Jedro

Sodišče je vezano na trditveno podlago pravdnih strank. Tožeča stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje, tožena pa dejstva, s katerimi oporeka tožbenemu zahtevku. Izven tega okvira je sodišče dolžno šteti, da druga dejstva ne obstojijo. To seveda ne pomeni, da sodišče ne sme upoštevati trditev ene stranke, ki so ji v škodo, drugi stranki pa v prid; zagotovo pa ne sme samo niti ugotavljati niti upoštevati dejstev, ki jih ni navedla nobena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

1. Tudi v ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo še sporni del tožbenega zahtevka tožeče stranke na plačilo 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (1. točka izreka) in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.183,00 EUR s pripadki (2. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma spremembo izpodbijane sodbe njej v prid. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sodbi, ki jo je sodišče prvič izdalo o predmetnem sporu, je zapisalo, da namena pogodbe ni moglo ugotoviti. Iz teh razlogov je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na pritožbo tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, opozorilo na vsebino pogodbe in med drugim poudarilo, da je odločilno pravno dejstvo vprašanje, ali je iz celotnega posla tožena stranka ustvarila najmanj 10 % dobička. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje kot sporno prepoznalo vprašanje, ali je tožena stranka, ki je od tožeče stranke prejela za 500.000,00 SIT hlodovine, to hlodovino dolžna tudi plačati.

6. Predmetni spor je bil glede na vrednost spornega predmeta voden po tistih določilih ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti. V takih sporih pa je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (1) da sta pravdni stranki 20. 11. 1995 sklenili pogodbo (A3), s katero se je tožeča stranka zavezala toženi dobaviti hlodovino v vrednosti 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR) kot jamstvo, da bo s tem lesom tožena stranka ustvarila 10 % dobiček, (2) da sta bili pravdni stranki že pred tem v poslovnem razmerju na podlagi letne naročilnice o dobavljanju lesa toženi stranki, (3) da je tožena stranka izkazovala veliko izgubo in (4) da izvedenka v izvedenskem mnenju dopušča, da je bila izguba 14,7 %.

7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ker ni obravnavalo vprašanja, ali je obračun tožene stranke o poslovanju s hlodovino skladen z ekonomsko stroko in ali je tožena stranka storila vse, da bi s prodajo dobavljene hlodovine dosegla dobiček. Z zapisom v 5. točki svojega razveljavitvenega sklepa I Cpg 541/2008, da je odločilno pravno dejstvo vprašanje, ali je iz celotnega posla tožena stranka ustvarila najmanj 10 procentov dobička, ne pa, kakšen je saldo vsake od pravdnih strank, skladnost obračuna poslovanje s hlodovino v ekonomsko stroko in ali je tožena stranka naredila vse, da bi se prodajo dobavljene hlodovine dosegla dobiček, je pritožbeno sodišče ravno poudarilo neprimernost vprašanj za izvedenko.

8. Sodišče prve stopnje je vezano na trditveno podlago pravdnih strank. Tožeča stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje, tožena pa dejstva, s katerimi oporeka tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Izven tega okvira je sodišče dolžno šteti, da druga dejstva ne obstojijo. To seveda ne pomeni, da sodišče ne sme upoštevati trditev ene stranke, ki so ji v škodo, drugi stranki pa v prid; zagotovo pa ne sme samo niti ugotavljati niti upoštevati dejstev, ki jih ni navedla nobena stranka.

9. Tožeča stranka do izdaje sklepa o postavitvi izvedenca 05. 05. 2006 (pa tudi kasneje ne) ni nikoli navedla, da je tožena stranka poslovala z izgubo zato, ker je ravnala negospodarno oziroma z drugimi besedami, da je za izgubo kriva sama, zaradi česar je kljub izgubi dolžna tožeči stranki plačati vtoževani znesek. To pa za predmetni spor pomeni, da sodišče prve stopnje v prvem sojenju ne bi smelo izvedenki postaviti niti vprašanja, ali je obračun poslovanja s hlodovino tožene stranke v skladu z ekonomsko stroko in niti vprašanja ali je tožena stranka naredila vse, da bi kot dober gospodar s prodajo dobavljene hlodovine dosegla dobiček. Res je sicer v vlogi z dne 28. 01. 2008, po tistem, ko je izvedenka že opravila svoje delo, tožeča stranka v pripravljalni vlogi pod točko VI. navedla, da je obračun poslovanja tožene stranke s hlodovino neutemeljen in neskladen z ekonomsko stroko in da je ne zajema pravih količin, vrednosti dobav in opravljeni storitev (listovna številka 165 do 166). Ker pa te navedbe ne pomenijo trditev, da je tožena stranka odgovorna za izgubo, za odločitev o tožbenem zahtevku niso relevantne. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ko je zapisalo, da tožeča stranka svojih trditev ni dovolj substancirala.

10. Presoje prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka toženi stranki dobavila za 500.000,00 SIT hlodovine kot jamstvo, da bo tožena stranka dosegla 10 % dobiček iz naslova poslovanja s tožečo stranko, pritožnica tudi ne more izpodbiti s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da mora tožena stranka tožeči stranki vtoževani račun plačati, ker ji je tožena stranka hlodovino dobavila.

11. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker je v odgovoru na pritožbo tožena stranka pojasnjevala vsebino sklepa I Cpg 541/2008, ki ga je pritožbeno sodišče samo izdalo, torej mu je pomen vsebine znan, v preostalem delu pa je ponovila svoje navedbe, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje kot nepotrebno vlogo.