Jedro

Uporabo predpisa, ki določa parametre za inertne odpadke, zapoveduje okoljevarstveno dovoljenje s tem, ko določa, da morajo kemijske lastnosti proizvedenega gradbenega materiala ustrezati zahtevam za inertne odpadke, kar pomeni, da material ne sme presegati mejnih vrednosti parametrov iz Uredbe o odlagališčih odpadkov. Te zahteve veljajo za sam proizvod ne glede na način in mesto njegove uporabe. Material mora ustrezati tem zahtevam če ima, ali če nima statusa odpadka in ne glede na to, ali se odlaga, vgrajuje ali uporablja kakorkoli drugače. Zato tožnik nima prav, ko trdi, da vgrajevanje materiala v nasip nima nobene povezave z obratovanjem naprave za predelavo odpadkov, češ da naj bi se obratovanje naprave za predelavo odpadkov nanašalo zgolj na predelavo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik zaradi neposredne nevarnosti dodatnega čezmernega obremenjevanja okolja prenehati z obratovanjem naprave za predelavo odpadkov, ki se nahaja na območju peskokopa A., na zemljiščih parc. št. 47 in 97/2 k.o. ..., do prilagoditve delovanja naprave do predpisanih mejnih vrednosti ali pravil ravnanja (1. točka izreka); da je odločba izvršljiva takoj (2. točka izreka); da mora družba o izpolnjenih zahtevah iz odločbe takoj obvestiti inšpektorja (3. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da posebni stroški postopka niso nastali (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je pri tožniku opravil nadzor v zvezi z izvajanjem predpisov s področja varstva okolja pri predelavi odpadkov, za katero ima pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje (v nadaljevanju OVD) za predelavo odpadkov po postopku R5, R12 in R13. Za ugotavljanje vpliva sanacijskega materiala na tla so bile izvedene tri raziskovalne vrtine in štirje bagrski izkopi, v odvzetih vzorcih materiala in njihovih izlužkih ter v vzorcih površinskih in podzemnih voda na območju nekdanjega peskokopa A. pa so bile opravljene kemijske analize na prisotnost onesnaževal. Iz poročila Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje (v nadaljevanju ARSO) z naslovom Vzorčenje in kemijske analize sanacijskega materiala, površinskih in podzemnih voda na območju nekdanjega odkopa A., kjer deluje podjetje B. d.d. (v nadaljevanju Poročilo) je razviden vpliv vgrajenega materiala na kakovost podzemne vode, na kakovost izcednih voda in tla.

2. Primerjava rezultatov kemijskih analiz vsebnosti onesnaževal v odvzetih vzorcih z Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih vrednostih nevarnih snovi v tleh, je pokazala, da je na več lokacijah prišlo do preseganja kritične imisijske vrednosti. Na vseh lokacijah so bile v določenih globinah tako v zemljini kot v izlužkih presežene mejne vrednosti parametrov za umetno pripravljeno zemljino, ki jih določa Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov. Nadalje so bile na vseh lokacijah v določenih globinah tako v zemljini kot v izlužkih presežene največje vrednosti anorganskih ali organskih parametrov, ki jih določa Uredba o odlagališčih odpadkov. To pomeni, da je glede na določilo četrtega odstavka 110 b. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) na petih lokacijah, na katerih so bili vzeti vzorci, prišlo do okoljske škode, povzročene tlom. Tudi 4. točka OVD določa, da mora zavezanec izvajati obdelavo na način, da ni ogroženo človekovo zdravje in da ravnanje ne povzroča škodljivih vplivov na okolje ter čezmernega obremenjevanja vod, zraka in tal. Nadaljnja obdelava in vgradnja pridobljenih materialov bi zato predstavljala neposredno nevarnost za dodatno čezmerno obremenjevanje okolja. Glede na to je na podlagi 144. člena v povezavi z 211. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in drugim odstavkom 157. člena ZVO-1 izdal ustno odločbo, s katero je tožniku odredil, da mora prenehati z obratovanjem naprave za predelavo odpadkov do prilagoditve njenega delovanja predpisanim mejnim vrednostim ali pravilom ravnanja ter nato v roku osmih dni še pisno odločbo.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Ker je v Poročilu izkazano preseganje mejnih vrednosti parametrov posameznih onesnaževal, ki imajo po dognanjih ustreznih strok izkazan škodljiv vpliv na človeški organizem, to po njegovem prepričanju opravičuje uporabo skrajšanega postopka in izdajo ustne odločbe kot ukrepa v javnem interesu zaradi preprečitve nevarnosti za zdravje ljudi. Zato kot neutemeljene zavrača očitke tožnika, da mu ni bila dana možnost izjave. Podlago za izdajo odločbe predstavljajo določbe 3. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1 in drugega odstavka 157. člena ZVO-1 ter 211. člena ZUP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 144. člena in drugega odstavka 144. člena ZUP, saj je bilo zaradi preseganja predpisanih mejnih vrednosti parametrov onesnaževal ugotovljeno, da naprava ne deluje v okvirih izdanega OVD in da preseganje predstavlja nevarnost za zdravje ljudi. Ker je bil ukrep utemeljen že na tej pravni podlagi, inšpektorju ni bilo treba ugotavljati, ali iz Poročila izhaja tudi nastanek okoljske škode v smislu 110. b člena ZVO-1. 4. Tožnik je zoper izpodbijani akt vložil tožbo. Trdi, da 157. člen ZVO-1 ni pravna podlaga, po kateri bi lahko inšpektor izdal ustno odločbo po 144. člena ZUP. Pisni odpravek se ne sklada z ustno odločbo, saj so v pisni odločbi dodatno navedena izmerjena onesnaževala in po katerem predpisu so presežena. Poleg tega je prvostopenjski organ vodil postopek po pravilih skrajšanega ugotovitvenega postopka, čeprav pogoji niso bili izpolnjeni. Zato bi moral tožniku dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo.

5. Navaja, da ima OVD za predelavo nenevarnih odpadkov, iz katerih izdela gradbene materiale, ki se v skladu s pridobljenim Slovenskim tehničnim soglasjem (v nadaljevanju STS) uporabijo za sanacijo opuščenega rudarskega prostora z izgradnjo inženirskega rekonstrukcijskega nasipa. ARSO je v postopku izdaje OVD odločil o prenehanju pravnega statusa odpadka. To pomeni, da odpadki v predelavi izgubijo pravni status odpadka in postanejo gradbeni material, kar izhaja tudi iz OVD, ki tožniku dovoljuje, da ga uporabi za izdelavo cest po odkopih, za nasutja in utrjevanje površin, dodatke betonskim mešanicam, za izdelavo nasipov in stabilizacijo brežin. Gradbeni material ni namenjen za pridelavo rastlin za prehrano ljudi ali živali ter za zadrževanje ali filtriranje vode, ampak se uporablja za gradnjo nasipa za sanacijo opuščenega rudarskega območja. Nasip predstavlja trajno reliefno preoblikovanje terena in se tako kvalificira pod drug gradbeni poseg iz tretje točke prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona. Zato vrednotenje kemijskih analiz po predpisih, ki se uporabljajo za tla in ne za gradbeni material, ni utemeljeno. Postopek vzorčenja je potekal s pomočjo vrtin in bagrskih izkopov, kar je povzročilo porušenje vzorcev, pri gradbenih materialih pa se izlužek naredi na neporušenih vzorcih.

6. Tožnik še opozarja, da je bila na lokacijah V3, B3 in B4 izvedena sanacija z uporabo umetno pripravljene zemljine, ki se je vnašala na podlagi OVD za predelavo umetno pripravljene zemljine po postopku R10 in za vnos umetno pripravljene zemljine v tla. Če bi bile ugotovljene kršitve v zvezi z vnosom zemljine, bi bilo kršeno to dovoljenje in ne OVD za predelavo odpadkov. Nad umetno pripravljeno zemljino so se vgrajevali gradbeni kompoziti, skladno z obstoječimi OVD, STS in rudarskimi projekti. Za lokacije, kjer se sanacija opravlja z vgrajevanjem gradbenega oziroma kompozitnega materiala, se uporablja zgolj 6. točka prvega odstavka 3. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov, ki določa, da se kompozit ne sme spreminjati, razpasti, zgoreti ali kako drugače fizikalno ali kemično reagirati tako, da bi to povzročilo onesnaženje okolja ali škodovati zdravju. Ostale odločbe te uredbe, kar vključuje tudi prilogo 2, s katero so določene zahteve za inertne odpadke, se ne uporabljajo.

7. Izrečeni ukrep temelji na ugotovitvi, da je prišlo do čezmernega obremenjevanja okolja in posledično do okoljske škode na podlagi določbe 110b. člena ZVO-1 in da naj bi tožnik kršil OVD. O tem, ali je v konkretnem primeru prišlo do okoljske škode, povzročene tlom, teče drug upravni postopek pred pristojnim organom v skladu z določili ZVO-1 in Uredbe o vrstah ukrepov za sanacije okoljske škode. Prvostopenjski organ bi na odločitev o vprašanju nastanka okoljske škode kot samostojni pravni celoti, ki sodi v pristojnost ARSO, moral počakati. Toženka bi lahko izrekla prepoved iz drugega odstavka 157. člena ZVO-1 zgolj takrat, kadar obstaja neposredna nevarnost za onesnaženje okolja.

8. Navaja še, da vgrajevanje sanacijskega materiala nima nobene neposredne povezave z obratovanjem naprave za predelavo odpadkov, saj je to predmet rudarskega projekta z odmiki, medtem ko je obratovanje naprave za predelavo odpadkov predmet OVD za obdelavo odpadkov. Vgrajevanje gradbenih kompozitov na območja, na katerih je po rudarskem projektu potrebna sanacija, ni urejeno z OVD in ni v pristojnosti okoljske, ampak rudarske inšpekcije. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijani akt odpravi oziroma podrejeno, da ga odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa z vlogo sodišče obvestila, da je bila s sklepom z dne 17. 8. 2020 dovoljena obnova inšpekcijskega postopka, ki se je končal z izpodbijano odločbo, in sicer v obsegu, da se glede na nova dejstva in nove dokaze ugotovi pravilno dejansko stanje. V vlogi z dne 19. 1. 2021 je predlagala, da sodišče tožbo zavrže, saj sklep o obnovi postopka zadrži izvršitev odločbe in s tem izvršbe, kar pomeni, da ne nastajajo več nikakršne pravne posledice. Organ bo z novo odločbo odločil, ali ostaja prejšnja odločba v veljavi ali pa se odpravi ali razveljavi. Zato meni, da izpodbijani akt ne posega več v tožnikov pravni položaj.

10. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v dokaznem sklepu navedene listine iz sodnega in upravnega spisa. Izvedbo drugih dokazov je zavrnilo iz razlogov, ki so navedeni v dokaznem sklepu (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Gre za dokaze, za katere je sodišče ocenilo, da niso relevantni, ali da bi bila izvedba nedopustna. Nedopustna zato, ker gre bodisi za listine, ki v času izdaje izpodbijane odločbe niso obstajale bodisi za listine, ki nimajo narave dokazil, ampak predstavljajo trditve strokovnjakov, ki jih je angažiral tožnik in gre zato za strokovno pomoč stranki ter so del njenih navedb.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče ni sledilo ugovoru toženke in je tožbo vsebinsko obravnavalo. Res je sicer, da mora toženka, če sodišče tožbo zavrne, v obnovljenem postopku izvesti dokaze in po ponovni presoji podatkov, zbranih v prejšnjem in obnovljenem postopku odločiti, ali ostaja odločba v veljavi ali pa se odpravi oziroma razveljavi. Vendar pa se obnova postopka že po izrecnem zakonskem besedilu (260. člen ZUP) nanaša na dokončno upravno odločbo, torej na odločbo, zoper katero je mogoč tudi upravni spor (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Po mnenju sodišča ni mogoče vnaprej oziroma načeloma trditi, da bi tožnica v takem upravnem sporu zgolj zato, ker je bila v isti zadevi dovoljena obnova postopka, ne mogla izboljšati svojega pravnega položaja. Sodišče namreč v upravnem sporu lahko odloči meritorno, prav tako pa lahko ugotovi pravno relevantna dejstva oziroma zavzame stališča, na katera je toženka v ponovljenem postopku vezana (prim.262. člen ZUP in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Zato v fazi predhodnega preizkusa tožbe, ki je namenjena zgolj ugotavljanju obstoja procesnih predpostavk, ni mogoče trditi, da si tožnik svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

13. Sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku izdano okoljevarstveno dovoljenje, na podlagi katerega je lahko v času od 7. 4. 2004 do 30. 4. 2009 na lokaciji peskokopa A. vnašal v tla po postopku z oznako R10 umetno pripravljeno zemljino (A14, A15, A16). Dne 27. 1. 2012 mu je bilo izdano še okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R10 – vnos zemeljskega izkopa za izvedbo sanacije opuščenega peskokopa kremenčevega peska A., ki je veljalo za obdobje 5 let (A 17). Iz obeh dovoljenj izhaja, da temeljita na določbah ZVO-1 in Pravilnika o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (A14, A15, A16) oziroma Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (A17). Nadalje iz Poročila izhaja, kar trdi tudi tožnik v tožbi, da so bili vzorci iz vrtine V3 in bagrskega izkopa B3 in B4 vzeti na območju, ki se je saniral z umetno pripravljeno zemljino in da so bile za ugotavljanje ustreznosti teh vzorcev upoštevane določbe Pravilnika o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov in Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (A7, stran 9, 10 in 12). Ker je tako nesporno, da je tožnik vnašal umetno pripravljeno zemljino v tla, pa je po presoji sodišča Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Maribor pri analizi teh vzorcev pravilno upošteval tiste parametre v zemljini, ki ne smejo biti preseženi po predpisih, ki urejajo obremenjevanje tal z vnašanjem odpadkov.

14. V Poročilu je sicer ugotovljeno, da vzorci iz vrtine V3 oziroma bagrskih izkopov B3 in B4 presegajo največje vrednosti anorganskih ali organskih parametrov za vnos pripravljene zemljine v tla (stran 15. in 16. stran), vendar pa se sodišče strinja s tožnikom, da s tem, ko je odlagal zemljino v tla ne more biti kršeno OVD za predelavo odpadkov (A8 do A12). Toženka pa mu je z izpodbijano odločbo prepovedala obratovanje naprave, za katero je bilo tožniku 5. 12. 2012 izdano OVD za predelavo nenevarnih odpadkov s klasifikacijsko oznako navedeno v preglednici 1 izreka OVD, ki jih po postopkih R5 (sejanje, pridobivanje drugih anorganskih materialov), R12 in R13 (mešanje, skladiščenje) predela v gradbeni material – Tersan (A8), ki je bilo spremenjeno 9. 5. 2013 (A9), 17. 12. 2013 (A10), 5. 5. 2014 (A11) in 3. 11. 2014 (A12). Obratovanje te naprave ni v ničemer povezano z odloženo zemljino. Zato z ukrepom, ki tožniku v prihodnje prepoveduje obratovanje naprave za predelavo odpadkov, nevarnosti za nastanek okoljske škode, ki bi izvirala iz umetno pripravljene zemljine in zemeljskega izkopa, ki sta bila že vnesena v tla, tudi ni mogoče več preprečiti. Poleg tega z navajanjem vsebine Poročila v izpodbijani odločbi še ni izkazana okoljska škoda, torej večja škoda, povzročena posebnim delom okolja (točka 6.8.2. 3. člena ZVO-1), toženka pa drugih dejstev, s katerimi bi utemeljila nastanek okoljske škode, ne navaja. Če bi toženka svojo odločitev oprla zgolj na rezultate vzorcev V3, B3 in B4, bi bil torej izrečeni ukrep neutemeljen. Vendar izrečena prepoved obratovanja naprave ne temelji zgolj na teh ugotovitvah. Iz obeh odločb namreč izhaja, da je toženka svojo odločitev utemeljila tudi z ugotovljeno kršitvijo OVD za predelavo odpadkov.

15. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je v 8. točki izreka OVD določeno, da se v tabeli določeni odstotki presejanega materiala mešajo z odstotki naravnega materiala – kremenčevega peska, ki nastaja v peskokopu, po recepturi za posamezen material. Po tem postopku pridobljeni gradbeni materiali v skladu s standardom SIST EN 13242 in s pridobljenim STS, se uporabijo kot polnilo z dovoljeno nadaljnjo uporabo in sicer za izdelavo cest po odkopih, za nasutja in utrjevanje površin, dodatke betonskim mešanicam, za izdelavo nasipov, za stabilizacijo brežin. _Upravljavec lahko uporabi gradbene materiale, če_ so izdelani v skladu s strokovno tehničnimi standardi in _kemične lastnosti predelanih materialov ustrezajo zahtevam za inertne odpadke, ki se odlagajo na odlagališču._ Po presoji sodišča je zato pogoj za kakršnokoli uporabo proizvedenih gradbenih materialov ta, da morajo biti skladni s standardom SIST EN 13242 in pridobljenim STS, obenem pa morajo njihove kemične lastnosti ustrezati zahtevam za inertne odpadke, ki se odlagajo na odlagališču. 16. Iz izpodbijane odločbe in Poročila izhaja, da so bili vzorci V1, V2, B1 in B2 vzeti na območju, ki ga tožnik „sanira“ z materialom, ki ga proizvede s predelavo odpadkov, tj. s kompozitnim materialom (Tersan). Vzorčen je bil torej gradbeni material Tersan, čemur tožnik ne oporeka. Ti vzorci so bili analizirani (tudi) z uporabo mejnih vrednosti parametrov izlužka inertnih odpadkov in vrednosti parametrov onesnaženosti inertnih odpadkov kot jih določa Uredba o odlagališčih odpadkov, konkretno točka 6 priloge 2 te uredbe. Tožnik vzorčenju in analizi po tem predpisu oporeka iz več razlogov. Zatrjuje, da ne gre za območje, na katerem bi se odlagali odpadki, ampak področje, na katerem so vgrajeni gradbeni kompoziti, da se Uredba o odlagališčih odpadkov v obravnavanem primeru ne uporablja in da ne gre za odpadke. Meni, da je mogoče ustreznost tega materiala ocenjevati zgolj kot gradbeni material oziroma da vzorčenje in analiza ne bi smelo potekati po Uredbi o odlagališčih odpadkov.

17. Po 2. točki drugega odstavka 2. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov se uredba ne uporablja za uporabo inertnih odpadkov kot polnilo pri vzpostavitvi novega stanja okolja, če se vnašajo v skladu s predpisom, ki ureja obremenjevanje tal z vnašanjem odpadkov (…). Kljub tej določbi, na katero se sklicuje tožnik, ko trdi, da se uredba ne uporablja, pa je po presoji sodišča uporaba v tej uredbi predpisanih parametrov za vzorce V1, V2, B1 in B2 pravilna zato, ker uporabo tega predpisa zapoveduje 8. točka izreka OVD, ki je tisti akt, ki v obravnavanem primeru določa kakšne lastnosti morajo imeti predelani odpadki. Zato gre po presoji sodišča pri vprašanju, ali mora imeti proizvedeni gradbeni material lastnosti, ki ustrezajo standardom za gradbeni material in za inertne odpadke in ali se glede na to njegove kemične lastnosti ugotavljajo v skladu z zahtevami iz Uredbe o odlagališčih odpadkov, za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Zato je zavrnilo predlog za dokazovanje z izvedenci, ki naj bi po predlogu tožnika povedali, na kakšen način je treba vzorčiti proizvedeni material, da bi se ugotovilo, ali naprava deluje v skladu z njim.

18. To, ali kemijske lastnosti neke snovi ustrezajo zahtevam za inertne odpadke, ki se odlagajo na odlagališču, je namreč očitno mogoče ugotoviti le z upoštevanjem zahtev, ki veljajo za inertne odpadke, ki se odlagajo na odlagališču, te pa določa navedena Uredba. Relevanten tudi ni odgovor na vprašanje, ali je mogoče območje nekdanjega peskokopa, na katerega se vgrajujejo kompoziti, obravnavati kot tla, o katerem naj bi prav tako izpovedovali izvedenci. Sodišče namreč tega, ali se material vnaša v tla ali vgrajuje v nasip, ne šteje kot relevantno za odločitev, ker mora ta material po OVD ustrezati zahtevam iz Uredbe o odlagališčih odpadkov ne glede na to ali se odlaga na odlagališču ali se uporablja za drug namen.

19. Zahteve za inertne odpadke, ki se odlagajo na odlagališču, so predpisane v 6. točki priloge 2 Uredbe o odlagališčih odpadkov, in sicer so v točki 6.1. določene mejne vrednosti izlužka inertnih odpadkov pri L/S = 10 l/kg in v točki 6.2. mejne vrednosti parametrov onesnaženosti. Stališče tožnika, da se uporablja zgolj 6. točka prvega odstavka 3. člena te uredbe (ki definira pojem inertnega odpadka), ne pa njeni drugi deli, vključno s prilogo 2, je zato neutemeljeno. Ob tem sodišče zgolj pripominja, da je tudi Geološki zavod Slovenije v Analizi možnih vplivov sanacijskega materiala na območju nekdanjega odkopa A. v lasti družbe B. d.d. na podzemne in površinske vode, maj 2017 (A24) vzorce analiziral v skladu s parametri iz Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, saj tudi ta institucija ugotavlja, da tožnik lahko uporabi gradbene materiale … če kemične lastnosti predelanih materialov ustrezajo zahtevam za inertne odpadke, ki se odlagajo na odlagališču (stran 26).

20. V Poročilu je navedeno (preglednica 11, stran 15), da so bile vsebnosti za arzen, barij, kadmij, živo srebro v izlužku ter vsebnosti BTX, PCB in PAH v skladu z zahtevami za inertne odpadke, ki se odlagajo na odlagališču. Preostala analizirana onesnaževala pa so vsaj na eni od lokacij presegla bodisi mejno vrednost parametra izlužka bodisi mejno vrednost parametra onesnaženosti (stran 15 Poročila). To pomeni, da je OVD kršeno, kot je pravilno ugotovila toženka. Tožnik tega zaključka ne more izpodbiti s starejšo analizo Geološkega zavoda Slovenije in je bila izdelana maja 2017 (A24), pri čemer pa tudi rezultati te analize kažejo na presežene mejne vrednosti (stran 28 in naslednje). Glede na to, da so dovoljene vrednosti presežene, OVD pa kršeno, za izrek ukrepa niti ni relevantno, ali se v obravnavanem primeru za te ali druge vzorce uporabljajo še imisijske vrednosti iz Uredbe o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh in največje vrednosti parametrov iz Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, kar je za tožnika sicer sporno. Zato se sodišče o tem ne izreka.

21. Tožnik ugovarja tudi reprezentativnosti vzorcev, češ da bi morali biti glede na Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih emisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh vzeti na največ 5 ha velikem območju z enako vrsto rabe, v obravnavanem primeru pa je preiskani teren zajemal 32 ha. Ugovor ni utemeljen že zato, ker rezultati vzorčenja po tej uredbi za pravilno odločitev niso odločilni. Poleg tega sodišče sodi, da je jemanje vzorcev materiala in njihova analiza strokovno vprašanje in strokovna odgovornost izvajalca, ki bi ga bilo mogoče izpodbiti le z drugačnimi, časovno primerljivimi rezultati, enako usposobljenega strokovnjaka (ki jih tožnik ni predložil niti k pritožbi niti k tožbi) ali vsaj z argumentiranimi, konkretnimi razlogi, ki bi vzbujali dvom v vzete vzorce. Le, če bi tožnik vzbudil dvom v to, da so bili vzorci za analizo kemijskih lastnosti po Uredbi o odlagališčih odpadkov vzeti v nasprotju s standardi, ki veljajo za jemanje vzorcev za analizo teh kemijskih lastnosti, bi sodišče imenovalo izvedenca, ki bi podal mnenje o tem, ali so bili vzeti na pravilen način. Kot je sodišče že pojasnilo, pa mora imeti vsak proizvedeni izdelek v skladu z OVD lastnosti inertnih odpadkov, ne glede na to, kako je uporabljen in na kakšnem terenu so pobrani vzorci. Nenazadnje pa tožnik niti ne ugovarja, da vzorci niso pobrani v skladu z zahtevami za vzorčenje inertnih odpadkov, ki se odlagajo na odlagališču, ampak trdi, da bi se morale kemijske lastnosti materiala ugotavljati kot to velja za gradbeni material, kar pa glede na izrek OVD ne drži. 22. Sodišče tako ni imelo razlogov za dvom, da so bili vzorci odvzeti na podlagi strokovnih in tehničnih kriterijev (7 in 8. stran Poročila), kar se je zgodilo v prisotnosti tožnika (A 20). Tega ne more ovreči s strani tožnika predloženo navodilo Kemijskega inštituta za postopek odvzema vzorcev, primernih za analizo tal (A21). Očitno je namreč, da se nanaša na vzorčenje tal, ki jih mora podati v analizo kmetijsko gospodarstvo, tožnik pa ni kmetijsko gospodarstvo, medtem ko sam trdi, da ne gre za tla. Prav tako strokovne spornosti odvzetih vzorcev ne zbuja mnenje prof. dr. C. C. (A18), saj po povedanem njegovo stališče, da gre za časovno enkraten odvzem vzorcev in glede na majhno število vzorcev v primerjavi z velikostjo površine saniranega prostora, ne zagotavljajo reprezentativnosti, ne more biti relevantno. Imenovani nadalje zgolj namiguje, da bi se lahko zgodilo onesnaženje od zunaj. Ker pa gre zgolj za navajanje potencialne možnosti, sodišče ne more šteti za zatrjevano in še manj za dokazano, da je neka oseba vedela, kje in kdaj naj bi se jemali vzorci in v ta namen namerno onesnažila teren v globini vzorčenja.

23. Zavrniti je treba tudi tožbeni ugovor, da je ARSO v postopku izdaje OVD odločil, da proizvedeni gradbeni material izgubi status odpadka, saj odločanje o statusu odpadka ni predmet konkretnega OVD. Poleg tega v obravnavani zadevi to, ali je proizvedeni material odpadek ali ne, sploh ni relevantno. Uporabo predpisa, ki določa parametre za inertne odpadke zapoveduje OVD s tem, ko določa, da morajo kemijske lastnosti proizvedenega gradbenega materiala ustrezati zahtevam za inertne odpadke, kar pomeni, da material ne sme presegati mejnih vrednosti parametrov določenih v točki 6.1. Priloge 2 Uredbe o odlagališčih odpadkov. Te zahteve veljajo za sam proizvod ne glede na način in mesto njegove uporabe. Material mora ustrezati tem zahtevam če ima, ali če nima statusa odpadka in ne glede na to, ali se odlaga, vgrajuje ali uporablja kakorkoli drugače. Zato tožnik nima prav, ko trdi, da vgrajevanje materiala v nasip nima nobene povezave z obratovanjem naprave za predelavo odpadkov, češ da naj bi se obratovanje naprave za predelavo odpadkov nanašalo zgolj na predelavo.

24. Tožnik nadalje neutemeljeno zatrjuje, da gradbeni material uporablja za gradnjo nasipa, s čimer sanira opuščeni rudniški prostor, kar naj bi bilo predmet izključno rudarskega projekta in ne OVD. Navedeno ne drži, saj se sanacija izvaja na podlagi rudarskega projekta št. RP TNR 05/2004, ki je bil potrjen z delno odločbo št. 361-82/2005-5, ki jo je 20. 3. 2006 izdalo Ministrstvo za gospodarstvo (C1 in C2). Iz nje izhaja, da je bilo tožniku izdano dovoljenje za opustitev izkoriščanja in dovoljenje za izvajanje del pri opustitvi izkoriščanja, pri čemer je v obrazložitvi izrecno navedeno, da ta odločba ne nadomešča okoljevarstvenih dovoljenj za predelavo in vnos umetno pripravljenih zemljin oziroma gradbenih kompozitov. Rudarski projekt št. RP TNR 05/2004 (A22) pri tem navaja, da je primerna izvedba sanacije z avtohtonimi materiali, gradbenimi odpadki ali umetno pripravljeno zemljino, skladno s Pravilnikom o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, ki ne povečujejo obremenitev okolja in niso zdravju škodljivi (stran 13). Odmik št. 1 (A23) ni bil potrjen z nobeno odločbo oziroma je tožnik ni predložil, zato glede na določbo prvega odstavka 98.člena Zakona o rudarstvu, ki določa, da se zapiralna dela lahko izvedejo samo na podlagi potrjenega projekta za izvedbo sanacije okolja, ne gre za sanacijska dela, ki bi bila predmet potrjenega rudarskega projekta.

25. Med strankama je sporno tudi, ali je toženka pri izreku ukrepa pravilno uporabila določbo 157. člena ZVO-1 in ali so obstajali zakonski razlogi za postopanje po skrajšanem postopku (144. člen ZUP) ter za izrek ustne odločbe (211. člen ZUP).

26. Prvi oziroma drugi odstavek 157. člena ZVO-1 določata, da če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon, drug predpis _ali_ da naprava ali obrat ne delujeta v okviru okoljevarstvenega dovoljenja ali okoljevarstvenega soglasja ali (...), ima pravico in dolžnost odrediti ukrepe naštete v 1. do 6. točki (prvi odstavek) oziroma če povzročitelj obremenitve ne ravna v skladu z ukrepi iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka ali če obstaja neposredna nevarnost za onesnaženje okolja, začasno ali trajno prepovedati obratovanje naprave ali obrata (drugi odstavek).

27. Tožnik uporablja material, ki ima kemijske lastnosti, ki ne ustrezajo tistim ki so predpisane z OVD in je torej OVD kršeno. Prvostopenjski organ se res sklicuje na 110 b. člen ZVO-1, pri čemer iz obrazložitve upravnih aktov okoljska škoda ne izhaja. Vendar izpodbijane odločbe kljub temu ni treba odpraviti. Že drugostopenjski organ je namreč pojasnil, da je bilo zaradi preseganja predpisanih mejnih vrednosti parametrov onesnaževal ugotovljeno, da naprava ne deluje v okvirih izdanega OVD in da to zadostuje za izrečeni ukrep, s čimer se sodišče strinja. Glede na to, da je v Poročilu izkazana tudi nevarnost za nastanek okoljske škode, je ukrep, kolikor prepoveduje delovanje naprave do njene prilagoditve predpisanim vrednostim, upravičen in sorazmeren, še posebej, ker je prepoved zgolj začasna, tj. izrečena do prilagoditve vrednosti predpisanim mejnim vrednostim ali pravilom ravnanja. Očitki, da je toženka protipravno širila svoja pooblastila tako niso utemeljeni.

28. Tretji odstavek 9. člena ZUP določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Sodišče se strinja s toženko, da gre v obravnavnem primeru za izjemo, določeno z zakonom. Po 4. točki prvega odstavka 146. člena ZUP lahko namreč organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Po drugem odstavku so nujni ukrepi po 4. točki prejšnjega odstavka podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Tretji odstavek še določa, da v primerih iz prvega odstavka tega člena ni treba zaslišati stranke. Kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena tega zakona, pa lahko pristojni organ odloči tudi ustno (prvi odstavek 211. člena ZUP).

29. Glede na navedeno pa so tožbeni ugovori o tem, da je toženka izvajala ugotovitveni postopek, tožniku pa ni bila dana možnost izjave, neutemeljeni, saj zakon v primeru, ko obstaja nevarnost za zdravje ljudi za vodenje skrajšanega postopka ne določa pogoja, da morajo dejstva izhajati iz dokazov, ki jih je navedla stranka. Kot navaja toženka, je tudi po mnenju sodišča nevarnost za zdravje ljudi izkazana že s tem, ker so preseženi parametri onesnaževal, ki po strokovnih kriterijih ne smejo biti preseženi. Razlog za takšno normiranje mejnih vrednosti je ravno v tem, da ne bi prišlo do škode za zdravje ljudi, preprečitev te možnosti pa je gotovo v javnem interesu. Pri tem sodišče pripominja, da se je tožnik lahko izrekel o dejstvih, ki so odločilna za izdajo izpodbijanega akta v pritožbi in v tožbi, s tem pa je bila njegova pravica do izjave glede na okoliščine primera ustrezno zagotovljena. Prav tako je neutemeljen ugovor, da v primeru 157. člena ZVO-1 ni podlage za izdajo ustne odločbe, saj se ZUP uporablja tudi v postopku izrekanja inšpekcijskih ukrepov (drugi odstavek 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru).

30. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).