Jedro

Zastaralni roki po 141. čl. ZD veljajo le takrat, ko tožnik z dediščinsko tožbo zahteva predmete, ki jih ima posestnik v posesti kot svojo dediščino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je razveljavljena začasna odredba, s katero je toženkam za čas tega postopka in še 30 dni po njegovem pravnomočnem zaključku prepovedana odsvojitev in obremenitev solastninskih deležev na nepremičninah parc. št. 863/4, 863/8, obe k.o. X., parc. št. 1518, 1600/5, 1601/56, vse k.o. Y. in parc. št. 165/1, 165/2, 165/3 in 165/4, vse k.o. W. 2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovor zavrne in potrdi sklep o začasni odredbi. Sklicuje se na 2. odstavek 141. čl. Zakona o dedovanju, ki za uveljavljanje pravice proti nepoštenemu posestniku določa 20 letni zastaralni rok. Zatrjuje, da so bile toženke ob vložitvi tožbe nepoštene posestnice, saj so se najpozneje 28.2.2011 seznanile s sodbo II Ips 336/2009 in s tem z dejstvom, da je odpadla podlaga za posest nepremičnin. Toženke so dobroverne posestnice zapuščine postale z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4599/2008 z dne 14.1.2009, s katero je bila potrjena odločitev, da je preklic oporoke neveljaven in da je torej veljavna oporoka, s katero so bile določene za oporočne dedinje. Ko pa je bila takšna odločitev s sodbo II Ips 336/2009 z dne 11.11.2010 spremenjena, so toženke ponovno postale nedobroverne posestnice. Ker je bila tožba vložena v okviru 20 letnega zastaralnega roka, ki ga za zahtevek proti nedobrovernemu posestniku predvideva 2. odstavek 141. čl. Zakona o dedovanju, zahtevek ni zastaran. Odločilna je dobrovernost oz. slabovernost v času vložitve tožbe. Razen tega meni, da dediščinska tožba kot ugotovitvena tožba ne zastara in se sklicuje na pravno teorijo. Zaradi pretrganja zastaralnega roka terjatev ni zastarana niti ob upoštevanju 10-letnega zastaralnega roka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopenjsko stališče, da tožniki z dediščinsko tožbo, predvideno s 141. čl. Zakona o dedovanju, zahtevajo izročitev dediščine, je pravilna. Zahtevek, s katerim so toženke zahtevale ugotovitev neveljavnosti preklica oporoke in veljavnost oporoke, s katero so bile določene za dedinje, je po Vrhovnem sodišču RS zavrnjen. Zaradi spremembe odločitve o pravni veljavnosti oporoke so dani pogoji za obnovo postopka (224. čl. Zakona o dedovanju). Ker se ne zatrjuje, da bi razen sporne oporoke obstajala še kakšna oporoka, je nastopilo zakonito dedovanje, ki so ga deležni zakoniti dediči, za katere se deklarirajo tožniki. Na tožnike (zakonite dediče) je zapuščina prešla po samem zakonu v trenutku zapustničine smrti oz. z uvedbo dedovanja, torej že dne 8.1.2000 (123. čl. Zakona o dedovanju). Tožniki so torej lastninsko pravico na predmetu zapuščine že pridobili; s to tožbo, ki je v svojem bistvu lastninska tožba, terjajo zgolj uskladitev dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim. Vknjižba lastninske pravice je možna na osnovi ugotovitve o lastništvu (3. točka 1. odstavka 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1), zato obligacijski zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, katerega vložitev je vezana na rok, ni nepotreben. Izročitev nepremičnine v neposredno posest je tisto, kar tožniki z dediščinsko tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka o obstoju dedne (lastninske) pravice lahko uveljavljajo, pa (z izjemo parcel 863/4 in 863/8, k.o. X., ki nista več predmet zahtevka) do sedaj niso storili. Zahtevek za varstvo lastninske pravice in izročitev stvari v neposredno posest pa, kot pravilno opozarja pritožba, ne zastara (3. odstavek 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 3. odstavek 92. čl. Stvarnopravnega zakonika). Zastaralni roki po 141. čl. Zakona o dedovanju veljajo le takrat, ko tožnik z dediščinsko tožbo zahteva predmete, ki jih posestnik poseduje kot svojo dediščino (1). Iz odločitve Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2009 je razvidno, da toženke sporne nepremičnine ne posedujejo kot dediščino, kajti zaradi razveljavljenosti oporoke, s katero so bile določene za dedinje, je glede zapustnici lastnega premoženja nastopilo zakonito dedovanje.

5. Ker se zaradi nepravilne razlage 141. čl. Zakona o dedovanju sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, ki jih tožena stranka uveljavlja v ugovoru, je prvostopenjska odločitev razveljavljena (3. točka 365. čl. ZPP). Drugostopno sodišče o ugovoru ni odločilo, ker bi z odločitvijo strankama odvzelo pravico do pritožbe, ki je ustavno varovana pravica.

(1) Enako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 640/2008 z dne 7.5.2009