Jedro

Kršitev ustavne pravice ni podana, če je tožnikov pooblaščenec v drugih zadevah, ko je uveljavljal primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, plačal takso ob vložitvi tožbe le za primarnega. Nepravilna uporaba zakona v drugih primerih namreč nima za posledico kršitve ustavne pravice v tistem primeru, ko sodišče zakon uporabi pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožniku poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo, pri čemer je takso odmerilo od seštevka primarnih in podrejenega tožbenega zahtevka. Tožnik je podal proti plačilnemu nalogu ugovor, v katerem je trdil, da bi sodišče moralo pri odmeri sodne takse upoštevati zgolj vrednost vseh treh primarnih tožbenih zahtevkov, saj bo o podrejenem zahtevku odločalo le v primeru, če ne bo ugodeno primarnim. Zato taksna obveznost za podrejeni zahtevek še ni nastala. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da Zakon o sodnih taksah (ZST-1) določa, da se vrednosti več spornih predmetov v istem postopku seštejejo, razen če zakon ne določa drugače, pri čemer za podrejeni zahtevek drugačne določbe v zakonu ni.

2. Proti odločitvi se pritožuje tožnik po pooblaščencih in v pritožbi podaja enake navedbe, kot jih je pred tem uveljavljal v ugovoru. Ponavlja, da še ni pravne podlage za odmero sodne takse za podrejeni zahtevek, saj sodišče o tem zahtevku še ne bo odločalo. Gre za eventualni tožbeni zahtevek, ki bo aktualen le takrat, če bo sodišče primarni zahtevek zavrnilo. Šele takrat bo tudi nastala taksna obveznost za ta zahtevek. Seštevanje zahtevkov po 20. členu ZST-1 po mnenju pritožnika ne pride v poštev v takem primeru kot je obravnavani, temveč gre za podobnost z 32. členom ZST-1, ko je potrebno sodno takso doplačati, če se naknadno vrednost spornega predmeta spremeni. V pritožbi ponavlja tudi, da mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom, saj je v drugih primerih, ki jih konkretizira z opravilnimi številkami, tožnikov pooblaščenec prav tako uveljavljal primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, pri čemer sodišče za odmero sodne takse ob vložitvi tožbe ni upoštevalo vrednosti podrejenega tožbenega zahtevka. Navaja pa tudi še, da je že v tožbi predlagal oprostitev, znižanje ali obročno plačilo taks, sodišče pa je njegov predlog nezakonito zavrnilo, saj bi lahko samo pribavilo podatke, ki jih je potrebovalo za odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na tožnikovo pravno stališče, da taksna obveznost za podrejeni zahtevek ne nastane že ob vložitvi tožbe, s katero se ta zahtevek uveljavlja temveč šele kasneje in pod pogojem, da je primarni tožbeni zahtevek zavrnjen, je tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče odgovorilo že v zadevi P1 oz. Cp 341/2011, kjer je tožnik uveljavljal enaka zahtevka (a je bil postopek zaradi neplačane takse ustavljen). Pritožbeno sodišče zato le ponavlja, da 20. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da se vrednosti več spornih predmetov v istem postopku seštejejo, razen če zakon določa drugače in da noben predpis v primeru, ko tožnik v tožbi uveljavlja primarni in podrejeni zahtevek ne določa drugače (torej da bi z drugačno določitvijo plačila sodne takse izključil seštevanje). Tako razlaga izpostavljeni problem tudi teorija. Uveljavljanje podrejenega zahtevka namreč povzroči vse materialnopravne učinke vložitve tožbe – z njo si tožnik zavaruje zastaralne in prekluzivne roke in sodišču tudi ni treba čakati z obravnavanjem podrejenega zahtevka do pravnomočne odločitve o primarnem, temveč ga obravnava takoj, ko oceni, da primarni zahtevek ni utemeljen.

5. Pritožbeni očitek, da je tožniku kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom torej ni utemeljen, saj ga negira tako teorija kot sodna praksa (najmanj v prej navedenem tožnikovem primeru). Kršitev ustavne pravice tudi ni podana, če je tožnikov pooblaščenec v drugih zadevah, ko je uveljavljal primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, plačal takso ob vložitvi tožbe le za primarnega. Nepravilna uporaba zakona v drugih primerih namreč nima za posledico kršitve ustavne pravice v tistem primeru, ko sodišče zakon uporabi pravilno.

6. Tudi pritožbeni očitek, da je bilo postopanje sodišča nezakonito, ker samo ni pribavilo podatkov, ki bi mu omogočili odločitev o predlogu za takso oprostitev, je neutemeljen. Kakršnokoli nestrinjanje z odločbo sodišča v zvezi s plačilom sodne takse bi namreč moral tožnik uveljavljati v pravnem sredstvu proti odločbi, s katero je sodišče o taksi oprostitvi odločalo.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).