Jedro

Sodišče je v socialnem sporu odločalo o ugotovitveni tožbi in je bil tožbeni zahtevek tako tudi postavljen - ...sodišče naj ugotovi, da je bila upravičena do bolniškega staleža tudi po..., saj je glede na naravo spora, dejansko lahko odločalo samo o nekem pravnem stanju (razmerju).

Bolniški stalež sam po sebi ni pravica, niti iz zdravstvenega zavarovanja niti iz delovnega razmerja, ampak je stanje, na podlagi katerega je (bilo) možno uveljavljati dve pravici: pravico do denarnega nadomestila po predpisih zdravstvenega zavarovanja in pravico do upravičene odsotnosti z dela in pravice do denarnega nadomestila po predpisih o delovnih razmerjih.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.11.1990 in 27.12.1990, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje in posledično, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delovno mesto, ki ga je opravljala pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in ji izplačati vse obveznosti, ki izvirajo iz dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odločilo, de se razveljavita sporna sklepa tožene stranke in da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti in ji izplačati vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela skupaj z zamudnimi obrestmi, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 149.000,00 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zagrešilo več absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče uporabilo napačen procesni zakon (drugi odstavek 498. člena ZPP), izdalo je sodbo brez obravnave (prvi odstavek 370. člena ZPP), več kršitev je vezanih na obrazložitev in izrek sodbe, ker so si razlogi v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prekoračilo je tožbeni zahtevek (drugi odstavek 370. člena ZPP), ponovno je odločalo o zadevi, o kateri je sodišče že odločilo (prvi odstavek 13. člena ZPP). Sodišče je zmotno uporabilo določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, saj tožnica v postopku ni dokazala upravičene odsotnosti z dela v spornem obdobju. Vprašanja tožničine nevrnitve na delo pa sodišče ni niti ugotavljalo niti presojalo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa podredno da razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ob reševanju revizije je revizijsko sodišče ugotovilo kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija, pri čemer je v obrazložitvi posebej obrazložilo samo bistvene.

Kot pravilno navaja revizija, je sodišče v izpodbijani sodbi uporabilo napačen procesni zakon. Novi ZPP je pričel veljati 14.7.1999, kar pomeni, da bi ga moralo uporabljati tudi pritožbeno sodišče ob upoštevanju dejstva, da ima sodba sodišča prve stopnje datum 1.3.2000. Zato bi sodišče druge stopnje moralo uporabiti določbe drugega odstavka 347. člena ZPP, po katerem mora sodišče druge stopnje, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti že izvedene dokaze, razpisati obravnavo. Sodišče druge stopnje je dejansko stanje ugotovilo drugače, kot sodišče prve stopnje, saj je pri odločanju upoštevalo tudi dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje sicer izvedlo, svojega dokaznega zaključka pa nanje ni oprlo. To pa pomeni, da bi moralo sodišče druge stopnje razpisati obravnavo in ponoviti že izvedene dokaze pred sodiščem druge stopnje. Opustitev razpisa obravnave je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP, saj lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe (v zvezi s 358. členom ZPP).

Bistvena kršitev po določbi 14. točke 339. člena ZPP je ugotovitev sodišča, da si mnenji izvedencev dr. L. in dr. P. ne nasprotujeta. Že iz obeh pisnih mnenj izhaja, da sta si mnenji vsebinsko (v datumu) in v za odločitev bistvenem delu različni, saj dr. L. v mnenju z dne 25.11.1991 zaključuje, da ni zanesljivega dokaza, da tožnica v spornem obdobju (od 20.10.1990 do 5.11.1990) za delo ni bila sposobna, dr. P. pa je prvo mnenje z dne 8.11.1990 podajal samo za stanje po 5.11.1990 in ga je šele kasneje, brez ustrezne medicinske dokumentacije in v nasprotju s svojim prvim mnenjem, v mnenju z dne 4.9.1995 spremenil tako, da je ugotovil, da ne more izključiti obstoja reaktivnega depresivnega stanja pri tožnici v spornem obdobju. Pri tem je upošteval izvid (kot izvedeni dokaz ga posebej citira tudi sodišče) pregleda tožnice na prvi pomoči, ki naj bi bil 19.10.1990, pa je bil (mnenje dr. L.) leto dni prej, in ki naj bi kazal na začetek duševnih težav, do katerih je dejansko prišlo leto dni kasneje. Poleg tega pa dr. L. po dokumentaciji v spisu nobenega pregleda v zadevi ni opravil dne 25.11.1999 (izvedenec je decembra 1996 umrl), kot to ugotavlja sodišče druge stopnje (25.11.1991 je lahko datum podaje izvedenskega mnenja, pregled, ki ga navaja sodišče pa bi bil lahko z dne 20.11.1991). Tudi te napačne ugotovitve sodišča predstavljajo nasprotje med razlogi sodbe in listinami, kar glede na to, da gre za odločitev pomembna dejstva, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Čeprav na revizijsko odločitev ne vpliva, revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela. Za zakonitost takega prenehanja je treba ugotoviti dva pogoja: neupravičeno odsotnost in dejstvo nevrnitve na delo. Ker slednje dejstvo ni bilo predmet spora, je bilo treba ugotoviti samo, ali je bila tožnica v spornem odbobju z dela odsotna upravičeno ali neupravičeno. Pri tem je razlogov, ki lahko opravičujejo odsotnost z dela lahko več, eden od njih je, tudi zdravstveno stanje, ki delavcu preprečuje prisotnost na delu.

Revizijsko sodišče je že v svojem sklepu VIII Ips 142/99 z dne 7.12.1999 ugotovilo, da je glede na vsebino tožničinih navedb in njena izvajanja bistveno vprašanje za rešitev sporne zadeve, ali je tožničino zdravstveno stanje (sporna in dokazovana je samo delazmožnost zaradi duševnih težav) po 22.10.1990 bilo tako, da je zaradi njega lahko upravičeno izostala z dela, saj ji je tožena stranka zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja s prvim dnem odsotnosti, to je 22.10.1990. O tožničinem zdravstvenem stanju po 20.10.1990 in možnostih podaljšanja bolniškega staleža po 20.10.1990 (to je v spornem obdobju) je v letu 1992, na zahtevo tožnice, ki je takrat želela pridobiti pravice iz zdravstvenega zavarovanja tudi po 20.10.1990, v socialnem sporu že odločalo pristojno sodišče. Z odločbo opr. št. II Sp 1/92-3 z dne 8.10.1992 je Sodišče združenega dela Republike Slovenije zavrnilo tožničino pritožbo zoper odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije, opr. št. Sz 2/91 z dne 10.12.1991, ki je zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje bolniškega staleža tudi po 20.10.1990 pri odločanju sodišče upoštevalo celotno zdravstveno stanje tožnice (ginekološko, ortopedsko, duševne težave) in imelo na voljo tudi izvedenski mnenji dr. L. in dr. P..

Sodišče je v socialnem sporu, ne glede na sam izrek sodbe v socialnem sporu, ki ni povsem pravilen, odločalo o ugotovitveni tožbi (zakon določa, kaj obsega ugotovitvena tožba po sedanji določbi 181. člena ZPP, ne govori pa v citiranem členu o ugotovitveni sodbi, kot to navaja sodišče druge stopnje) in je tožbeni zahtevek takratne in sedanje tožnice bil tako tudi postavljen - ...sodišče naj ugotovi, da je bila upravičena do bolniškega staleža tudi po 20.10.1990..., saj je glede na naravo spora, dejansko lahko odločalo samo o nekem pravnem stanju (razmerju). Bolniški stalež sam po sebi namreč ni pravica niti iz zdravstvenega zavarovanja niti iz delovnega razmerja, ampak je stanje, na podlagi katerega je (bilo) možno uveljavljati dve pravici: pravico do denarnega nadomestila po predpisih zdravstvenega zavarovanja in pravico do upravičene odsotnosti z dela in pravice do denarnega nadomestila po predpisih o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je sodišče združenega dela pravnomočno odločilo o stanju (razmerju), ki je v tem sporu (samo) glede uveljavljanih zdravstvenih razlogov in možnosti priznavanja pravic iz tega naslova predhodno vprašanje (prvi odstavek 13. člena ZPP). Zato zaradi načela pravne varnosti te odločitve, z izvedbo dokazov, ki v prejšnjem postopku niso bili predlagani ali izvedeni ali pa morda tudi niso bili znani, v drugem postopku, pa čeprav se ta vodi za priznanje pravice iz delovnega razmerja, izven poti rednih ali izrednih pravnih sredstev ni mogoče spreminjati.

Tako stališče ne pomeni, da tožnica ne bi mogla iz kakšnih drugih razlogov, ki niso bili že zajeti s pravnomočno odločbo sodišča združenega dela, dokazovati upravičenosti svoje odsotnosti z dela v spornem obdobju. Revizijsko sodišče zastopa stališče, da v novem postopku ni možno drugače ugotavljati istega dejanskega stanja in drugače ocenjevati dokazov, ki so že bili izvedeni in ocenjeni s strani (pristojnega) sodišča in ni možno v enem sodnem postopku izvedenih dokazov dopolnjevati in na podlagi njih ponovno odločati o (delazmožnosti iz istega zdravstvenega) stanju, za katerega je bilo s sodno odločbo, ki jo je izdalo pristojno sodišče, ugotovljeno, da je bilo tako, da ni bilo razlogov za bolniški stalež. To še posebno, če gre za stanje (razmerje), ki je enako odločilno za priznanje pravic iz dveh področij in sicer iz socialnega varstva in iz delovnega razmerja.

Zato je na podlagi določb prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, vrnilo pa jo je v sojenje drugemu senatu, ker je revizijsko sodišče sodbo že drugič razveljavilo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.