14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 566/2003 z dne 21. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 996/2002 z dne 5. 6. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. II P 346/99 z dne 21. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku Republiškega zavoda za zaposlovanje proti pritožniku za vrnitev sredstev iz naslova denarnega nadomestila v enkratnem znesku za ustanovitev podjetja. Ugotovilo je, da je pritožnik ravnal v nasprotju z 2. in s 5. členom pogodbe o izplačilu denarnega nadomestila v enkratnem znesku (v nadaljevanju pogodba), zato mora prejeto vrniti. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa revizijo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedene odločitve in jim očita kršitev 22., 49. in 74. člena Ustave. Obširno opisuje kronološki potek dogodkov oziroma okoliščin, ki pomenijo dejansko podlago za odločitev o tožbenem zahtevku. Ponavlja svoje pritožbene in revizijske navedbe ter povzema odločitve sodišč. Trdi, da je izpolnil vse obveznosti po Zakonu o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in nasl. – v nadaljevanju ZZZPB) in po pogodbi, zato naj bi bilo stališče sodišč, da je kršil pogodbo in ZZZPB, arbitrarno in samovoljno. V neskladju z 49. in s 74. členom Ustave naj bi bilo stališče sodišč, da bi moral biti pritožnik zaposlen v družbi, katere lastnik je bil, več kot mesec in pol oziroma dve leti, saj po mnenju pritožnika nihče ne more nikogar prisiliti, da bi moral biti v svoji družbi zaposlen dve leti. Višjemu in Vrhovnemu sodišču očita, da nista odgovorili na njegove navedbe glede višine obresti oziroma glede načina izračuna obresti.

B.

3.Pritožnik z večino navedb nasprotuje pravilnosti uporabe materialnega prava in dokazni oceni, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje kršitve človekovih pravic, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

4.Z očitkom, da so odločitve sodišč arbitrarne, pritožnik uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Sodišča so namreč izčrpno obrazložila, zakaj so štela, da je pritožnik kršil pogodbo oziroma ZZZPB. Pojasnila so, da pritožnik ni ravnal v skladu s pogodbenimi določili oziroma prejetih sredstev ni porabil za namen, izrecno določen v pogodbi, zaradi česar je dolžan prejeti denar vrniti. Glede na to je očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave neutemeljen.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravic iz 49. in 74. člena Ustave. Utemeljuje ju z navedbo, da niti v pogodbi niti v ZZZPB ni bilo določeno, koliko časa bi moral biti zaposlen v družbi, katere lastnik je bil, oziroma da bi bila morebitna določba, ki bi tako pravilo določala, v neskladju s pravicama iz 49. in 74. člena Ustave. Zato naj bi bilo po mnenju pritožnika stališče sodišč, da zaposlitev, ki je trajala le mesec in pol, ne pomeni trajne zaposlitve, v neskladju z navedenima določbama Ustave. Tudi ta očitek pritožnika ni utemeljen. Za zatrjevani kršitvi bi šlo, če bi izpodbijane sodbe temeljile na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika navedenih ustavnih določb, česar pa sodišču v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. Sodišče je svojo odločitev, da je pritožnik dolžan vrniti prejeti znesek, oprlo na stališče, da pritožnik ni ravnal v skladu s pogodbenimi določili oziroma da prejetih sredstev ni porabil za namen, izrecno določen v pogodbi. Takšno stališče temelji na ugotovitvi, da je bil namen dodelitve nadomestila v enkratnem znesku trajna rešitev pritožnikove zaposlitve. Pogoj trajnosti zaposlitve pa po stališču sodišča ni bil izpolnjen, saj je bil pritožnik zaposlen v svojem podjetju le mesec in pol. Takšno stališče ni v neskladju z nobeno od navedenih človekovih pravic. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje s tem stališčem in dejstvo, da določbe ZZZPB, ki urejajo pravico do denarnega nadomestila v enkratnem znesku, razume drugače od sodišč, kršitve teh pravic ne utemeljujeta.

6.Z navedbami, ki se nanašajo na domnevno nepravilno odločitev glede višine obresti, pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Iz sodnega spisa obravnavane zadeve, v katerega je vpogledalo Ustavno sodišče, je namreč razvidno, da pritožnik tega očitka ni uveljavljal niti v pritožbi niti v reviziji. To pomeni, da v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena ZUstS) namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Pritožnik je v pritožbi in reviziji navajal le, da je sodišče nepravilno odločilo o začetku teka zakonitih zamudnih obresti, medtem ko sama višina glavnice in obresti ter način izračuna obresti za pritožnika niso bili sporni.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić