Jedro

Lastnik je tisti, ki mora preprečiti odtekanje vode z njegove nepremičnine na nepremičnino soseda, saj gre za direktno imisijo, ta pa je prepovedana. Javno kanalizacijsko omrežje je v lasti drugotoženke (14. člen Odloka o pogojih izvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Krško), katere naloga je tudi izgradnja sistema za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda (26. člen Zakona o varstvo okolja v zvezi s 128. členom ZOREP-1). Ta mora biti izveden tako, da ne povzroča škode na premoženju tožnika. Ker je do prepovedanih imisij prihajalo iz kanalizacije v lasti drugotoženke, za škodo, nastalo zaradi njih, tožniku odgovarjata tako lastnik kanalizacije (drugotožena stranka) kot tudi lastnik zemljišča (prvotožena stranka). Ker se je v času izvedbe spornih del opravljala rekonstrukcija kanalizacijskih vodov, je podana odgovornost toženih strank. Vrhovno sodišče RS se je tudi opredelilo do ugovorov tožencev, da nista vedela, kdo in kdaj je izvajal dela. Vrhovno sodišče je zapisalo, da se toženki ne moreta razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem, da ne vesta, kateri izvajalec je opravljal sporna dela. Toženki sta tisti, ki sta imeli oblast nad zemljiščem, in ki nepooblaščenih posegov vanj ne bi smeli dopustiti. Zato sta v razmerju do tožnika odgovorni za protipravne posege na njunem zemljišču oziroma na njuni komunalni napravi, če je zaradi njunih posegov tožniku nastala škoda. Tožnik ni dolžan vedeti, kdo je izvajalec del na sosednji nepremičnini in bi mu s tem naložili pretežko dokazno breme. Če tega nista vedeli toženki, je toliko težje to pričakovati od tožnika. Ker se nobena od toženih strank v celoti ni ekskulpirala, je podana solidarna odgovornost po drugem odstavku 186. členu OZ.

povrnitev premoženjske škode - imisije - pasivna legitimacija občine - pasivna legitimacija države - občinska cesta - lastninska pravica države - upravljalec ceste - sanacija občinske ceste - soglasje lastnika za poseg - iztekanje vode - direktna imisija - prepovedana imisija - protipravnost - ponavljajoče se dejanje - sukcesivna škoda - stabilizacija škode - izvajalec del - trditveno in dokazno breme - zastaranje

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženima strankama naložilo solidarno plačilo 63.866,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju ugotovil, da so kamnite stene bolj vlažne kot v preostalem delu kletnih prostorov ter je zato posedanje objekta. Specificiral je poškodbe in ocenil, da je potrebno izvesti sanacijo za izboljšanje konstrukcijskih lastnosti objekta in preprečitev poslabšanja razmer ali celo porušenje objekta. Sodišče pa je zavrnilo 10 % nujnih nepredvidenih del z utemeljitvijo, da se za izboljšanje stanja po sanaciji to lahko pokrije z morebitnimi kasnejšimi izkazanimi dodatnimi deli, ki jih je izvedenec ocenil na 10 % vrednosti odškodnine. Dosojena odškodnina je tudi sorazmerna vrednost celotne nepremičnine po GURS. To je v nasprotju z gradbeno stroko in ustaljenim delom izvedenca, kar je pojasnil na naroku, da je v stroki znano, da se predvidena dela določajo s toleranco 5 % dodatnih stroškov. Tožeča stranka je nekaj sanirala, vendar v oceni stroškov ne piše, da bo potrebno zamenjati kakšen tram. Ko se bodo popravljala tla v pritličju, se lahko ugotovi, da je les načet, vendar tega ni v predvidenih stroških. Na vprašanje drugotožene stranke je izvedenec izpovedal, da bo stanovanjsko-poslovni objekt moral pregledati statik ter določene stvari odpreti in izdelati izračun. Izvedenec je potrdil, da bo treba narediti protipotresno sanacijo zaradi posledic škode, ker se je objekt posedal in so se stene odmaknile. Sanacija se lahko začne šele, ko bo objekt pregledal statik in naredil sanacijski projekt. Tako je obrazložil, zakaj je predvidenih še 10 % nujnih del. Sodišče pa razlaga, da gre za tako veliko odškodnino, s katero bo lahko tožeča stranka spravila predmetni objekt v prvotno stanje, čeprav se bodo pokazale dodatne škode kot posledica zamakanja objekta. Zato je sodišče napačno presodilo dokaz z izvedencem gradbene stroke z utemeljitvijo, da je prisojena odškodnina sorazmerna ocenjeni nepremičnini po GURS, kar pa ne more vzdržati in sodišče za to nima potrebnih znanj.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila drugotožena stranka in predlaga zavrnitev. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Prvotožena stranka vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno razumelo odločitev Vrhovnega sodišča RS, da ko je podana pasivna legitimacija države, to pomeni odškodninsko odgovornost. Zato bi bilo potrebno ugotoviti vse elemente za nastanek odškodninske obveznosti. Tu pa zadostuje že odgovornost. Sodišče se je ukvarjalo le z višino. Ni pravilno uporabilo 75. člena SPZ. Sklicuje se tudi na 131. člen OZ. Šteje, da je pri uporabi parcele 3.051/6 v delu, ki meji na tožnikov poslovni objekt, prišlo do opuščenih dejanj in nastanka vzrokov, ki so čez mero otežili uporabo tožnikove nepremičnine in mu povzročile škodo s prepovedanimi imisijami. Le Občina Krško je bila seznanjena s posegi, zato le ona lahko odgovarja za škodo iz lokalne ceste. Prvotožena stranka pa ni bila seznanjena, zato ni vedela za nastajanje škode. V spornem času prvotožena stranka nepremičnine ni uporabljala in ni imela nadzora nad njo. Zgolj dejstvo, da je bila formalna lastnica, ne pripelje do sklepa, da je soodgovorna za škodo, ki je nastala na tožnikovem objektu. Drugotožena stranka s cesto upravlja že od leta 1984, kar je izpovedal priča A. A. in je to sodišče povzelo v sodbi. Povedal je, da je bila občina investitor in nosilec prenove starega mestnega jedra. Dela pa so potekala po pločniku, za urejanje katerega je pristojna drugotožena stranka. To se vidi iz fotografij št. 1, 3 in 15 z ogleda izvedenca B. B. Jašek, zbirnik jašek in odtok se nahajajo na pločniku. Za ta primer pa so pomembni peskolov in telekomunikacijski jašek. Škodo je povzročilo nestrokovno opravljanje del na teh infrastrukturah, ne pa na cestišču samem. Prepovedana imisija ne izvira iz takratnega formalnega lastništva pritožnice. V skladu s prej veljavnih 47. členom Zakona o javnih cestah, je bilo potrebno za gradnjo objektov in naprav v varovanem pasu državne ceste pridobiti soglasje Direkcije za ceste. Škoda pa je bila povzročena ob izvajanju na občinski cesti, zato te obveznosti izvajalca ni bilo in Direkcija ni imela možnosti, da bi bila seznanjena s posegom. Zato Direkcija ni bila obveščena o škodi. Po 44. členu Zakona o javnih cestah občina vzdržuje pločnik ob cesti. Prekop se nahaja na pločniku v naselju, zato odgovarja drugotožena stranka. Zakon o cestah v 95. členu določa, da je upravljalec občinskih cest občinska uprava in v 97. členu, da so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljalca in ne lastnika občinske ceste. Republika Slovenija kot lastnica zemljišča ni imela možnosti odločati o posegu. Sodišče se ni opredelilo in uporabilo materialno pravo. Prvotožena stranka ni bila investitor, niti upravljalec ali vzdrževalec telekomunikacijskega voda ob stanovanjskem objektu tožeče stranke. Občina je obnavljala staro mesto jedro. Sodišče si napačno razlaga ustanovitev neprave stvarne služnosti. Za posege v občinsko cesto, ki je potekala po parceli 3.051/6 k.o. X, občina ni zaprosila za soglasje na Direkciji. Kar je bilo dano kasneje, ne omenja povezave z obnovo starega mestnega jedra. Služnost je ustanovila na drugem koncu parcele, po katerem poteka državna cesta. Občina bi morala pred kategorizacijo pridobiti v svojo last vsa zemljišča, po katerih poteka občinska cesta. Če bi zaprosila v spornem času, bi se že takrat ugotovilo neskladje in bi se formalno uredila lastninska pravica. Komunalne inštalacije pogosto niso v lasti lastnika zemljišča po ali pod katerim poteka. Za njih bi se morale sklepati služnostne pogodbe za izgradnjo in vzdrževanje tovrstnih objektov. Zakaj za napeljevanje komunalnih vodov niso bile sklenjene in vknjižene služnostne pogodbe, prvotoženi stranki ni znano. Možno je, da je lastnik nekaterih komunalnih vodov občina, ki je tudi upravljalec občinske ceste. Ker gre za meteorne vode, gre evidentno za imisije, ki izhajajo iz nepremičnine tožeče stranke in ne sosednje nepremičnine. Do prepovedanih imisij je prihajalo iz komunalnih vodov, katerih lastnik je bila prvotožena stranka. Nepravilno izveden priključek meteornih odpadnih voda tožeče stranke in neblindirana stara cev tega priključka še ne pomeni, da škoda izvira iz sosednje nepremičnine. Zaradi nepravilnega priključka na javno komunalno omrežje in neblindiranja stare cevi tega priključka, je meteorna voda odtekala pod njene lastne temelje in pod nosilne zidove. To izhaja iz ugotovitev izvedenca in sodišče tega ni upoštevalo. Lastnik, ki nima možnosti nadzorovati dogajanja na zemljišču, ki ga ima v lasti, ker je upravljanju drugega subjekta ne more vedeti, kdo dela na njegovem zemljišču, če se izvajalec sam ne obrne nanj. Tako ni mogel vedeti, kaj se dogaja pod pločnikom. Zaradi nepravilnega naklona meteornega priključka tožeče stranke na javno komunalno omrežje in neblindirane stare cevi je meteorna voda iz objekta tožeče stranke odtekala pod njene lastne temelje. Republika Slovenija je lastnica velikega števila zemljišč, katere nadzoruje preko svojih organov ali pogodbenikov. Zakon o javnih cestah določa, da je Direkcija upravljalec državnih cest. Koncesionar ni imel pravne podlage, da bi vzdrževal in nadziral tudi del parcele, po kateri poteka občinska cesta in je bil zato po zakonu pod upravljanjem občine. Kako naj država prepreči poseg, če nekdo nima soglasja za dela, ki jih bo izvršil na infrastrukturi? Tako sodišče ni upoštevalo, da je dogodka prišlo na pločniku, ki je ob občinski cesti in jo upravlja občina, da po parcelaciji ni prišlo za odplačen prenos zemljišča, ampak je šlo za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, da občina ni uredila kategorizacije, da je nadzor nad tem izvajala občina. Do prekomernih imisij ni prihajalo iz nepremičnine prvotožene stranke, zato bi bilo potrebno zahtevati zavrnitev. Sodišče še ugotavlja, da sta po 188. členu OZ toženi stranki solidarno odgovorni. Pri tem ne določa deleža. Prvotožena stranka meni, da bi bila lahko Republika Slovenija odgovorna 10 % - največ 20 %, če bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da njena odgovornost ne more biti v celoti izključena. Sodišče je v 3. točki povzelo tožnikove navedbe o tem, da je izvajalec del pri spodkopavanju plinske ali telefonske napeljave poškodoval povezavo med peskolovom in cesto kanalizacijo in da je tožnik že takrat opozoril izvajalca del, ki mu je obljubil odpravo napake. Zato obrazložitev sodišča, da tožnik ni vedel oziroma vlagi ni posvečal pozornosti, ni pravilna. Tožnik je opazil povečano vlago in je opozoril izvajalca del. Tako je vedel, kdo je izvajalec. Ni naredil ničesar, da škoda ne bi nastala. Zato je soodgovoren. Oškodovanec je dolžan storiti vse, da bi bila škoda čim manjša. Tožnik pa je ostal pasiven, čeprav je imel na voljo mehanizme, da škodo vsaj do neke mere zmanjša. 5. Na vročeno pritožbo je odgovorila drugotožena stranka in predlaga zavrnitev. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev.

6. Na vročeno sodbo se je pritožila drugotožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče ni ugotavljalo okoliščin dejanskega stanja, ampak samo višino nastale škode. Ob istem dejanskem stanju je naredilo nasprotne sklepe kot pri prvem sojenju. Zmotno je presodilo ugotovljeno dejansko stanje. Povzema ugotovitve izvedenca in izjavo priče A. A. Poudari, da je priča izpovedala, da je lastnik objekta lastnik priključka na javno kanalizacijo do priključka, od tam naprej pa to predstavlja javno infrastrukturo, ki jo vzdržuje tožena stranka oziroma koncesionar. Kljub temu je pripisalo drugotoženi stranki dolžnost upravljanja z delom odvajanja meteornih voda, ki ni v njeni lasti in upravljanju, ampak lastnika objekta. Sodišče ne loči, kje se začne in konča javna komunalna infrastruktura in tudi odgovornost drugotožene stranke. Do zamakanja je prišlo na tistem delu odvodnjevanja meteorne kanalizacije, ki je v lasti in upravljanju tožnika. Do napake je prišlo v nepravilno izvedenem prestavljenem priključku do javne komunalne infrastrukture in v stari odtočni cevi, ki je v peskolovu tožeče stranke in ni bila zamašena. Zato toženi stranki ni moč pripisati odškodninske odgovornosti. Odškodninske odgovornosti ni mogoče tako široko razlagati. Če lastnik objekta sam ali nekdo tretji posega v njegove komunalne priključke in mu zato nastane škoda, zato ne more odgovarjati drugotožena stranka, ker gre za komunalne priključke. Gre za poseg tretje osebe v odvodnjevanje meteornih voda. Izvedenec je pojasnil, da je pomemben telekomunikacijski jašek s pokrovom in napisom „telefon“, v katerem so telekomunikacijski kabli, pri čemer je moral izvajalec del ob izgradnji jaška prestaviti odtoka meteornih voda iz jaška vertikalnega odtoka meteornih voda stanovanjske hiše tožnika. Pri izvedbi prestavitve odtoka so staro priključno cev odrezali, niso pa je zamašili, tako da se je velik del meteornih voda iz strešnih površin ob dežju dreniral v podlago na jugovzhodnem delu objekta tožeče stranke. Priča A. A. pa je tudi pojasnil, da je ob objektu tožnika potekala zgolj telekomunikacijska inštalacija v lasti T. in da ni bilo nobene druge podzemne infrastrukture ter da je T. polagal telekomunikacijski vod. Edina moteča komunalna infrastruktura za telekomunikacijski vod je očitno bila le odtočna cev tožeče stranke njenega peskolova, zato bi soglasje za njeno prestavitev morala dati tožeča stranka in ne drugotožena stranka. Tožeča stranka je bila lastnik te cevi. Drugotožena stranka ni bila upravljalec ali investitor, ampak tožeča stranka. Sodišče se je zmotno oprlo na 75. člen SPZ. Izhajalo je iz napačnega dejanskega stanja. Prepovedane imisije predstavljajo meteorno vodo iz objekta tožeče stranke. Gre za imisije, ki izhajajo iz nepremičnine tožeče stranke in ne iz sosednje nepremičnine, še manj pa iz komunalnega voda, ki bi bil v lasti ali upravljanju drugotožene stranke. Dejstvo, da se meteorni priključek nahaja pod cesto oziroma pločnikom, še ne pomeni, da škoda izvira iz sosednje nepremičnine oziroma, da je v vzročni zvezi s to nepremičnino. Odtekanje meteornih voda iz te nepremičnine je speljano v javno komunalno omrežje, v katero bi morale odtekati tudi meteorne vode iz objekta tožeče stranke po priključku tožeče stranke, če bi bilo to strokovno izvedeno. Zaradi nepravilnega naklona meteornega priključka na javno komunikacijsko omrežje in nezaprtja stare cevi je voda odtekala pod objekt tožnika. Gre za njegove lastne imisije in ne imisije nekoga drugega. To izhaja iz ugotovitev, ki jih je podal izvedenec. Sodišče pa protispisno ugotovi, da je vzrok za zamakanje izviral iz sosednje nepremičnine, ter da je prišlo do prepovedanih imisij, za katere je odgovorna tudi drugotožena stranka. Meni, da gre tudi za soprispevek tožnika. Tožnik je odložil hidroizolacijo objekta in je s tem povečal škodo. Tožnik je navedel, da pred izvedbo del izvajalca ni imel vlage v svojem objektu, do katere je prišlo v kletnih prostorih in na fasadi, o čemer je opozoril izvajalca del. Ta je obljubil, da bo napako odpravil, vendar se to do vložitve tožbe ni zgodilo. Nato pa je 10 let čakal križem rok in s tem povzročil večjo škodo. Gre za pasivnost tožeče stranke. Pred vložitvijo tožbe tožene stranke ni pozvala, da se zamakanje odpravi. Tožnik bi lahko zahteval začasno uporabo nepremičnine za odpravo napak po drugem odstavku 76. člena SPZ. Opravil bi hidroizolacijo že prej in zmanjšal škodo. Meni, da bi bila v tem primeru podana 1/3 sokrivda. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ugotavljalo je le elemente odškodninske odgovornosti. Oprlo se je le na 75. člen SPZ. Dejansko stanje pa ne daje pravne podlage za to ugotovitev. Gre pa za imisije iz lastne nepremičnine tožnika oziroma z njegove strehe njegovega objekta, zato ne moremo govoriti o prepovedanih imisijah. Tožnik je imel možnost odpraviti škodo in posegati na nepremičnino po 76. členu SPZ.

7. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Opozarja na Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Krško. Javno kanalizacijo nadzira drugotožena stranka in mora biti izvedena tako, da ne povzroča škode na premoženju tožeče stranke. Odgovornost toženih strank pa je v odpravljanju škodljivih vzrokov, ki izvirajo iz njene nepremičnine oziroma kanalizacije. Vse navedbe o revizijskem jašku pa je pritožbena novota, ki ni dovoljena.

8. Pritožbe niso utemeljene.

**O materialnem pravu:**

9. Pri prvem sojenju, ki se je končalo z razveljavitvijo obeh sodb nižjih sodišč s sklepom VS RS II Ips 309/2016, je bila pravna podlaga odškodninska odgovornost toženih strank po določbi 133. in 131. člena OZ. Vendar je ob trditveni podlagi tožeče stranke in izvedenem dokaznem postopku Vrhovno sodišče RS kot materialnopravno podlago upoštevalo ne le določbe 131. člena OZ, ampak tudi 75. člen SPZ. Štelo je, da gre za imisije in ne le za škodo zaradi zamakanja zaradi napačno prestavljene cevi. Tako je ugotovilo, da je za očitek o protipravnem ravnanju prve toženke dovolj že tožnikova navedba, da je voda iz nepremičnine v njeni lasti, iztekala v objekt tožnika. Lastnik je torej tisti, ki mora preprečiti odtekanje vode z njegove nepremičnine na nepremičnino soseda, saj gre za direktno imisijo, ta pa je prepovedana. Javno kanalizacijsko omrežje je v lasti drugotoženke (14. člen Odloka o pogojih izvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Krško), katere naloga je tudi izgradnja sistema za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda (26. člen Zakona o varstvo okolja v zvezi s 128. členom ZOREP-1). Ta mora biti izveden tako, da ne povzroča škode na premoženju tožnika. Ker je do prepovedanih imisij prihajalo iz kanalizacije v lasti drugotoženke, za škodo, nastalo zaradi njih, tožniku odgovarjata tako lastnik kanalizacije (drugotožena stranka) kot tudi lastnik zemljišča (prvotožena stranka). Ker se je v času izvedbe spornih del opravljala rekonstrukcija kanalizacijskih vodov, je podana odgovornost toženih strank. Vrhovno sodišče RS se je tudi opredelilo do ugovorov tožencev, da nista vedela, kdo in kdaj je izvajal dela. Vrhovno sodišče je zapisalo, da se toženki ne moreta razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem, da ne vesta, kateri izvajalec je opravljal sporna dela. Toženki sta tisti, ki sta imeli oblast nad zemljiščem, in ki nepooblaščenih posegov vanj ne bi smeli dopustiti. Zato sta v razmerju do tožnika odgovorni za protipravne posege na njunem zemljišču oziroma na njuni komunalni napravi, če je zaradi njunih posegov tožniku nastala škoda. Tožnik ni dolžan vedeti, kdo je izvajalec del na sosednji nepremičnini in bi mu s tem naložili pretežko dokazno breme. Če tega nista vedeli toženki, je toliko težje to pričakovati od tožnika. Ker se nobena od toženih strank v celoti ni ekskulpirala, je podana solidarna odgovornost po 2. odst. 186. členu OZ.

**O soprispevku tožeče stranke:**

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi oziroma neskrbnemu ravnanju z objektom zaradi odložene hidroizolacije objekta in preprečitve nadaljnje škode. Tožnik je v navedbah res navajal, da je po izvedenih delih opazil povečano vlago v kletnih prostorih in na fasadi objekta, nakar mu je izvajalec del obljubil, da bo to odpravil, pa tega ni storil. Tožnik ni vedel povedati, kdo je bil izvajalec del. Nato je zatrjeval, da se je počasi pojavila vlažnost, odpadanje ometa in opleskov ter škoda na objektu. Sodišče prve stopnje pa je zaslišanju tožnika ugotovilo, da je tožnik od leta 2004 - 2009 dejansko živel v ..., v letu 2009 pa se je z družino vrnil in v objektu živi. V začetku ni posvečal velike pozornosti vlagi v kleti, vlaga v kletnih prostorih se mu je zdela običajna, čeprav je prej ni bilo. Šele leta 2011, ko je začel pokati strop je prišel do zaključka, da je nekaj zelo narobe in začel je zadevo raziskovati. Ugotovil je, da da se objekt poseda. Sodišče je tudi z izvedencem ing. B. B. ugotavljalo, da je vzrok za zamakanje in posedanje objekta v nepravilni in neprimerni izvedbeni povezavi med peskolovom vertikalnega odtoka meteorne vode in cestno kanalizacijo ter neblindirano staro cevjo. Ugotovil je, da so poškodbe na temeljih in nosilnih zidovih zaradi zamakanja in ne zaradi neizvedene hidroizolacije objekta ali v siceršnjem vzdrževanju objekta s strani tožnika. Tako se izkaže, da sodišče tožniku ni moglo naprtiti sokrivde, da ni prej začel sanacije in hidroizolacije objekta ter da bi s tem zmanjšal škodo. Predvsem pa je treba ugotoviti, da s samo hidroizolacijo tožnik še ne bi mogel ugotoviti, zakaj prihaja do zamakanja in vzroka škode na objektu, saj je bil vzrok ugotovljen šele v tem postopku. Tudi če bi bila hidroizolacija opravljena, bi se zamakanje nadaljevalo in škoda ne bi bila manjša. To je ugotovil izvedenec in temu je sledilo sodišče prve stopnje. Zato je treba obema toženima strankama odgovoriti, da ni moč ugotoviti sokrivde tožnika oziroma ni podan ugovor, da oškodovanec ni storil vsega, da bi bila škoda čim manjša. 11. Za obe toženi stranki je ključno, da je izvedenec gradbene stroke ugotovil, da je prišlo do škode zaradi nepravilno prestavljene meteorne kanalizacije. Izvedenec je ugotovil, da je peskolov vertikalnega odtoka meteornih voda na jugozahodnem vogalu objekta tožnika do višine odtočne cevi poln usedlin, zato ni imel funkcije usedalnika, ampak je deloval kot klasični revizijski jašek. Odtok meteornih voda v javno kanalizacijo je oteževalo tudi to, da je bila odtočna cev iz peskolovca v naklonu proti peskolovu, pravilno pa bi moral biti naklon v obratni smeri. Pri odkopu pasu ob objektu pod pločnikom pa je izvedenec še ugotovil, da je bila v usedalniku z vsedlinami prekrita stara odtočna cev, ki je bila pri izvedbi predstavitve odtoka le odrezana, ne pa zaprta oziroma zamašena. Zato se je velik del meteornih voda s strešnih površin ob deževju preko nje dreniral v podlago na jugozahodnem delu objekta. Zato je nastala tudi škoda na objektu tožnika. Med pravdnima strankama je nesporno, da tam kanalizacijska povezava poteka pod nepremičnino, ki je bila v lasti prvotožene stranke in v upravljanju drugotožene stranke. Zato je sodišče pravilno sklepalo, da je vzrok za zamakanje temeljnih in nosilnih zidov tožnikovega objekta v daljšem časovnem obdobju izviral iz sosednje nepremičnine ter da je prišlo do prepovedanih imisij, za katere je odgovoren lastnik in upravljalec nepremičnine in komunalnih vodov, iz katere prepovedane imisije izhajajo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo izvedeniško mnejnje z dopolnitvijo oz. zaslišanjem izvedenca.

**O pritožbenih navedbah toženih strank:**

12. Toženi stranki menita, da je sodišče prve stopnje spregledalo in s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je izvedenec ugotovil kot vzrok zamakanja nepravilno prestavljeno cev tožnika in to v delu, ki je povezan s kanalizacijskim omrežjem. Menita, da sodišče ni upoštevalo, da je naprava, na kateri je prišlo do napake v lasti tožnika in ne drugotožene stranke. Pri tem se sklicujeta na Odlok o pogojih odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Krško (Ur. l. RS št. 66/96). Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je res v 7. členu Odloka določeno, kaj so naprave in objekti uporabnika hišne kanalizacije. Res v Odloku piše, da so v lasti tožnika tudi priključni kanal (od hišne kanalizacije do javnega kanala), vključno z zbirnimi kanali hišne kanalizacije in meteorne vode ter da s temi objekti upravlja, gospodari in jih vzdržuje uporabnik. Javna kanalizacija je glede na odgovornost upravljanja in vzdrževanja ločena od omrežja in naprav uporabnika (5. člen Odloka). Naprave in objekti izvajalca javne kanalizacije pa so med drugim zbirni kanali z revizijskimi jaški (13. člen Odloka). Naprave in objekti javne kanalizacije so last Občine Krško, ki jih prenese v upravljanje izbranemu izvajalcu dejavnosti (14. člen Odloka). Vendar toženi stranki spregledata, da je do vzroka za zamakanje pripeljalo nestrokovno delo izvajalca, ki ga ni naročila tožeča stranka. Dela torej niso bila opravljena ne pod nadzorom, ne v korist tožeče stranke. Po izpovedbi priče A. A. je šlo za postavitev telekomunikacijskega voda ter se je v tej zvezi tudi zgodil prekop. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tudi če se je prekop in poseg v komunalni vod izvajal za potrebe telekomunikacijskih vodov, se to ni moglo izvršiti brez soglasja in nadzora obeh toženih strank, ob priložnosti prestavitve obstoječega komunalnega voda, (sicer res z vzpostavitvijo telekomunikacijskega omrežja), saj je kanalizacijski vod za odvodnjevanje odpadne vode in poseg vanj mogoč le ob sodelovanju ter nadzoru občine oziroma ob sodelovanju tistega, na katerega je prenesla te pristojnosti (ugotovitve sodišča na strani 8 sodbe).

13. Tako se izkažejo za nerelevantne obširne pritožbene navedbe obeh toženih strank o tem, da je šlo za napako na objektih, ki so še pod upravljanjem tožeče stranke in da zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja pri opustitvah. Toženi stranki sta še trdili, da je zaradi napačne povezave prišlo do napačnega naklona in da je zaradi tega odtekalo iz objekta tožnika (vertikalni del odvodnjevanje meteornih voda) nazaj na objekt tožeče stranke. Zato menita, da ne pride v poštev določba 75. člena SPZ.

14. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je priklop oziroma sporna komunalna cev bila in je še pod cesto oziroma pločnikom, ki je bil v spornem času v lasti prvotožene stranke in pod nadzorom in upravljanjem drugotožene stranke. Gre za vzrok nastalih zamakanj iz nepremičnine na nepremičnino tožnika. V konkretnem primeru gre za specifično povezavo 75. člena SPZ s 131. členom OZ. Ker ne vemo, kdo je bil izvajalec oziroma naročnik samih del (tožnik nesporno ni), toženi stranki pa bi morali vedeti, kaj se dogaja na njunih nepremičninah oziroma kanalizacijskem omrežju, je podana odgovornost toženih strank.

15. Prvotoženi stranki pa je treba še odgovoriti, da je Vrhovno sodišče, ko je razgrnilo materialnopravno naziranje, zapisalo, da se prvotožena stranka ni pravočasno zavzela za prenos lastninske pravice, zato mora nositi posledice 75. člena SPZ. Za protipravno ravnanje prvotoženke po stališču Vrhovnega sodišča zadošča že tožnikova navedba, da je voda iz nepremičnine v njeni lasti odtekala v objekt tožnika in da mora lastnik preprečiti odtekanje vode z njegove nepremičnine na nepremičnino soseda, saj gre za direktno imisijo, ta pa je prepovedana (24. točka obrazložitve sklepa II Ips 309/2016). Tudi dejstvo, da je sporna povezava pod pločnikom ob cesti, ne spremeni zaključka. Pločnik je gotovo v upravljanju drugotožene stranke. Gotovo bi izvajalec načelno moral imeti tudi soglasje Direkcije za dela na državni cesti. Vendar je po stališču Vrhovnega sodišča odločilna lastninska pravica na nepremičnini in nesporno je v tem času bila lastnik nepremičnine prvotožena stranka. Za področje imisij in člena 75 SPZ, ne more biti odločilen le zakonski dejanski stan iz 131. člena OZ v povezavi z Zakonom o cestah. Po stališu VS, bi se prvotožena stranka se lahko razbremenila odgovornosti, če bi pravočasno prenesla lastninsko pravico na drugotoženo stranko. Solidarna odgovornost po 186. členu OZ pa ne pomeni, da bi sodišče morali določiti % odgovornosti med toženima strankama. Dovolj je, da ugotovi odgovornost vsake stranke, kar ima za posledico nastanek solidarne odgovornosti. Odgovornost toženih strank je torej v nenadzorovanju lastnine (nepremičnin in kanalizacije).

O pritožbi tožeče stranke:

16. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je izvedenec ugotovil, da je treba ugotovljeni škodi prišteti še 10 % za nepredvidena dela. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je gre tožniku priznati stroške za izvedbo sanacije po izračunu izvedenca, a brez dodatnih 10 % nepredvidenih del. Pravna podlaga za ugotavljanje višine škode je 164. člen OZ. Tožniku gre škoda, ki je gotova. Tožnik še ni opravil sanacije in izvedenec je izračunal stroške za potrebna dela. Izvedenec je ocenil, da bo ob sami izvedbi lahko prišlo do dodatnih ali nepredvidenih del in to opredelil na 10 %. Vendar tožnik sanacije še ni opravil in teh 10 % je negotova škoda. Bodoče škode pa ni mogoče priznati na način „da se lahko pojavijo dodatna ali nepredvidena dela“. Sodišče prve stopnje je svojo obrazložitev utemeljilo še s ceno objekta po GURS-u in sicer, da je prisojena odškodnina sorazmerna vrednosti celotne nepremičnine po GURS-u. Pritožbeno sodišče se s tem razlogom sicer ne strinja. Odločilno pa je, da tožnik v pravdi ni dokazal gotove višje (bodoče) škode. Gre tudi za star objekt, ob sanaciji bo gotovo potrebno narediti nekaj novega. Stranke niso zahtevale ocene amortizacije, ki ima lahko določeno vlogo pri sanaciji starega objekta. Vendar tožeča stranka ni predlagala izvedenca statika oziroma ni dokazovala dodatne škode zaradi protipotresne zaščite, kar odpira v pritožbi. Pritožbi je potrebno odgovoriti, da je takšno stališče tožeče stranke pravilno. Tožeči stranki ne gre odškodnina za novi objekt ob upoštevanju potresne varnosti, ampak sanacija prejšnjega objekta, kot je ugotovil izvedenec. Povedano drugače: če objekt prej ni bil potresno varen, za vzpostavitev potresne varnosti ni dolžna plačati tožena stranka.

17. Ker je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.