stroške kriti sam.