Jedro

Vlaganja tožnika kot zunajzakonskega partnerja v posebno premoženje zapustnice je treba presojati na podlagi 12. člena ZZZDR v skladu z določbami navedenega zakona o premoženjskih razmerjih med zakonci, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR (lex specialis) premoženje, ki ga pridobita (zunaj)zakonska partnerja z delom v času trajanja (zunaj)zakonske skupnosti, skupno premoženje. V kolikor je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, govorimo o skupni lastnini, za ureditev katere najdemo splošna pravila v Stvarnopravnem zakoniku – SPZ (lex generalis).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 695,39 EUR (šeststo petindevetdeset 39/100) EUR.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni (modificiran) tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) na ugotovitev, da je solastnik nepremičnin, in sicer: do 1/8 pri vl. št. A , k.o. 1X , do 1/8 pri vl. št. B , k.o. 2X , do ¼ pri vl. št. C, k.o. 3X, do ¼ pri vl. št. D, k.o. 4x , do ¼ pri vl. št. E, k.o. 5X, do 1/50 pri vl. št. F , k.o. 6X, do ¼ pri vl. št. G , k.o. 7X , ter do ½ parc. št. 253/1 , parc. št. 151/3, parc. št. 1303/5 , parc. št. 1303/11, 253/2, vse pripisane k vl. št. H , k.o. 8X, in do ¼ ostalih nepremičnin vpisanih pri vl. št. H, k.o. 8X, da je lastnik nepremičnine parc. št. 5/1.S pri vl. št. I, k.o. 9X, in je v zvezi s tem zahteval tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki jo bo v nasprotnem primeru nadomestila pravnomočna sodba, ter na povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot tudi podredni tožbeni zahtevek, da je prvi toženec (v nadaljevanju: toženec) dolžan tožniku povrniti vlaganja v znesku 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 01.01.2000 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka) ter tožniku naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v znesku 4.023,40 EUR v roku 15 dni od vročitve sklepa (pravilno: sodbe), po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog na postavitev izvedenca gradbene stroke in kmetijske stroke, in v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da je storilo (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kakor tudi (absolutno) bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ter nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi vseh teh kršitev pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju ponovno opiše svoj prispevek k povečanju v izreku izpodbijane sodbe navedenega premoženja in opozori na slabo premoženjsko stanje njegove zunajzakonske partnerke OR (v nadaljevanju: zapustnica) ob nastanku njune ekonomske skupnosti kot tudi nadalje, kar je vplivalo tudi na njeno zmožnost preživljati in izobraževati svoje otroke (zlasti pa toženca). Trdi, da sta tako primarni kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki ju je sodišče prve stopnje kot nesklepčna zavrnilo iz istih razlogov (ker ni bila določno postavljena višina njegovih vlaganj), stvarnopravne narave, in opozori na pravilno uporabo določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR, tudi 111. in 112. člena navedenega zakona, v skladu s katerima bi lahko zapustnica razpolagala s toženčevim premoženjem zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe. Prav tako sodišču prve stopnje očita kršitev ustavnih pravic, zlasti iz 22. in 23. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju: URS). Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev njegovi pritožbi in spremembo navedene sodbe tako, da njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in obsodi toženo stranko na povrnitev vseh pravdnih stroškov z obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer tožnik predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, ker je zelo malo verjetno, da bo sodnica, ki je izdala izpodbijano sodbo, spremenila svoje stališče glede nesklepčnosti njegovega tožbenega zahtevka.

Toženec je po svoji pooblaščenki podal pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem opredeljeno prereka tožnikove pritožbene navedbe in soglaša z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tako tožnikovega primarnega kot tudi podrejenega tožbenega zahtevka. Opozori tudi na pravnomočno začasno odredbo sodišča prve stopnje z dne 21.12.2007 (list. št. 95 do 100), ki se nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve njegovega premoženja, in nasprotuje tožnikovi zahtevi za obravnavo pred drugim sodnikom. Pritožbenemu sodišča predlaga, da tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in mu naloži povrnitev toženčevih nadaljnjih stroškov tega postopka.

Toženka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožnik v okviru pritožbenih navedb najprej izrecno uveljavlja (absolutno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer le pavšalno navede, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ter, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov in izpovedb, ter samimi temi listinami oziroma zapisniki, zato navedeni kršitvi že iz tega razloga nista podani.

Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP tudi preverilo, ali so bile v obravnavani zadevi podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter ugotovilo, da tudi te kršitve niso podane.

V zvezi z zavrnitvijo njegovega dokaznega predloga na postavitev izvedenca gradbene stroke in kmetijske stroke pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je s tem storilo tako (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kakor tudi (absolutno) bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je bilo po njegovem mnenju tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da gre po vsebini pritožbenih izvajanj v zvezi s to kršitvijo (le) za uveljavitev relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa je ni upoštevalo, ker mora stranka v skladu s prvim in drugim odstavkom 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka (razen bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) uveljavljati določno in konkretno že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče, kasneje pa le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pritožnik pa niti ne navaja, zakaj omenjene kršitve ni mogel navesti pravočasno. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča bi lahko pritožnik na navedeno kršitev sodišče prve stopnje opozoril najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo, potem ko je sodišče prve stopnje s sklepom med drugim zavrnilo tudi navedeni dokazni predlog (list. št. 193).

V obravnavani zadevi je tožnik na podlagi sklepa o napotitvi na pravdo Okrajnega sodišča v , opr. št. D 553/2002 z dne 15.10.2004, zoper toženo stranko pravočasno vložil tožbo, s katero je na podlagi zatrjevanih vlaganj uveljavljal stvarnopravni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 51. člena, prvim odstavkom 58. člena in 59. členom ZZZDR, in sicer: ugotovitev obsega skupnega premoženja, ki sta ga ustvarila skupaj z zapustnico, in njegov deležev na njem, pri čemer je zahteval solastniške deleže, ki so bili po višini enaki solastniškim deležem zapustnice, na v izreku navedenih nepremičninah, in s tem svoj zahtevek postavil tako, da je zahteval vso zapustničino nepremičninsko premoženje, ugotovljeno v zapuščinskem postopku pod opr. št. D 553/2002. Poleg tega je uveljavljal lastninsko pravico do celote na nepremičnini parc. št. 5/1.S pri vl. št. I, k.o. 9X, čeprav je bila zapustnica solastnica te nepremičnine le do ¼, preostalih ¾ pa toženec.

S pripravljalno vlogo z dne 10.10.2007 (list. št. 78 do 82) je svojo tožbo spremenil tako, da je glede nepremičnin pri vl. št. H, k.o. 8X, in sicer: parc. št. 253/1, 253/2, 253/3, 1303/5 in 1303/11 , uveljavljal solastniški delež do ½ (pred to spremembo pa do ¼), čeprav je bila zapustnica solastnica navedenih nepremičnin le do ¼, preostalih ¾ pa toženec.

V nadaljevanju pravdnega postopka je tožnik šele s pripravljalno vlogo z dne 02.12.2009 (list. št. 185 do 187) v okviru iste trditvene podlage podrejeno uveljavljal denarni zahtevek v znesku 50.075,11 EUR, ki je bil postavljen le zoper toženca, in s katerim je zahteval vrnitev vrednosti svojih vlaganj v navedene nepremičnine.

Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožnik in zapustnica vse od leta 1966 pa do njene smrti dne 21.07.2002 živela v (veljavni) zunajzakonski skupnosti, in da je zapustnica pridobila svoje solastniške deleže na omenjenih nepremičninah že pred nastankom omenjene zunajzakonske skupnosti.

Pritožbeno sodišče je pri presoji utemeljenosti pritožbenih navedb upoštevalo (le) tožnikove navedbe v tožbi in njegovih nadaljnjih pripravljalnih vlogah. V izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti soglaša z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v zvezi s toženčevim ugovorom nesklepčnosti tako tožnikovega primarnega kot tudi podrejenega tožbenega zahtevka (sodišče je na sklepčnost tožbenega zahtevka dolžno paziti po uradni dolžnosti), zaradi česar je bilo potrebno oba njegova tožbena zahtevka kot neutemeljena v celoti zavrniti. K temu pritožbeno sodišče le še dodaja: Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi in (pravočasno) v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, neodvisno od vprašanja, ali so resnična ali ne, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Drugače povedano, tožnik mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki zadoščajo za sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Če manjka eno ali več dejstev, ki so pravno pomembna glede na (abstraktno) materialnopravno pravilo, ki ga je treba uporabiti, sklepčnost ni podana in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Prav takšna situacija je bila podana v obravnavani zadevi.

Vlaganja tožnika kot zunajzakonskega partnerja v posebno premoženje zapustnice je bilo treba glede na njegove (pravočasne) trditve presojati na podlagi 12. člena ZZZDR v skladu z določbami navedenega zakona o premoženjskih razmerjih med zakonci, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR (lex specialis) premoženje, ki ga pridobita (zunaj)zakonska partnerja z delom v času trajanja (zunaj)zakonske skupnosti, skupno premoženje. V kolikor je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, govorimo o skupni lastnini, za ureditev katere najdemo splošna pravila v Stvarnopravnem zakoniku – SPZ (lex generalis).

To pomeni, da je bilo treba tudi tožnikov podrejeni zahtevek za vrnitev vlaganj (tako vrednosti fizične pomoči kot tudi plačil za material in delo) obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. Pri tem je potrebno upoštevati, da sta tako tožnik kot tudi zapustnica vlagala v povečanje vrednosti zapustničinega posebnega premoženja in v premoženje toženca, tožnik pa bi lahko glede na trditve, da vsa njegova vlaganja predstavljajo skupno premoženje, zahteval le povrnitev denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti zapustničinega posebnega premoženja. V ta namen pa bi moral tožnik navesti, kolikšna je bila vrednost zapustničinega posebnega premoženja pred nastankom zunajzakonske skupnosti, ter koliko se je njegova vrednost povečala zaradi fizičnega dela in plačil (tako s strani tožnika kot tudi zapustnice) po sklenitvi zunajzakonske skupnosti, in šele na podlagi teh (pravočasno zatrjevanih) odločilnih dejstev bi sodišče lahko ugotovilo, kolikšen je tožnikov delež na skupnem premoženju v obliki povečanja vrednosti zapustničinega posebnega premoženja zaradi vlaganj, in odločilo, ali mu pripadajo vtoževani solastninski deleži, ali pa ima zgolj pravico do denarne terjatve v vtoževanem znesku. Trditve, ki jih je v zvezi s svojimi vlaganji navedel tožnik, so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča preveč pavšalne, in že iz tega razloga iz njih ne izhaja utemeljenost tako primarnega kot tudi podrejenega tožbenega zahtevka, nekatere njegove trditve pa ne dajejo podlage niti za zaključek, da gre za skupno premoženje njega in zapustnice.

Sodišče prve stopnje je tožniku s sklepom z dne 13.11.2009 v skladu s četrtim odstavkom 226. člena ZPP naložilo, da mora med drugim določno našteti in opisati zatrjevana vlaganja v posamezne nepremičnine z oznako nepremičnine in lastnika, vključno z navedbo strani, na katerih se ti podatki nahajajo v predloženi dokumentaciji, in ga opozorilo na posledice, v kolikor ne bo ravnal v skladu z navedenim sklepom. Tožnik s pripravljalno vlogo z dne 02.12.2009, v kateri je postavil tudi omenjeni podrejeni tožbeni zahtevek, te svoje dolžnosti ni izpolnil. V kolikor pritožnik meni, da bi lahko navedel dejansko podlago tožbe, ki bi utemeljevala uveljavljena tožbena zahtevka, po izvedbi njegovih dokaznih predlogov s postavitvijo navedenih izvedencev, je njegovo stališče zmotno. V skladu z razpravnim načelom kot enim od temeljnih načel pravdnega postopka mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP), prav tako pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi želi izpodbiti navedbe in dokaze nasprotne stranke (212. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je po temeljitem pregledu spisa v obravnavani zadevi ugotovilo, da je tožnik kršil navedeno dolžnost, saj navedb, s katerimi bi konkretno opredelil višino svojih vlaganj v navedene nepremičnine, ni podal. Pri tem je potrebno upoštevati, da mora stranka najprej podati navedbe, ter nato sodišču (istočasno ali kasneje, vendar pravočasno v skladu z določili 286. in 286.a člena ZPP) predlagati, katere dokazne predloge, s katerimi dokazuje svoje navedbe, naj izvede, hkrati pa pri tem povedati, kaj se z njimi dokazuje, ter kako bo njihova izvedba vplivala na rezultat celotnega postopka, in ne obratno. Sodišče ne more in ne sme šele na podlagi izvedenega dokaza ugotovljenih dejstev šteti kot navedbe stranke, ki je izvedbo takega dokaza predlagala.

Šele kadar je podana sklepčnost tožbe, sodišče preveri, ali so zatrjevana dejstva, ki utemeljujejo sklepčnost tožbe, resnična; v kolikor pa so med pravdnima strankama sporna, izvede v ta namen (pravočasno) predlagane dokaze. Če tožba ni sklepčna (vključno s pravočasnimi navedbami tožnika v nadaljnjem postopku), potem izvajanje dokazov za ugotovitev spornih dejstev sploh ni potrebno.

Glede na obrazloženo se pritožbenemu sodišču z ostalimi pritožnikovimi navedbami, ki se nanašajo na njegova vlaganja v zgoraj navedene nepremičnine, in v zvezi s preživljanjem zapustničinih otrok ni bilo potrebno ukvarjati. Nenazadnje nekatere izmed njih predstavljajo pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, pri čemer pritožnik niti ne navaja, zakaj jih ni mogel navesti vsaj v pripravljalni vlogi z dne 02.12.2009, ki jo je sicer podal pravočasno oziroma v roku, ki mu ga je določilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13.11.2009. Navedeno tudi pomeni, da s strani pritožnika uveljavljena pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je na slednjega pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti, nista podana.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niti kršitve ustavnih pravic iz 22. in 23. člena URS, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Odgovor toženca na pritožbo se je izkazal za utemeljenega oziroma potrebnega (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP), zato mu je pritožbeno sodišče v skladu s 1. točko tar. št. 21 OT priznalo stroške za odgovor na pritožbo v višini 1.250 točk in materialne stroške (1%) v višini 12,5 točk, v presežku do zahtevanih 2 % pa materialne stroške na podlagi tretjega odstavka 13. člena OT zavrnilo, ter mu tako priznalo stroške skupaj v višini 1.262,50, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR na dan odločanja znaša 579,49 EUR, skupaj z DDV (20%) pa 695,39 EUR. Tako odmerjene stroške je tožnik dolžan povrniti tožencu v roku 15 dni od dneva vročitve overjenega prepisa te sodbe.