Jedro

Vsaka lokalna skupnost je dolžna zagotoviti sredstva za delovanje tamkajšnjih ("svojih") javnih zavodov. Zato so tudi lokalne skupnosti, katerih prebivalci (otroci s posebnimi potrebami) so vključeni v program vzgoje in izobraževanja v javni zavod druge lokalne skupnosti, dolžne prispevati svoj delež kljub neurejenosti medsebojnih razmerij s pogodbo.

Obveznost tožeče stranke - sprejem v svoj vzgojnoizobraževalni zavod otroka s posebnimi potrebami in prebivališčem na območju tožene stranke - je v obravnavanem primeru zakonska; zato ni odločilno, ali je imela tožnica namen toženko zadolžiti takrat, ko je prikrajšanje nastajalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 96.552,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31.12.2002 dalje do plačila, v petnajstih dneh.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 29.524,00 SIT, v petnajstih dneh, po preteku tega roka pa od tega zneska, za primer če ne bo plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 36.234,00 SIT, v petnajstih dneh, po preteku tega roka pa od tega zneska, za primer če ne bo plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi bila tožena stranka dolžna s tožečo stranko skladno z 11. členom Uredbe o merilih za oblikovanje javne mreže osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter javne mreže glasbenih šol skleniti pogodbo z vsebino, določeno v tožbenem zahtevku in ji povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v petnajstih dneh (1. in 2. točka I. točke izreka). Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj ji tožena stranka plača 96.552,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31.12.2002 dalje do plačila in ji povrne stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v petnajstih dneh (1. in 2. točka II. točke izreka). Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 75.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 02.07.2004 dalje do plačila, v petnajstih dneh (III. točke izreka).

V pravočasni pritožbi zoper sodbo v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je tožeča stranka navedla, da ni sporno, da je edina ustanoviteljica Osnovne šole D. K. in da so učenci s prebivališčem na območju tožene stranke koristili storitve omenjenega zavoda. Menila je, da gre za neupravičeno korist, če ena lokalna skupnost zagotavlja sredstva za prebivalce druge lokalne skupnosti. ZOFVI naj bi v 82. členu določal, da se iz sredstev lokalne skupnosti zagotavljajo sredstva za delovanje javnih zavodov, torej naj bi šlo za sredstva vseh lokalnih skupnosti, katerih učenci so deležni izobraževanja. Zato po prepričanju pritožnice ni relevantno sklicevanje na Odlok o ustanovitvi zavoda, ki določa, da sredstva za njegovo delovanje zagotavlja ustanovitelj. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je trdila, da je leta 1996 ustanovila Osnovno šolo D. K. za izvajanje prilagojenega izobraževalnega programa z nižjim izobraževalnim standardom, posebnega programa vzgoje in izobraževanja ter vzgojnega programa. Ker so jo poleg učencev iz Mestne občine N. obiskovali tudi učenci iz Mestne občine K., je iz tožbenih navedb razvidno sklicevanje na zakonsko dolžnost tožene stranke, da zagotovi sredstva za izobraževanje svojih prebivalcev (tekst v III. točki na listovni številki 3). Pri tem je tožeča stranka v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom trdila še, da je v šolskem letu 2001/2002 sama krila stroške tudi za učence, ki prebivajo na območju tožene stranke.

Na podlagi Uredbe o merilih za oblikovanje javne mreže osnovnih šol, javne mreže osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter javne mreže glasbenih šol (v nadaljevanju: Uredba), osnovne šole s prilagojenim programom nimajo določenih šolskih okolišev (primerjaj z določbo druge alineje 11. člena Uredbe, glej še dopis Ministrstva za šolstvo, znanost in šport v prilogi B8). Zato so skladno z določbo drugega odstavka 13. člena Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ne glede na njegovo prebivališče, dolžne sprejeti otroka, ki ga je napotila občinska skupnost socialnega skrbstva (v zvezi z odločbo o usmeritvi takega otroka in njeno vsebino glej določbe 23. in 24. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, v nadaljevanju: ZUOPP).

Zaradi navedenega je bila osnovna šola tožeče stranke po prepričanju sodišča druge stopnje dolžna sprejeti k njej napotene otroke iz območja tožene stranke.

Vsaka lokalna skupnost je dolžna zagotoviti sredstva za delovanje tamkajšnjih ("svojih") javnih zavodov (primerjaj z določbo 82. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja). Zato je z logičnim sklepanjem mogoče priti do zaključka, da so tudi lokalne skupnosti, katerih prebivalci (otroci s posebnimi potrebami) so na zgoraj obravnavan način vključeni v program vzgoje in izobraževanja, dolžne prispevati svoj delež. Tožeča stranka, kot ustanoviteljica javnega vzgojnoizobraževalnega zavoda Osnovna šola D. K. (priloga A1), ima torej, ne glede na to, da iz dejanskega stanja izvirajoča medsebojna razmerja pravdnih strank niso urejena s pogodbo (primerjaj z določbo 2. odstavka 11. člena Uredbe), pravico do povrnitve sredstev, ki jih je potrošila za v omenjeno šolo usmerjene prebivalce z območja tožene stranke.

Podrejeni tožbeni zahtevek tako predstavlja verzijski zahtevek (primerjaj z določbo 197. člena Obligacijskega zakonika) kot eno izmed vrst neupravičene pridobitve. Le-ta pa je podana, če gre za neupravičen premik premoženja in je prikrajšanje ene stranke povezano z okoriščenjem druge stranke. Ker pa je obveznost tožeče stranke - sprejem v svoj vzgojnoizobraževalni zavod otroka s posebnimi potrebami in prebivališčem na območju tožene stranke - v obravnavanem primeru zakonska (glej zgornja izhodišča), ni odločilno, ali je imela tožnica namen toženko zadolžiti takrat, ko je prikrajšanje nastajalo; iz podatkov spisa (priloga A3) je namreč razvidno, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala k ureditvi spornih medsebojnih razmerij pred potekom šolskega leta, na katerega se nanaša uveljavljana terjatev, torej še v času nastajanja stroškov.

Iz navedb tožene stranke izhaja, da je splošno ugovarjala le potrebnosti stroškov, nastalih z zaposlitvijo nadstandardnega varuha. V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da strokovna skupina vzgojnoizobraževalnega zavoda za otroke s posebnimi potrebami izdela poseben individualizirani program (primerjaj z določbami 27. in 28. člena ZUOPP). Glede na to, da tožena stranka ni določno (argumentirano) oporekala sporni stroškovni postavki v smislu nepravilnosti omenjenega programa oziroma nasprotovala siceršnjemu deležu stroškov, ki jih je dolžna nositi (tekst v 1. odstavku 5. člena tožbenega zahtevka na listovni številki 5), sodišče druge stopnje ugotavlja, da glede višine podrejenega tožbenega zahtevka ni podala (ustreznih) trditev, ki bi jih moralo presojati sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je tožeča stranka skladno z zgoraj navedenim uspela s podrejeno uveljavljanim tožbenim zahtevkom po temelju in višini, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo (v II. in III. točki izreka) spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika (priloga A9) v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT). Pravdni stroški tožene stranke znašajo 29.524,00 SIT in predstavljajo naslednje potrebne izdatke: - za zastopanje na naroku dne 02.07.2000 v višini 200 odvetniških točk (po 1. točki tarifne številke 20 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša

22.000,00 SIT, - za poročilo stranki v višini 20 točk (po 4. točki tarifne številke 39 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 2.200,00 SIT, - za materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve v znesku 484,00 SIT in - za davek na dodano vrednost od odvetniških storitev v znesku 4.840,00 SIT.

Stroškov za posvet s stranko in zaprosilo substitutu sodišče druge stopnje ni priznalo, saj ne gre za samostojni storitvi (1. odstavek tarifne številke 39). Prav tako niso bili priznani stroški za porabljen čas med zastopanjem, saj narok ni trajal več kot pol ure (1. odstavek 7. člena OT; glej še iz zapisnika o glavni obravnavi razviden čas trajanja - listovni številki 14 in 17). Ker je tožena stranka od priglašenih pravdnih stroškov uveljavljala zakonske zamudne obresti, je sodišče druge stopnje odločilo tudi o teh.

Pritožbene stroške je sodišče druge stopnje odmerilo na 36.234,00 SIT (250 odvetniških točk za pritožbo (1. točka tarifne številke 21 OT, 20 odvetniških točk za obvestilo stranki (4. točka tarifne številke 39 OT), 20% davek na dodano vrednost od odvetniških storitev in materialni stroški v višini 2% od skupne vrednosti storitve).