Jedro

Če se je tožnik - šofer, ki je hotel priti do svojega avtobusa v hali, v kateri so bili v zimskem časi parkirani avtobusi, samovoljno odločil uporabiti diagonalno pot in pri tem ni niti poskušal prižgati luči, moral pa bi iti po drugi poti in sproti prižigati luči, je ravnal skrajno malomarno in lahkomiselno in v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno razgledanega odraslega človeka, zlasti ker je vedel za kanale oziroma jaške, ki se nahajajo v hali.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da so tožeča stranka A. in toženi stranki A. in s. d.d., V. in Z. d.d., Ljubljana, Območna enota C. odgovorne za škodo, katero je tožeča stranka utrpela dne 13.1.1993 pri nezgodi na delu in sicer tožeča stranka v višini 20% in toženi stranki v višini 80% povzročene gmotne in negmotne škode. O višini zahtevka in stroških postopka bo odločalo sodišče s končno sodbo.

Zoper vmesno sodbo se pritožujeta toženi stranki po skupnem pooblaščencu in sodbo izpodbijata v celoti, pri tem pa uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zoper toženko v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata tudi, da se tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke in je temu ustrezno pravilno ugotavljalo ali je podana njena krivdna odgovornost in morebitna soodgovornost tožeče stranke, vendar pa je zmotno ugotovilo, da je toženka krivdno odškodninsko odgovorna, pri tem pa je zagrešilo takšne napake, da sta zatrjevana pritožbena razloga v celoti podana. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo trditev toženke in listin, ki izkazujejo, da je imela za halo, v kateri se je zgodila nesreča, pozitivno opravljen tehnični pregled in izdano uporabno dovoljenje ter opravljene redne obdobne inšpekcijske preglede in da na teh pregledih niso bile ugotovljene pomanjkljivosti, ki bi bile v kakršnikoli vzročni zvezi z delovno nesrečo. Zato je tudi sklicevanje na 57. člen pravilnika o splošnih ukrepih in normativih varstva pri delu za gradbene objekte, namenjene za delovne in pomožne prostore v tem kontekstu popolnoma neutemeljen.

Po mnenju toženke je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje bi z ogledom na kraju samem, z dokazno oceno listin o tehničnem pregledu, uporabnim dovoljenjem in inšpekcijskih pregledov in na tej osnovi opravljeno dokazno oceno izpovedb tožnika in zaslišanih prič lahko ugotovilo, da je pot do stikal za luči po smeri označeni na legendi mogoča in varna, da kanalov za popravilo vozil v času izven uporabe ni potrebno pokrivati in da je bila hala pravilno osvetljena, če se prižgejo luči. Na tej osnovi bi lahko sodišče s pravilno dokazno oceno tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je tožnik ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno razgledanega odraslega človeka, kar tožnik nedvomno je, da je za kanale vedel in je ravnal skrajno malomarno in lahkomiselno in ni ničesar storil za lastno varnost. Hoja po neosvetljeni hali ob vedenju, da so na tleh kanali, pa pomeni prevzeti riziko za morebitne nezgode zase.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odst. 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) mora delodajalec delavcu, če utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Po določbi 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89) je dolžan, kdor povzroči škodo drugemu, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani pogoji protipravnosti (škodnega dogodka), škode, vzročne zveze in krivde. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljanje elementov potrebnih za odškodninsko odgovornost začelo, vendar ga ni izpeljalo do konca, ampak je samo zaključilo, da so bili hodniki oz. poti v hali preozki, na poti, ki je bila že tako preozka, pa je ležal še material in tako še dodatno oviral hojo, da osvetljava v hali tudi ni bila primerna, jaški so bili tudi v času, ko niso bili v uporabi, nezavarovani, zato tožena stranka odgovarja tožniku za nastalo škodo po načelu krivdne odgovornosti, saj ni storila vse potrebno za varno pot preko delavnice.

Dejansko stanje, na katerem temeljijo navedeni zaključki sodišča prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča še ni dovolj razčiščeno.

Sprejeta dokazna ocena sodišče prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča preuranjena. Iz izpovedbe tožnika jasno izhaja, da se je zavestno odločil za pot preko hale v temi, vedel je za oba kanala (jaška za popravilo vozil), vedel pa je tudi, kje so stikala za luči, vendar se je kljub temu odločil za pot po diagonali hale kot je označena na legendi (B3). Tožnik tudi zatrjuje, da so v trenutku, ko je vstopil v halo skozi vhodna vrata, gorele luči prečno, dočim levi del prostora ni bil osvetljen, zato je šel v smeri stikala ( na skici B3 "6 x"), ker je predvideval, da je njegov avtobus parkiran v bližini tega stikala (torej po diagonali hale), luči na stikalu "x 1" pa ni prižigal, ker je vedel, da ne gorijo. Zaslišana priča O. P., ki je v obdobju, ko je prišlo do delovne nezgode, opravljal dela vodje službe za varstvo pri delu, je glede vprašanja ali so dopuščali hojo preko hale oz. jaškov, povedal, da so šoferjem ob nastopu dela dali legendo s prepovedjo hoje preko hale in jaškov. Opozorjeni so bili na sam način hoje in prižiganje luči v hali. Torej je bil način hoje, za katerega se je odločil sam tožnik, dejansko prepovedan. Tudi priča Franjo Kartuš, ki je bil vodja prometa, je povedal, da je bil tožnik seznanjen z načinom dela, tako kot izhaja iz podpisanega kartona uvajanja v delo (B2). Sicer pa hoje po hali preko odprtih jaškov in to v temi, ni potrebno posebej prepovedovati, saj je vsakemu delavcu, ki dela v takih halah jasno, kje je nevarno hoditi, zlasti, če se niti toliko ne potrudi, da si prižge luči. O. P. je povedal, da sta pri vhodu v halo dve stikali in sicer se z enim stikalom prižgejo luči, ki so nameščene pod stropom gledano v smeri širine hale in drugo stikalo za prižiganje prečno nameščenih luči. Da sta pri vhodu dve stikali, je potrdil tudi tožnik, vendar je on zatrjeval, da prav vzdolžne luči takrat niso gorele, ostalih od 2 x do 6 x pa ni niti poskušal prižigati, ker je pot do njih preozka, zato se je odločil za prehod po diagonalni poti. Glede na navedena opisana nasprotja med izpovedjo tožnika in zaslišano pričo, zlasti tudi glede stikal in prižiganja luči, naj se sodišče prve stopnje, eventuelno tudi z ogledom kraja samega, samo prepriča, ali je pot do stikal za prižiganje luči v smeri kot je označena na legendi uporabna ali ne, torej ali je po tej poti mogoče varno priti do stikal ali ne, kot tudi to, ali je bilo drugo stikalo pri vhodu ispravno, saj tožnik trdi, da pri vhodu ni prižgal luči zato, ker niso gorele.

V postopku zaslišan tožnik je tudi povedal, zakaj je šel do svojega avtobusa v smeri kot je narisana z rdečo črto na legendi, saj če bi šel tako kot je prikazano na legendi s strani tožene stranke v smeri zeleno označene črte in puščice, bi takšna hoja skoraj bila nemogoča, saj so že takoj na začetku omare s presledki, tako da praktično ni mogoče priti po navedeni poti do stikal in parkiranega avtobusa. Po njegovi oceni ta pot ni uporabna in se skoraj tudi ni uporabljala.

Zato naj sodišče v ponovnem postopku tudi ugotovi, kako so drugi šoferji, zaposleni pri toženi stranki, prihajali do svojih avtobusov in ali res ni mogoče iti po poti kot jo je zarisala tožena stranka.

Če se je tožnik, kljub temu, da bi moral iti po poti, kjer bi sproti prižigal luči, odločil samovoljno za diagonalno pot in pri tem ni niti poskušal prižgati luči, pa je po zaključku pritožbenega sodišča možno zaključiti, da je ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega razgledanega odraslega človeka, kar tožnik nedvomno je, zlasti še, ker je vedel za kanale oz. jaške. S tem je ravnal skrajno malomarno in lahkomiselno in ni ničesar storil za lastno varnost, kar pomeni prevzemanje rizika za morebitno nezgodo.

Tudi delavec mora opravljati svoje delo oz. voditi in organizirati delo s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter zdravje in življenje drugih, prav tako pa mora upoštevati predpisane varstvene ukrepe in izpolnjevati obveznosti v zvezi z varstvom pri delu (44. in 46. člen Zakona o varstvu pri delu - prečiščeno besedilo, Ur.l. SRS št. 47/86, ki velja za sporno zadevo).

Enako obveznost delavcu določa tudi 36. člen Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD - Ur.l. RS št. 56/99).

Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku tudi dokazno oceni trditve toženke in listin, ki izkazujejo, da je imela tožena stranka za halo, v kateri se je zgodila nesreča, pozitivno opravljen tehnični pregled in izdano uporabno dovoljenje ter opravljene redne obdobne inšpekcijske preglede, na katerih niso bile ugotovljene pomanjkljivosti, ki bi bile v kakršnikoli vzročni zvezi z delovno nesrečo. Od teh okoliščin je odvisna tudi razmejitev med krivdno odgovornostjo prvotoženke in deležem tožnikove soodgovornosti, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. V kolikor se bo v ponovnem postopku izkazalo, da se je tožnik zavestno odločil za gibanje v temi, ker je menil, da je varna pot do stikal preozka in praktično nemogoča, pri tem pa ni ničesar storil za lastno varnost, zlasti ob predpostavki, da je možno iti po poti kot jo je zarisala tožena stranka, je s tem sam prevzel rizik nezgode.

Ker sodišče prve stopnje na podlagi doslej izvedenih dokazov še ni dovolj razčistilo dejansko stanje, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke in tožnikove soodgovornosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.