Jedro

Da so bili lastniki te nepremičnine že tožnikovi predniki in da je bila ta nepremičnina v preteklosti že del zaokrožene celote tožnikove kmetije, pri odločitvi ni mogoče upoštevati, saj tovrstnih okoliščin ZKZ ne opredeljuje kot relevantnih pri odločanju o odobritvi pravnega posla za promet s kmetijskim zemljiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se odobri pravni posel za promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. 594/1 k.o. ..., sklenjen s kupoprodajno pogodbo o prodaji nepremičnin dne 10. 3. 2016 med A.A. in B.B. kot prodajalcema ter C.C. kot kupcem (1. točka izreka). Pravni posel za promet z istim kmetijskim zemljiščem sklenjen s sprejemom ponudbe med prodajalcema in Č.Č. kot kupcem, se ne odobri (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta v 30-dnevnem roku od dneva, ko je bila ponudba za zgoraj navedeno nepremičnino objavljena na oglasni deski Upravne enote Slovenska Bistrica podala pisno izjavo o sprejemu ponudbe Č.Č. in C.C. Upravni organ je ugotovil, da imata tako Č.Č. kot C.C. enako močno pravico do nakupa nepremičnine, saj sta oba predkupna upravičenca po 4. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) kot druga kmeta, prodajalca pa sta se odločila nepremičnino prodati C.C., saj sta z njim tudi podpisala pogodbo. Oba kupca izpolnjujeta pogoje za kmeta po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj sta lastnika zaščitenih kmetij (C.C. je solastnik), kateri tudi sama obdelujeta, za to obdelovanje sta ustrezno usposobljena, kmetijska dejavnost pa obema predstavlja edini vir preživljanja. Iz predloženih dokazil je razvidno, da dohodek iz kmetijske dejavnosti na njunih kmetijah presega zakonsko določen minimum, najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev (12.447,12 EUR). Nobeden izmed kupcev ne meji na parcelo, prav tako ni nobeden od njiju zakupnik v skladu z ZKZ. Upravni organ je dal vsem strankam možnost, da podajo svoje mnenje oziroma izjavo o zadevi in nato na podlagi 22. člena ZKZ odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

3. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopni organ v celoti pritrjuje prvostopni odločitvi glede pritožbenih navedb pa dodaja, da navedbe v pritožbi glede lastništva tožnikovih prednikov predmetne nepremičnine oziroma, da to zemljišče dejansko predstavlja zaokroženo celoto kmetijskega kompleksa, katerega lastnik je tožnik, na odločitev v obravnavni zadevi ne vplivajo. O pritožbenih ugovorih v zvezi s sposobnostjo za kmetovanje uspelega kupca C.C. drugostopni organ dodaja, da tožnik z ničemer konkretno ne dokazuje, da C.C. ne bi bil usposobljen za kmetovanje, ampak so vsi njegovi zadržki le pavšalni. Iz ugotovitev prvostopnega organa, ki jih povzema tudi drugostopni organ, izhaja, da oba zainteresirana kupca izpolnjujeta pogoje za kmeta po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj sta lastnika zaščitenih kmetij, katere tudi sama obdelujeta, za to obdelovanje pa sta ustrezno usposobljena, in sicer po drugem odstavku 111. člena ZKZ, saj sta starejša od 30 let in na kmetijah ves čas živita in delata. Prvostopni organ je ugotovil, da izpolnjujeta tudi pogoj kmetijske dejavnosti kot edini ali glavni vir preživljanja ter da dohodek dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, čemur tožnik niti ne oporeka. Neutemeljene so navedbe, da bi moral prvostopni organ status kmeta ugotavljati v posebnem ugotovitvenem postopku. Po mnenju drugostopnega organa je prvostopni organ utemeljeno preveril pogoje znotraj glavne stvari in ni bilo nobene potrebe, da bi se glede tega uvedel posebni postopek, strankam pa je bila možnost, da se o tem izjavijo, dana. Glede C.C. je prvostopni organ ugotovil, da je ta starejši od 30 let in ima dosti več kot pet let izkušenj po svojem 15 letu, saj mu je že v mladosti umrl oče in od takrat dalje dela na kmetiji. Da je ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, dokazuje ravno z ustreznimi delovnimi izkušnjami. Zavrača očitke, da ima ugotovljeno invalidnost, o tem pa je predložil tudi potrdilo osebnega zdravnika. C.C. je v dokaz svojih navedb predložil tudi izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj, zdravniško potrdilo ter diplomo svojega sina. Drugostopni organ pojasnjuje še, da je pogoj obdelovanja zemljišč izpolnjen tudi, če ga kupec obdeluje s pomočjo družinskih članov. Iz registra kmetijskih gospodarstev je razvidno, da je kot član kmetije zaveden tudi sin D.D., ki je ustrezno usposobljen za delo v kmetijstvu, zato so navedbe glede invalidnosti uspelega kupca brezpredmetne in neutemeljene. Sicer pa C.C. dokazuje ustrezno usposobljenost po drugem odstavku 111. člena ZKZ.

4. Tožnik v tožbi navaja, da upravni organ ni ugotavljal ali sta oba kmeta ustrezno usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti, torej če imata strokovno izobrazbo najmanj IV. stopnje kmetijske smeri ali katerekoli smeri izobrazbe najmanj IV. stopnje in opravljen preizkus znanja po veljavnem programu kmetijske poklicne ali srednje šole s področja kmetijske dejavnosti. Tožnik ima končano A., šolanje pa je opravljal izključno zaradi ukvarjanja s kmetijsko dejavnostjo in zaradi prevzema kmetije ter zato izpolnjuje izobrazbene pogoje po 24. členu ZKZ. Po tožnikovih informacijah kupec C.C. nima končanega šolanja in zato ni ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, zaradi zdravstvenih težav in ugotovljene invalidnosti pa tudi ni sam sposoben za delo na kmetiji. Razen tega tožnik izkazuje večji interes po pridobitvi nepremičnin, ki so predmet prodaje, z dejstvom, da so v preteklosti bile te nepremičnine na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju že v njegovi lasti, pa so te na podlagi sporazumne razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 24. 4. 1991 ter izročilne pogodbe z dne 24. 4. 1991 postale last prodajalcev, kar je mogoče ugotoviti z vpogledom zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige. Te nepremičnine so dejansko predstavljale zaokroženo celoto kmetijskega kompleksa, katerega lastnik je sedaj tožnik. Prvostopni organ bi moral v postopku ugotoviti materialno resnico in voditi upravni postopek, upoštevajoč načelo varstva pravic strank. V upravnem postopku bi moral prvostopni upravni organ popolno in celovito ugotoviti dejansko in pravno stanje zadeve glede prednostnega vrstnega reda predkupnih upravičencev, ki so ponudbo sprejeli, v vseh pogledih - tako glede vprašanja ali so kmetje po določbah 24. člena ZKZ, kot tudi na katero mesto prednostnega reda se objektivno uvrščajo. Po mnenju tožeče stranke tudi drugostopni organ ni ugotavljal, ali sta oba kmeta ustrezno usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti. Razen tega tožeča stranka meni, da bi moral o statusu kmeta za C.C. upravni organ odločati s posebno odločbo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov navedenih v prvostopni in drugostopni odločbi. Sklicuje se na določbo 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede predhodnega vprašanja in na določbo drugega odstavka 111. člena ZKZ o usposobljenosti za opravljanje kmetijske dejavnosti in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Odgovor na tožbo je vložil tudi C.C., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V odgovoru navaja, da tožnik v tožbi ponavlja razloge iz pritožbe, ki so bili že z drugostopenjsko odločbo argumentirano zavrnjeni. Izpodbijana odločitev je pravilna tako glede predhodnega vprašanja kot glede vprašanja statusa kmeta, saj oba zainteresirana kupca te pogoje izpolnjujeta. Tožbene navedbe, da izbrani kupec zaradi zdravstvenih težav in ugotovljene invalidnosti ni sposoben za delo na kmetiji, pa so zmotne in z ničemer podprte. Upravni organ je pravilno ugotovil, da oba sprejemnika ponudbe sodita v krog predkupnih upravičencev na istem mestu, zato je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZKZ pravilno upošteval odločitev prodajalca, glede tega komu bo prodal nepremičnino. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

9. ZKZ v prvem odstavku 23. člena določa, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je na prodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS za Republiko Slovenijo.

10. Drugi odstavek 23. člena ZKZ določa, da se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva pridobljena iz te dejavnosti pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (tretji odstavek 23. člena ZKZ).

11. Po 1. alinei 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je zato obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Za kmetijsko dejavnost se štejejo vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred uveljavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek 24. člena ZKZ).

12. Po drugem odstavku 111. člena ZKZ se ne glede na določbe tretjega odstavka 24. člena tega zakona in prvega odstavka tega člena šteje, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če je starejši od 30 let in ima od 15 leta starosti dalje najmanj 5 let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti.

13. Med strankami sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je izbrani kupec C.C. ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti. Tožbeni trditvi, da se upravna organa s tem vprašanjem nista ukvarjala, sodišče ne pritrjuje. Tako prvo kot drugostopni organ sta svojo odločitev materialnopravno oprla na določbo drugega odstavka 111. člena ZKZ in ugotovila, da je C.C. starejši od 30 let in ima od svojega 15 leta starosti dosti več kot 5 let delovnih izkušenj na kmetiji. Glede na te dejanske ugotovitve je zaključek, da je C.C. ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, pravilen.

14. Glede na zgoraj citirano določbo drugega odstavka 111. člena ZKZ se tožeča stranka v tožbi neutemeljeno sklicuje na določbe tretjega odstavka 24. člena ZKZ in zatrjuje, da C.C. po teh določbah ni ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti. Kot izhaja iz drugega odstavka 111. člena ZKZ, je s tem določena izjema od ureditve po tretjem odstavku 24. člena ZKZ, saj ne glede na ureditev po tretjem odstavku 24. člena ZKZ šteje, da je ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti tisti, ki izpolnjuje pogoje po drugem odstavku 111. člena ZKZ, torej je starejši od 30 let in ima od 15. leta starosti najmanj pet let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti. Oba upravna organa sta zanesljivo ugotovila, da izbrani kupec ta pogoj izpolnjuje, tožeča stranka pa ne v upravnem postopku ne v tožbi ni zatrjevala nasprotnega.

15. Oba upravna organa sta se ukvarjala tudi z vprašanjem, ali je C.C. glede na svoje zdravstveno stanje sposoben za delo na kmetiji, in ugotovila, da tožnik svojih trditev o nesposobnosti za delo zaradi zdravstvenih razlogov in invalidnosti ni z ničemer izkazal, C.C. pa je o tem, da je sposoben za delo in nima nobene invalidnosti, predložil potrdilo svojega zdravnika. Drugostopni organ pa k temu še dodaja, da C.C. kmetijo obdeluje skupaj s svojimi družinskimi člani. Kot član kmetije je zaveden tudi sin D.D., ki je usposobljen za delo na kmetiji.

16. Oba upravna organa sta ugotovila tudi, da oba zainteresirana kupca iz kmetijske dejavnosti pridobivata pomemben del dohodka (drugi odstavek 24. člena ZKZ) in da kmetijska dejavnost obema predstavlja edino in glavno dejavnost, ti okoliščini pa v upravnem postopku (in posledično v upravnem sporu) nista bili sporni.

17. Upravna organa sta vprašanje statusa kmeta za oba zainteresirana kupca rešila v okviru upravnega postopka odločanja o glavni stvari, kar je v skladu z zgoraj citiranim šestim odstavkom 24. člena ZKZ in 147. členu ZUP, po katerem lahko organ predhodno vprašanje sam obravnava ali pa postopek prekine, dokler ga ne reši predhodni organ. Po določbi 24. člena ZKZ je prvostopni organ stvarno pristojen za odločanje o tem vprašanju, zato ni bilo nobene potrebe za prekinitev postopka in odločanje o tem v posebnem postopku.

18. Po obrazloženem se sodišče strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da sta oba zainteresirana kupca kot „druga kmeta“ uvrščena na 4. točko prvega odstavka 23. člena ZKZ, v takem primeru pa se pravica do nakupa določi po določbah drugega odstavka 23. člena ZKZ. Pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev upravnih organov, da oba zainteresirana kupca izpolnjujeta pogoje po 1. in 2. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ, zato se odobri pravni posel s tistim kupcem, ki ga izbere prodajalec (3. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ).

19. Odločanje o odobritvi pravnega posla temelji na zgoraj citiranih določbah ZKZ, te pa kot relevantno dejansko podlago ne navajajo okoliščin, ki jih kot razlog za interes za nakup predmetne nepremičnine našteva tožeča stranka v tožbi, to je, da so bili lastniki te nepremičnine že tožnikovi predniki in da je bila ta nepremičnina v preteklosti že del zaokrožene celote tožnikove kmetije. Ker ZKZ tovrstnih okoliščin ne opredeljuje kot relevantnih pri odločanju o odobritvi pravnega posla za promet s kmetijskim zemljiščem, jih pri odločitvi ni mogoče upoštevati.

20. Glede na obrazloženo sta upravna organa svojo odločitev pravilno sprejela na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi, zato tožbenim navedbam o nasprotnem ni mogoče pritrditi. V postopku pa je bilo ustrezno spoštovano tudi načelo materialne resnice (8. člen ZUP), saj so bila v zadevi za odločitev relevantna dejstva v celoti in popolno ugotovljena, in načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), saj je bilo v postopku strankam ustrezno in pravilno omogočeno, da sodelujejo v postopku in uveljavljajo svoje pravice.

21. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

23. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.