Jedro

Priposestvovalna doba, ki pomeni z zakonom določen čas, ki mora preteči (10 ali 20 let), je po materialnem pravu pri obeh vrstah priposestvovanja po SPZ, kakor tudi pri priposestvovanju po ZTLR, temeljni element, določna časovna opredelitev priposestvovalnega obdobja v razlogih sodbe pa torej odločilno dejstvo, ki mora biti navedeno oziroma opredeljeno.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe s sklepom ustavilo postopek v delu, ki zajema zahtevek tožnikov proti toženki za overitev podpisa na vknjižbenem dovoljenju z dne 20. 7. 2015 (I. točka izreka). S sodbo je ugodilo (podrednemu) tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne služnosti v obsegu in vsebini, kot izhaja iz II. točke izreka. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške tega pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ni pritožbeno izpodbijan in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Tožnika v skupni pritožbi pravočasno izpodbijata le stroškovno odločitev (III. točka izreka), toženka pa sodbo v celoti (II. in III. točka izreka). Zato je sodba predmet pritožbene presoje (prvi in drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

3. Toženka (zastopana po skrbniku za posebni primer) v pritožbi po pooblaščencu uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Najprej očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja, da je sodišče s sodbo odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Navaja, da je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Celju – Enota Šmarje pri Jelšah, opr. št. P 20/80 z dne 20. 10. 1981, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 797/81 z dne 10. 3. 1982 pravnomočno zavrnjen zahtevek pravnih prednikov sedanje toženke na ugotovitev, da tožencu A. A. (tožnik v predmetni pravdi) v korist nepremičnin parc. št. 792 in 790/3 k.o. ... Iz vsebine sodb je razbrati, da je odločitev temeljila na po vsebini identičnih trditvah strank kot v predmetnem postopku, prav tako je sodišče v takratnem postopku zaslišalo iste priče, takratni postopek se je nanašal na identično dejansko in pravno podlago ter na iste gospodujoče in služeče nepremičnine. Ob dejstvu, da je bil s sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek, da ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje preko nepremičnin parc. št. 792 in 790/3 ..., je edino možna razlaga takšnega izreka sodbe, da služnostna pravica hoje in vožnje obstoji. Če temu ne bi bilo tako, sodišče tožbenega zahtevka na neobstoj služnostne pravice ne bi zavrnilo, pač pa bi ga vsled neobstoja pravnega interesa zavrnilo oziroma se s samo vsebino zahtevka in navedb toženih strank ne bi ukvarjalo. Zavrnitev zahtevka, da služnost ne obstoji, nujno pomeni, da služnost obstaja, drugačna razlaga ni mogoča. Ob dejstvu, da je v konkretni zadevi tožnika s tožbenim zahtevkom terjata ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in voženj, terjata nekaj, o čemer je bilo že razsojeno. Ker je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari, je zato podana navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Razlogi sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katero je utemeljilo, da ne gre za že razsojeno stvar, so zmotni. Svojo odločite je poskušalo utemeljiti na neprimernih hipotetičnih situacijah. Če materialna pravnomočnost izključuje uveljavitev istovetnega zahtevka ter izključuje tudi uveljavitev zahtevka, ki je z zahtevkom iz prve tožbe v neposrednem nasprotju (kar je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo), potem je odločanje o zahtevku na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, če je že bilo odločeno o zahtevku na neobstoj stvarne služnosti, nedopustno, saj je sodišče z zavrnitvijo zahtevka na neobstoj stvarne služnosti dejansko pritrdilo obstoju stvarne služnosti. Nekdanji zahtevek na ugotovitev neobstoja stvarne služnosti ter aktualni zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti temeljita na identični dejanski in pravni podlagi. Sodišče prve stopnje tudi zmotno zavzema stališče, da tedaj sodišče ni ugotavljalo obstoja služnosti in tega tudi ni smelo, saj bi prekoračilo tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje o zahtevku na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, četudi ta ni vpisana v zemljiški knjigi, ne bi smelo odločati, saj služnost dejansko glede na že navedeni sodbi obstoji. Pritožba uveljavlja tudi absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter s kritiko dokazne ocene tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, povezanih z obsegom oziroma vsebino služnostne pravice, katere obstoj je sodišče s sodbo ugotovilo. Navaja, da je zaradi narave nepremičnin, ki so v naravi travnik, časovna neomejena služnost vožnje preko le-tega v direktnem nasprotju z načelom, da se služnost izvršuje na način, da se služeče zemljišče čimmanj obremenjuje. Ob razsoji, da služnost voženj obstoji v vseh letnih časih in ob suhem vremenu, gre za obseg, ki nesorazmerno obremenjuje služeče zemljišče oziroma še več, omogoča celo neposredno povzročanje škode toženki. Če je sodišče obstoj služnosti že ugotovilo, bi moralo to služnost omejiti na zimski ali zgodnje spomladanski letni čas, ko trava ne raste in se škoda na pridelku ne povzroča, služnost v rastni dobi trave in času košnje od aprila do jeseni pa nesorazmerno posega v služečo nepremičnino in lahko predstavlja tudi povzročanje škode toženki. Čeprav se je sodišče v tem delu oprlo na izpovedi B. B. in C. C., sta njuni izpovedbi nelogični, saj se ravno poleti zaradi rastri trave z vožnjo na travniku povzroča največja škoda. V tem delu tudi ni dokazno ocenilo računov in prevzemnic Gozdarske zadruge ... z.o.o. (priloga A24-A26 spisa), ki jih je povzelo v dokazni sklep in na njih celo utemeljevalo obstoj voženj tožnikov po sporni nepremičnini, iz njih bi lahko razbralo, da je bil les oddan v aprilu 2004 in marcu 2001, kar kaže, da se po aprilu po sporni nepremičnini ni več vozilo. Izpodbijana sodba tudi nima dokazne ocene izpovedi prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I., ni razlogov, ali jim je sodišče poklonilo vero ali ne in kakšni zaključki oziroma pravno relevanatna dejstva iz teh izpovedi izhajajo, na drugi strani pa je povsem nekritično in brez dokazne ocene sledilo izpovedbam tožnikov ter priče B. B., ki je njun sin. Glede izpovedi priče E. E. je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini njegove izpovedi ter dejansko njegovo izpovedjo v prepisu zvočnega posnetka obravnave z dne 6. 12. 2022, zato je podana postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je sodišče zapisalo, da je ugotovilo, da sta tožnika izpolnila pogoje za priposestvovanje stvarne služnosti iz prvega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zanika (SPZ). Glede na citirano določbo bi morala izpodbijana sodba vsebovati razloge o času izvrševanja služnosti ter obstoju dobre vere tožnikov, česar pa ne vsebuje. Nenazadnje tožnika tudi nista podala trditev, povezanih z dobrovernostjo ter časom izvrševanja služnosti, tri listine (A24-A26 v spisu) iz leta 2001, 2004 in 2005 pa desetletnega obdobja še ne izkazujejo, odločba o odobritvi poseka izbranih dreves pa ne dokazuje, da so drevesa dejansko bila posekana. Ob odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in jo je nujno razveljaviti. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožnika po pooblaščencu obrazloženo nasprotujeta pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzemata za zavrnitev pritožbe toženke ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožnika v skupni pritožbi po pooblaščencu izpodbijata stroškovno odločitev in uvodoma uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Povzemata, da je sodišče prve stopnje sklepno zaključilo, da je bil v konkretni zadevi uspeh strank približno enak in da pri izračunu stroškov pravdnih strank ni bistvene razlike pri višini, zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega pravdnega postopka. S sklepnim zaključkom, da ob enakem uspehu strank v postopku pri izračunu stroškov strank ni bistvene razlike pri višini le-teh, se tožnika ne strinjata. Temu ni tako, zato je sodišče pri takšni ugotovitvi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, storilo pa tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi česar izpodbijanega sklepa o stroških ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se namreč de facto z izračunom višine pravdnih stroškov vsake od pravdnih strank v predmetni zadevi očitno sploh ni ukvarjalo, izračuna ni izvedlo in ga posledično zato v razlogih ni obrazložilo. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je med višino pravdnih stroškov pravdnih strank bistvena razlika, v posledici česar bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo upoštevaje določbo drugega odstavka 154. člena ZPP odločiti, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v ustrezni presežni višini. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da lahko skladno z ustaljeno sodno prakso odloči, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, tako namreč izhaja iz številnih primerov v sodni praksi. Za takšno odločitev sta torej potrebna dva kumulativna pogoja, prvi je približno enak uspeh strank v postopku, drugi pa odsotnost bistvene razlike pri sami višini pravdnih stroškov oziroma da je višina stroškov enaka ali vsaj primerljiva. V konkretnem primeru pa drugi pogoj ni izpolnjen. Ta pogoj ni podan že glede stroškov odvetniškega zastopanja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila toženka v tem postopku zastopana po odvetniku, dodeljenem s strani organa brezplačne pravne pomoči, zato je od učinkovanja te odločbe upravičena do povračila pravdnih stroškov iz naslova zastopanja s strani tako postavljenega odvetnika v višini polovice nagrade, ki odvetniku pripada po Odvetniški tarifi (OT), kot to določa v času priglasitve stroškov in zaključka glavne obravnave veljavno določilo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Glede na dejstvo, da je tožnika tekom celotnega postopka zastopal odvetnik, ki ni bil postavljen s strani organa za brezplačno pravno pomoč, že to pomeni, da je v razliki glede višine nagrade za zastopanje po odvetniku bistveno razhajanje vsaj v višini deleža 50 % vseh potrebnih nagrad. Razlika v višini odvetniških stroškov zastopanja je še večja, ker je šlo v konkretnem postopku na strani tožeče stranke za zastopanje dveh strank, kar pomeni, da sta tožnika po določilih OT upravičena tudi do povišanja v višini 10 %. Sodišče prve stopnje je spregledalo bistveno razliko tudi glede višine ostalih potrebnih pravdnih stroškov in sicer, da je tožeča stranka plačala tudi sodno takso v višini 165,00 EUR, medtem ko toženka ni plačala nobene takse, da je velika razlika v stroških za pridobitev predlaganih izvedenskih mnenj (toženka je plačala znesek 557,83 EUR za izvedenca psihiatrične stroke, tožnika pa stroške izvedenca geodetske stroke 1.758,61 EUR, razlika glede plačanih izvedenin je 1.200,78 EUR). Sodišče bi moralo v predmetni zadevi ob pravilni uporabi določila drugega odstavka 154. člena ZPP stroške obeh pravdnih strank izračunati in jih v dopustnem delu medsebojno pobotati, razliko stroškov pa v korist tožnikov naložiti v plačilo toženki. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep o stroških spremeni, oziroma podredno, da stroškovno odločitev razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata tudi pritožbene stroške.

6. Odgovor na to pritožbo ni bil vložen.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank in po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedene dokaze, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov do toženke na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, ki ga je materialnopravno oprlo na prvi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let. Zaključilo je, da sta tožnika uspešno dokazala, da sta vsaj 10 let dejansko izvrševala služnost v vsebini in obsegu, kot izhaja iz modificiranega zahtevka na obravnavi 6. 12. 2022 in izreka izpodbijane sodbe.

9. Priposestvovanje je način nastanka stvarne služnosti na podlagi zakona, če so zanj izpolnjeni zakonski pogoji. Po določbi prvega odstavka 217. člena SPZ stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (pravo priposestvovanje). Pogoji za nastop priposestvovanja po navedeni določbi so: dobra vera priposestvovalca, izvrševanje služnosti in potek desetletne priposestvovalne dobe. Po drugem odstavku 217. člena SPZ priposestvovanje stvarne služnosti nastane tudi, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (nepravo priposestvovanje). Pogoji za to vrsto priposestvovanja so torej milejši. Bistvena razlika med njima je v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva dobra vera priposestvovalca in zadošča že, da se je stvarna služnost dejansko izvrševala in da način izvrševanja ni bil nepošten.1 Podlaga je torej daljše, 20-letno dejansko izvrševanje služnosti ter da lastnik služeče nepremičnine temu ni nasprotoval. Pred uveljavitvijo SPZ (1.1.2003) je priposestvovanje stvarne služnosti urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR2, učinek sprejema SPZ za postopke priposestvovanja, ki so tekli v trenutku uveljavitve SPZ, pa je SPZ uredil v prehodnih določbah3. 10. Ne drži pritožbena navedba toženke, da tožnika priposestvovalne dobe (časa izvrševanja služnosti) v trditveni podlagi nista opredelila. Opredelitev izvrševanja služnosti izhaja tako iz njune prve pripravljalne vloge z dne 12. 2. 20184 in še določneje iz druge pripravljalne vloge z dne 3. 7. 2018, ko sta tožbo tudi razširila s podrednim zahtevkom5. Zatrjevala sta dejansko izvrševanje stvarne služnosti več kot 50 let, tudi še po letu 1980 in izdaji sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah P 20/80 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 797/81). Iz trditvene podlage toženke pa izhaja, da je tožbenemu zahtevku nasprotovala iz več razlogov, med drugim tudi s trditvami, da se stvarna služnost v določenem obdobju (od leta 2001 do leta 2015) ni izvrševala6. 11. Pritrditi je treba pritožbi toženke, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar je bistvo navedene postopkovne kršitve, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Priposestvovalna doba, ki pomeni z zakonom določen čas, ki mora preteči (10 ali 20 let), je po materialnem pravu pri obeh vrstah priposestvovanja po SPZ, kakor tudi pri priposestvovanju po ZTLR temeljni element, določna časovna opredelitev priposestvovalnega obdobja v razlogih sodbe pa torej odločilno dejstvo, ki mora biti navedeno oziroma opredeljeno, da je sodbo glede utemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja materialnopravno mogoče preizkusiti. Takšna določna opredelitev je v razlogih izpodbijane sodbe umanjkala. Zgolj z dejanskimi ugotovitvami, da so se vožnje in vlaka izvajale več kot deset let in v različnih letnih časih, da so se spori začeli šele leta 2013 oz. 2015 in da se je služnost izvrševala 10 let in več in da toženka vožnji ni nasprotovala in jo leta 2013 sprva tudi dovolila7, temu ni zadoščeno.

13. Ugotovljena in utemeljeno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP narekuje ugoditev pritožbi toženke in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Ker pritožbeno sodišče ne more samo nadomestiti in dopolniti sodbenih razlogov sodišča prve stopnje, te pomanjkljivosti ne more samo odpraviti in jo bo glede na njeno naravo lahko odpravilo sodišče prve stopnje že s ponovno izdajo in izdelavo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP).8 Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo obsežen dokazni postopek z neposrednim izvajanjem dokazov (tudi z ogledom na kraju samem), oprava obravnave na pritožbeni stopnji zato tudi ne bi bila ekonomična. Z vrnitvijo zadeve v novo izdajo in izdelavo sodbe se postopek ne bo bistveno podaljšal in s tem tudi ne bo poseženo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi v obravnavanem primeru pretehtala nad pravico strank do pritožbe.

14. Sodišče prve stopnje bo torej moralo ponovno odločiti o tožbenem zahtevku za ugotovitev stvarne služnosti. Pri tem bo ob zgoraj obrazloženem moralo odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka tako, da bo ob relevantni trditveni podlagi pravdnih strank in materialnem pravu, ob dokazni oceni izvedenih dokazov določno ugotovilo in opredelilo vsa pravno odločilna dejstva, da bo mogoče preizkusiti pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tako po dejanski kot tudi po materialnopravni strani. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da dokazne ocene ne predstavljajo zgolj povzetki izpovedi strank in posameznih prič, ampak mora sodišče izvedene dokaze ustrezno vrednotiti, kot mu to nalaga metodološki napotek v 8. členu ZPP in na podlagi takšne dokazne ocene sprejeti dejanske zaključke glede pravno odločilnih dejstev, ki jih določa materialno pravo.

15. V razlogih sodbe se bo sodišče prve stopnje moralo ponovno opredeliti do vseh relevantnih ugovorov toženke, tako tudi glede že pred sodiščem prve stopnje uveljavljenega ugovora že razsojene stvari. Toženka tudi pritožbeno uveljavlja kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da materialna pravnomočnost sega čez okvir konkretne pravde in povzroči, da se mora zaradi nje v vsaki isti pravdi o istem predmetu med istima strankama upoštevati prejšnja sodba, negativna funkcija materialne pravnomočnosti pa pride do izraza, kadar je pred sodiščem znova vložena tožba o zahtevku, o katerem je že pravnomočno odločeno, pri čemer pravnomočnost ne izključuje samo uveljavljanja istovetnega zahtevka, ampak tudi uveljavljanje zahtevka, ki je z zahtevkom iz prve tožbe v neposrednem nasprotju. Načelno je tako pritrditi stališču pritožbe, da med pozitivno in negativno ugotovitveno tožbo (tožbo za ugotovitev obstoja in tožbo za ugotovitev neobstoja stvarne služnosti) obstaja identiteta. Vendar ob pogoju, da je podana identiteta (istovetnost) zahtevkov. Aktualni zahtevek v konkretni pravdi je širši, kot ga opredeljuje izrek pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah P 20/80 z dne 20. 10. 1981, sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ni podana identiteta strank, trditve tožnikov o izvrševanju stvarne služnosti tudi v obdobju po izdaji sodbe P 20/80 z dne 20. 10. 1981 pa kažejo tudi na različno dejansko podlago zahtevkov (priposestvovalno obdobje).

16. Pritožbi toženke je bilo ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede glavne stvari, posledično pa tudi v stroškovni odločitvi v III. točki izreka, ker je ta odvisen od končnega uspeha strank v postopku, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

17. Utemeljena je tudi pritožba tožnikov zoper stroškovno odločitev.

18. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Pri tem se je oprlo na določbi 154. in tudi 158. člena ZPP. Pritožba ne nasprotuje razlogom in zaključku o polovičnem (50 %) pravdnem uspehu vsake od pravdnih strank. Utemeljeno pa nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da po izračunu stroškov pravdnih strank med njimi ni bistvene razlike po višini, zato je odločilo, da skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP krije vsaka pravdna stranka svoje stroške.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba drugega odstavka 154. člena ZPP omogoča, da lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Pravilno je izpostavilo, da skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče tako odloči takrat, kadar je uspeh strank približno enak (čemur tožnika sicer pritožbeno ne nasprotujeta) in kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni in drugi stranki. Ob slednjem pa je treba pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje v tem delu stroškovne odločitve ni obrazložilo, saj ni opravilo nikakršne (niti okvirne) primerjave pravdnih stroškov, tako da tudi stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, saj o tem v obrazložitvi ni razlogov (postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba namreč (glede na spisovne podatke) utemeljeno opozarja, da je toženka zastopana po odvetniku na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, na razliko v vrednotenju odvetniških storitev, kot tudi na razliko glede izvedenskih stroškov ter stroškov sodnih taks.

20. Tako je bilo tudi pritožbi tožnikov ugoditi in stroškovno odločitev tudi zato razveljaviti ter zadevo v tem delu vrniti v novo izdajo in izdelavo sodbe.

21. Sodišče prve stopnje bo torej moralo tudi o stroških pravdnega postopka ponovno odločiti ter ob upoštevanju zgoraj navedenega odločitev tudi ustrezno obrazložiti, da jo bo mogoče preizkusiti.

22. Odločitev o priglašenih stroških pritožbenega postopka pravdnih strank je na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Primerjaj tudi člen 217/III SPZ. 2 Primerjaj člena 51 in 54 ZTLR. 3 Primerjaj: 269. člen, tudi 266. člen SPZ. 4 Primerjaj list. št. 26 in 27 v spisu. 5 Primerjaj list. št. 49 do 51 v spisu. 6 Primerjaj npr. 4. pripravljalno vlogo toženke z dne 25. 2. 2019 in 223. člen SPZ. 7 Primerjaj 22. točko obrazložitve. 8 Takšna odločitev sodišču prve stopnje sicer tudi ne preprečuje, da ponovno opravi tudi glavno obravnavo, če bo ocenilo, da je za ponovno odločitev o tožbenem zahtevku ta potrebna.