Jedro

Pogodba med strankama ni bila razdrta, saj aneks št. 1 pomeni aneks k prvotni pogodbi, zato je treba šteti, da ima tožeča stranka pravico do plačila vrednosti tistih del oz. dobav, ki so bile dejansko opravljene. Kot rečeno je ugotovljeno, da je tožeča stranka toženi dobavila 30 vrat, ni pa dokazano, koliko od teh vrat je tožeča stranka tudi montirala. Zato ima tožeča stranka že na podlagi delne spolnitve, ki jo je toženec očitno sprejel, pravico do plačila vrednosti te spolnitve.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i , tako da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Ig v 1. in 3. točki v veljavi v delu, po katerem je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 3.119.795,00 SIT, kar znese 13.019 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.083.196,00 SIT, kar znese 8.693 EUR od 24.10.2002 do plačila in od zneska 1.036.599 SIT, kar znese 4.326 EUR od 24.10.2002 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 54.426 SIT, kar znese 227 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2004 dalje.

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.646,60 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 454 EUR, vse v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe, sicer tečejo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Ig v 1. in 3. točki izreka v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 3.654.941,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.263.245,60 SIT od 24.10.2002 do plačila in od zneska 1.391.695,80 SIT od 12.12.2002 dalje do plačila, kot tudi izvršilne stroške v znesku 63.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2004 zavrne, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna povrniti toženi v znesku 463.755,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2006 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo aneks, sklenjen med pravdnima strankama in družbo S. d.d. z dne 6.9.2002. V aneksu št. 1 je v 3. čl. jasno zapisano, da vrednost izvršenih del znaša 6.645.348,00 SIT, kar pomeni, da gre za že izvršena dela, ki jih mora tožena stranka brezpogojno plačati. Sklenitev tega aneksa pomeni, da bo s tem, ko bo tožena stranka plačala znesek, naveden v aneksu, poravnana celotna obveznost do izvajalcev. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da dela glede 30 vrat v času sklenitve aneksa niso bila zaključena, pač pa je šlo za dela, ki so bila v tistem trenutku le delno izvedena. Delno naj bi bilo zaključenih 30 vrat celic pos. V12a. Sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da dela niso bila zaključena, ampak je šlo za dela, ki so bila v tistem trenutku le delno izvedena, po drugi strani pa ugotavlja, da naj bi znašala vrednost dokončanih del po citiranem aneksu glede tožene stranke 3.654.941,40 SIT, kar je seveda med seboj v nasprotju. Tudi sicer ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi obračun opravljanih del ne bil opravljen. Prav citirani aneks sam predstavlja obračun izvedenih del, to je tistih del, ki pomenijo po vsebini dobavo in delno montažo 30 celičnih vrat. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, češ da je izvajalec upravičen do plačila le v primeru, če svoje delo v celoti zaključi in ga izroči naročniku. Tudi, če bi tožeča stranka le delno izpolnila pogodbene obveznosti, je upravičena seveda do plačila za takšno delno izpolnitev, pri čemer so pravna in dejanska podlaga za takšno obveznost po pogodbi opravljena dela, ne pa neka domnevna neupravičena obogatitev. Netočne so nadaljnje ugotovitve o tem, da bi tožeča stranka morala dokazati vrednost opravljenih del, pri čemer bi bilo predhodno potrebno ugotoviti količino in kvaliteto izvršenega dela ter zamude. Tožena stranka kakršnihkoli napak ni nikoli uveljavljala, pa tudi na domnevno škodo, ki naj bi nastala zaradi zamude se ni sklicevala na način, ki bi bil upošteven v tem pravdnem postopku. Dokazno breme za nekvaliteto izvršenega dela ali upravičenj zaradi zamude pa ni na strani tožeče, ampak na strani tožene stranke. Cena zaračunanih vrat je znašala skladno s pogodbo, in sicer 2.603.997,00 SIT in pripadajočih 20 % DDV, kar znese skupaj 3.124.796,40 SIT, tako da bi sodišče prve stopnje vsaj tožbenemu zahtevku v tem znesku moralo ugoditi.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo po svojem pooblaščencu in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in ni zagrešilo v postopku niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka ima prav, ko poudarja, da tožbeni zahtevek, tudi če bi šlo za delno plačilo že opravljenih del, utemeljuje na pogodbenem razmerju med pravdnima strankama in ne na neupravičeni pridobitvi. Tudi sklepa pritožbenega sodišča z dne 23.3.2006 ni mogoče razumeti v tem smislu, da naj bi bila tožeča stranka upravičena od tožene stranke zahtevati vrednost dobavljenih vrat na podlagi neupravičene pridobitve. Gre torej za vprašanje, ali ima in v kakšnem obsegu ima tožeča stranka pravico terjati od tožene stranke vrednost opravljenih del, v konkretnem primeru vrednost dobavljenih vrat, za katera ni dokazala, da so bila tudi montirana. Glede tega pa ima sicer sodba sodišča prve stopnje ugotovitev, da predstavlja montaža skupaj s prevozom približno med 16,5 in 20 % cene vrat. Meni pa, da to še ne zadostuje za izračun vrednosti delno opravljenih del, ker je potrebno pri plačilu, do katerega je upravičena tožeča stranka, glede na opravljeno delo, ugotoviti tudi vse elemente iz 4. čl. aneksa št. 1, zlasti pa količino in kvaliteto izvršenega dela, glede tega pa je dokazno breme na strani tožeče stranke same. Pri tem se sicer pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da aneksa št. 1 ni mogoče razlagati v takem smislu, kot to zahteva tožeča stranka, to je, da so pogodbene stranke v 3. členu aneksa dokončno dogovorile pogodbeno vrednost del, in sicer v tem smislu, da je tožeča stranka do tega zneska takoj nemudoma upravičena, ne da bi bila kakšna dela v zvezi s spornimi vrati še izvršena. Stališče je pritožbenega sodišča glede tega je bilo že obrazloženo v sklepu z dne 23.3.2006. Ni namreč mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, da naj bi 3. tč. aneksa definirala količino opravljenih del in s tem višino plačila, do katerega je dokončno upravičena tožeča stranka, saj bi bile v primeru, če bi bilo res tako, povsem brez potrebe vnesene v aneks še določbe 4., 5. in 6. čl. in bi zadostovala le ugotovitev, koliko so vredna že izvršena dela in pa obveza, da mora vrednost teh del tožena stranka plačati. Vsekakor pa glede na to, da pogodba med strankama ni bila razdrta, saj aneks št. 1 pomeni aneks k prvotni pogodbi, treba šteti, da ima tožeča stranka pravico do plačila vrednosti tistih del oz. dobav, ki so bile dejansko opravljene. Kot rešeno je ugotovljeno, da je tožeča stranka toženi dobavila 30 vrat, ni pa dokazano, koliko od teh vrat je tožeča stranka tudi montirala. Zato ima tožeča stranka že na podlagi delne spolnitve, ki jo je toženec očitno sprejel, pravico do plačila vrednosti te spolnitve. V konkretnem primeru je torej treba od zneska 3.654.941,40 SIT, kolikor bi znašala vednost dobavljenih vrat, montaže in prevoza, odšteti znesek, ki se nanaša na montažo in prevoz. Sodišče prve stopnje ima v izpodbijani sodbi sicer ugotovitve, iz katerih izhaja, da montaža skupaj s prevozom predstavlja približno med 16,5 in 20 % cene vrat, vendar pa se je mogoče glede ugotovitve te vrednosti poslužiti računov, ki jih je tožeča stranka predložila v spis in ki jih je sodišče prve stopnje tudi vpogledalo, saj zneski iz teh računov med strankama niti niso sporni. Po računu z dne 13.9.2002 št. 1/02-00218 je vrednost 10 komadov varnostnih vrat 867.999,00 SIT plus 20 % DDV ali skupaj 1.036.599,00 SIT. Po računu z dne 26.7.2002 št. 1/02-00186 pa je vrednost naslednjih 20 varnostnih vrat 1.735.998,00 SIT ali skupaj z DDV 2.083.196,00 SIT. Tako bi bila tožeča stranka upravičena do zneska 3.119.795,00 SIT, kar znese 13.019 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bilo dokazno vreme za nekvaliteto izvršenega dela ali upravičenj zaradi zamude na strani tožeče, ampak je dokazno breme za ta dejstva na strani tožene stranke, ki pa v tej smeri ni ničesar konkretnega zatrjevala. Pritožbeno sodišče je zato ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo in priznalo znesek vrednosti dobavljenih 30 vrat, to je 3.119.795,00 SIT ali 13.019 EUR, sicer pa v ostalem pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je sedaj tožeča stranka v pravdi uspela s cca. 6/7 zahtevka, ustrezno spremenilo izrek o izvršilnih in izrek o pravdnih stroških. Tako ostane sklep o izvršbi v veljavi glede stroškov izvršilnega postopka le za znesek 54.426,00 SIT, kar znese 227 EUR. Stroške pravdnega postopka pa je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki v skupnem znesku 634.240,00 SIT, to je 2.646,60 EUR. Pri tem je pravdne stroške tožeče stranke pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, poleg teh stroškov pa je tožeči stranki priznalo še trikratne potne stroške za udeležbo na narokih in pa stroške priče N.J., ki so bili tej priči odmerjeni s sklepom sodišča prve stopnje z dne 26.9.2005. Tako so znašali celotni stroški tožeče stranke na prvi stopnji 817.243,00 SIT, stroški tožene stranke pa 463.775,00 SIT. Glede na to, da je tožeča stranka uspela s 6/7, tožena pa le z 1/7, se po pobotanju pokaže, da znaša del stroškov, ki jih mora plačati tožena stranka tožeči 634.240,00 SIT ali 2.646,60 EUR.

Tožeča stranka pa ima pravico tudi do stroškov pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče prav tako odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in znašajo 454 EUR. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben, ker v njem ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve.