Jedro

Tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo civilne kazni, ki je razviden iz I. točke izreka te odločbe, ni določen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožečo stranko dne 20. 01. 2011 pozvalo, naj navede višino civilne kazni. Tožba, v katerem tožbeni zahtevek ni določen, ni sposobna za obravnavanje. Kako mora ravnati sodišče takrat, kadar prejme vlogo, nesposobno za obravnavanje, določa prvi odstavek 108. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem drugem odstavku izreka spremeni tako, da se tožba, kolikor se nanaša na zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožeče stranke, povečanega za 200 %, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila.“ zavrže,

II. v izpodbijanem tretjem odstavku pa se spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti tožeči stranki (poleg zneska 226,87 EUR pravdnih stroškov s pripadki) še 24,77 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od zamude do plačila.

III. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 20. 01. 2011 (prvi odstavek izreka) in v delu, ki se nanaša na naložitev obveznosti mesečnega poročanja o obsegu porabe varovanih del postopek ustavilo (drugi odstavek izreka sklepa). S sodbo pa je razsodilo: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 847,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za znesek 368,90 EUR tečejo od 12. 05. 2010 do plačila in za znesek 478,70 EUR tečejo od 20. 01. 2011 do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožeče stranke, povečanega za 200 %, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 226,87 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

2. Proti drugemu in tretjemu odstavku izreka sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga spremembo izpodbijanih delov sodbe tako, da pritožbeno sodišče „toženi stranki naloži v plačilo civilno kazen“ ter da pravilno odmeri pravdne stroške, podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti drugemu odstavku izreka izpodbijane sodbe

5. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da mora biti zahtevek v tožbi določen (prvi odstavek 180. člena ZPP). Določen je takrat, kadar je postavljen tako, da je sodbo, v katerem je povzet tožbeni zahtevek, mogoče izvršiti. To pomeni, da ne sme biti nobenih dvomov o tem, kaj in koliko tožeča stranka od tožene stranke zahteva. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo civilne kazni, ki je razviden iz I. točke izreka te odločbe, pa ni določen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožečo stranko dne 20. 01. 2011 pozvalo, naj navede višino civilne kazni. Tožba, v katerem tožbeni zahtevek ni določen, ni sposobna za obravnavanje. Kako mora ravnati sodišče takrat, kadar prejme vlogo, nesposobno za obravnavanje, določa prvi odstavek 108. člena ZPP. Sodišče prve stopnje torej ravna pravilno, če s sklepom pozove tožečo stranko k opravi oziroma dopolnitvi vloge in ji tudi določi rok za popravo oziroma dopolnitev (drugi odstavek 108. člena ZPP). Če vložnik vloge ne popravi tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (četrti odstavek 108. člena ZPP).

6. V vlogi z dne 20. 01. 2011 (točka VII., list. št. 19), se je tožeča stranka uprla pozivu sodišča. Navedla je, da višine sama ne more določiti, ampak da lahko predlaga kvečjemu njen izrek. Določi jo lahko le sodišče in sicer tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Te navedbe je v vlogi z dne 28. 01. 2011 (točka IX., list. št. 23) dopolnila s predlogom, naj sodišče kot osnovo za določitev civilne kazni upošteva mesečno nadomestilo v višini 21,70 EUR s pripadajočim 8,5 EUR za obdobje od 01. 04. 2007 do marca 2010, konkretnega zneska pa ni navedla.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z zgoraj povzetimi navedbami tožeča stranka ni postavila določenega zahtevka, pač pa je le navedla dejstva, ki naj jih sodišče upošteva pri določitvi višine civilne kazni, katere pa še vedno ni opredelila. Zato je tožba ostala nepopolna in bi jo sodišče prve stopnje kot tako moralo zavreči. Ker pa ni ravnalo tako, pač pa je o tem delu tožbenega zahtevka meritorno odločilo, izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je izrek nejasen. Iz njega ni razvidno, kolikšna civilna kazen po višini tožeči stranki po oceni prvostopnega sodišča ne pripada. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe. Ker pa gre za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče lahko samo odpravi, je tožbo v tem delu zavrglo.

K odločitvi o pritožbi proti tretjemu odstavku izreka (pravdni stroški)

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da po oceni pritožbenega sodišča tožeči stranki pripadajo pravdni stroški v znesku 226,87 EUR s pripadki. Drži pritožbeno pojasnjevanje, da se je postopek v tem sporu začel po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008-35/2009), katera za poštne in telekomunikacijske stroške predvideva strošek v višini 20 % od priznane nagrade oziroma največ 20,00 EUR, kolikor je tožeča stranka v stroškovniku tudi priglasila. Ker je sodišče prve stopnje na račun teh stroškov priznalo tožeči stranki le 3,67 EUR, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče za razliko med tema dvema zneskoma pritožbi ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev delno spremenilo tako, da je na priznanih 149,70 EUR nagrade pribilo še 20 % DDV, tako da znašajo odvetniški stroški tožeče stranke 179,64 EUR. Upoštevajoč plačano takso v višini 72,00 EUR pa pripadajo tožeči stranki pravdni stroški v višini 251,64 EUR. Če priznane razlike v znesku 24,77 EUR tožena stranka tožeči stranki ne bo poravnala v 15 dneh od prejema te sodbe, ji bo morala v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

9. Uspeh tožeče stranke s pritožbo proti drugemu odstavku izreka izpodbijane sodbe je samo navidezen. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo, tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

10. Tožeča stranka je s pritožbo proti stroškovni odločitvi prvostopnega sodišča uspela z zneskom 24,77 EUR, kar predstavlja 1 % s strani prvostopnega sodišča priznanih pravdnih stroškov. Ker pa s pritožbo proti odločilnemu delu izpodbijane sodbe (drugi odstavek izreka) ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).