Jedro

Ne glede na prvi odstavek 54. člena ZDZdr se osebo lahko sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom tudi brez napotnice, če gre za primer iz 57. člena tega zakona. V obravnavani zadevi gre očitno za takšno situacijo. Vsekakor pa gre za nujni postopek sprejema na zdravljenje, o katerem je, tako kot mora v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZDZdr, direktor psihiatrične bolnišnice takoj obvestil pristojno sodišče. To pa mora (v interesu pridržane osebe) postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih začeti po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A., rojena ..., sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... do 6. 1. 2017. 2. Zoper tak sklep se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje pridržana oseba. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnica meni, da ni bolna in ne trpi za nikakršno duševno boleznijo.

Navaja, da ni mogoče ugotoviti, ali je bila za izrek ukrepa po 53. členu Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) sploh vložena napotnica upravičene osebe.

Sodišče je napačno razumelo izpoved pridržane osebe in njene sestre. Pritožnica je ob zaslišanju vestno sodelovala, vsa vprašanja je razumela, njeno vedenje je bilo primerno, korektno in vljudno. Ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, da je bila med pogovorom izrazito manevriranega vedenja.

Iz sklepa ni razvidno, ali je sodišče pregledalo pritožničino zdravstveno dokumentacijo, pa bi jo moralo. Izvedenskega mnenja, da je pri pritožnici prisotna huda duševna motnja, ki se je v manifestni obliki pokazala že v letu 1988, ni možno preizkusiti. Za katero motnjo gre, izvedenec sploh ne pojasni, opiše zgolj znake. Tudi ugotovitve, da je njen brat duševno bolan, izvedenec ne izkaže. Samo odklanjanje zdravljenja še ne more biti razlog za obvezno psihiatrično zdravljenje. Ni dokazano, da pritožnica ogroža svoje ali druga življenja, zdravje ali povzroča hujšo škodo. Plezanje po strehi ni dokazano. Sodišče tudi v ponovljenem postopku ni nesporno ugotovilo, da nasprotna udeleženka nima sposobnosti oblikovati pravno relevantno voljo glede zdravljenja. Izvedenec ne konkretizira, iz česa sklepa, da se pritožnica ni zdravila. Ni izkazano, da dolgoletno nezdravljenje pritožnici povzroča hudo škodo.

Utemeljitev sodišča, zakaj vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, ni zadostna. Enako velja za trajanje ukrepa, saj je izvedenec najprej predlagal le en mesec, nato pa si je premislil in predlagal kar šest mesecev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbene trditve o tem, da ni jasno, na podlagi čigave napotnice je bila pritožnica sprejeta na zdravljenje na intenzivni oddelek, za odločitev niso bistvenega pomena. Ne glede na prvi odstavek 54. člena ZDZdr se osebo lahko sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom tudi brez napotnice, če gre za primer iz 57. člena tega zakona. V obravnavani zadevi gre očitno za takšno situacijo. Vsekakor pa gre za nujni postopek sprejema na zdravljenje, o katerem je, tako kot mora v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZDZdr, direktor psihiatrične bolnišnice takoj obvestil pristojno sodišče. To pa mora (v interesu pridržane osebe) postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih začeti po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj (1. odstavek 61. člena ZDZdr).

5. Ker gre pri tovrstnih postopkih za hud poseg v več ustavnih pravic, morajo biti za izrek takšnega ukrepa zdravljenja izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr. Šele če so izpolnjeni vsi trije pogoji, zadržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez privolitve prestane test sorazmernosti posega v ustavne pravice. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju v izpodbijanem sklepu jasno, natančno in konkretno obrazložilo obstoj vseh treh predpostavk iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr.

6. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, da gre pri pritožnici za ponovni sprejem na zdravljenje. Izvedenec je na podlagi znakov, ki jih je natančno opisal (njihov obstoj je mogoče preveriti tudi z branjem pritožničine izpovedi), pritožničine težave opredelil kot hudo duševno motnjo iz shizofrenske skupine. Ne drži torej, da izvedenec ni pojasnil, kakšno duševno motnjo ima pritožnica. Višje sodišče nima prav nobenega razloga, da bi podvomilo v pravilnost(1) ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju, naravi in resnosti ter kronificiranosti pritožničine duševne motnje, četudi ta v pritožbi vztraja pri nasprotnem. Kaj drugega bi lahko pokazal vpogled sodišča prve stopnje v njeno zdravstveno dokumentacijo, pritožnica tudi ne pojasni. To, kdaj se je motnja prvič manifestirala in ali ima kakšno motnjo tudi pritožničin brat, za odločitev niso bistvene okoliščine, zato se pritožbeno sodišče s pritožbenim trditvami o teh ni ukvarjalo.

7. Višje sodišče tudi sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica s svojim ravnanjem hudo ogroža svoje zdravje, lahko celo življenje. Prepričljiva je, najprej, ocena sodišča prve stopnje, da pritožnica v sedanjem stanju ne zna ali ne zmore presoditi nevarnosti svojih reakcij, na primer bega po strehi, kadar se počuti ogroženo. Da se tako počuti večkrat, iz različnih vzrokov,(2) višje sodišče ne dvomi. Tudi ne drži, da ni dokazano, da je pritožnica ob prihodu zdravstvenega osebja, policistov in gasilcev bežala po strehi. To nedvomno izhaja iz izpovedi njene sestre B. B. Če gre za posreden ali neposreden dokaz sploh ni odločilno.

8. Izvedenec pa je poleg tega izpostavil dvom v pritožničino opravilno sposobnost (kot se je izrazil). Pojasnil je, da je pritožnica do motnje povsem nekritična. Tudi v pritožbi vztraja pri tem, da je zdrava. Očitno torej je, da pri njej ne gre za situacijo, ko se oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ko (drugače povedano) sprejme zavestno informirano odločitev, da se ne želi zdraviti. Kot kaže gre v obravnavanem primeru za situacijo, v kateri se pritožnica dejanskih prvin svojega duševnega stanja, njegove resnosti in nevarnosti takšnega stanja ne zaveda in zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati.(3)

9. Tako stanje udeleženke je po oceni pritožbenega sodišča treba subsumirati pod zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr (ogrožanje svojega življenja in zdravja), v povezavi z izvedenčevim predlogom (ki mu je sodišče sledilo), da udeleženka potrebuje diagnostično opredelitev (oceno stanja). Višje sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi bolezenske neuvidevnosti in hudo motene presoje realnosti, navedenih vzrokov ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj pritožnica očitno ne bi zmogla sodelovati. To je izkazano z njenim ravnanjem ob predhodnih hospitalizacijah, o katerem je iskreno izpovedovala tudi sama – takoj po premestitvi na odprti oddelek pobegne z zdravljenja. Podan je torej tudi pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Izvedenec je glede na vse opisano tudi prepričljivo pojasnil, da bo šele v šestih mesecih sploh mogoče ugotoviti, kakšno je realno stanje oziroma oceniti del pritožničine duševnosti, ki še ni prizadet. Glede časa zdravljenja tudi ne drži pritožbena navedba, da se je izvedenec premislil brez razlogov. Argumentiral je tako svoje prvotno stališče o nujnosti enomesečnega zdravljenja kot tudi razloge za spremembo stališča. Vsebinsko pritožnica ocene izvedenca, da bo realna ocena mogoča šele v šestih mesecih zdravljenja, ne graja.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

Op. št. (1): na ugotovitvah in pojasnilih izvedenca temelječih Op. št. (2): Po življenju ji streže italijanska mafija, s pomočjo kamer berejo njene misli, provocirajo jo sosedje ...

Op. št. (3): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015 z 18. 3. 2015.