Jedro

Ne drži, da sta upnik in dolžnik iz izvršilnega postopka v pravdi zaradi dokazovanja nedopustnosti izvršbe nujna sospornika. Le v primeru, če tudi dolžnik izpodbija lastninsko pravico na zarubljenih predmetih tretji osebi, je lahko zajet s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Pritožbene trditve o neodplačnem razpolaganju dolžnika v korist svojega potomca, ki je bilo usmerjeno v oškodovanje upnika iz izvršilnega postopka, so lahko razlog za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Upnik (tožena stranka) take tožbe ni vložila in ker posel še velja (potrjujejo ga podatki prometnega dovoljenja, navideznosti posla pa tožena stranka ni dokazala), je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je izvršba na vozilo, ker je le-to last dolžnikovega sina, nedopustna.

Ni mogoče uporabiti 160.čl. ZPP. Tožena stranka je namreč, kot izhaja iz priloge spisa, predlagala izvršbo ne le na dolžnikovem naslovu, temveč tudi na naslovu njegove matere. Prav na tem naslovu pa so bili zarubljeni sporni predmeti in vozilo dolžnikovega sina. M.N.in V.N. sta v svojih ugovorih v izvršilnem postopku na to izrecno opozorila, a je upnica kljub temu obema ugovoroma nasprotovala in sta zato M.N. in V.N. morala vložiti tožbo in uspela šele v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in v ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo izreklo za nedopustno izvršbo na osebno vozilo Land Rover, Freelander 1.8, letnik 1999, reg. št., ki je bil zarubljen in ocenjen v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v pod opr.št. I, kot tudi izvršbo na premične stvari, ki so navedene v rubežnem in cenilnem zapisniku z dne 17.07.2002. Višji zahtevek tožeče stranke je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 391.368,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.09.2003 dalje do plačila. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov izvršilnega postopka je bil zavrnjen.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Na prvem mestu poudarja, da je bila v tej pravdi tožena napačna stranka, saj bi tožba morala biti vložena tako zoper upnika kot zoper dolžnika, zoper katerega se vodi izvršilni postopek, ker sta v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe nujna sospornika. V nadaljevanju pritožbe navaja, da je sporno zarubljeno vozilo Land Rover kupil dolžnik iz izvršilnega postopka M.N. in to vozilo tudi, kot je povedal pri zaslišanju, sam uporabljal. Do odtujitve tega vozila je prišlo v času trajanja sodnega postopka in tako razpolaganje, ki je opravljeno neodplačno v korist prvega tožnika, ki je z dolžnikom v sorodstvu v ravni vrsti, ima za namen zgolj to, da se dolžnik v izvršilnem postopku izogne svoji obveznosti. Gre za očitno izigravanje in oškodovanje upnika. Ne gre namreč za običajno priložnostno darilo. Tako razpolaganje nima pravnega učinka nasproti upniku. Glede stroškov pa pritožba navaja, da je tožena stranka zaupala sodnemu izvršitelju, ki je zarubil predmete na naslovu, kjer se je dolžnik zadrževal, osebno vozilo pa je dolžnik uporabljal. Zato sta tako sodni izvršitelj kot tožena stranka utemeljeno sklepala, da so zarubljeni predmeti dolžnikovi in zato tožeči stranki ne gredo stroški pravdnega postopka kljub morebitnemu uspehu v pravdi.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem odgovarja na pritožbene trditve in jih ocenjuje kot neutemeljene ter predlaga, naj si ji povrnejo stroški pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži, da sta upnik in dolžnik iz izvršilnega postopka v pravdi zaradi dokazovanja nedopustnosti izvršbe nujna sospornika. Interesa upnika in dolžnika v izvršilnem postopku sta namreč nasprotujoča si in praviloma uveljavljanje lastninske pravice tretjih na zarubljenih predmetih na dolžnika ne vpliva. Le v primeru, če tudi dolžnik izpodbija lastninsko pravico na zarubljenih predmetih tretji osebi, je lahko zajet s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (4.odst. 65.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Pritožbene trditve o neodplačnem razpolaganju dolžnika v korist svojega potomca, ki je bilo usmerjeno v oškodovanje upnika iz izvršilnega postopka so lahko razlog za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Vendar pa mora v takem primeru upnik vložiti tožbo v smislu 255. do 260.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in v primeru uspeha v pravdi izgubi sporno pravno dejanje učinek proti upniku toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. V obravnavanem primeru upnik (tožena stranka) take tožbe ni vložila in ker posel še velja (potrjujejo ga podatki prometnega dovoljenja, navideznosti posla pa tožena stranka ni dokazala), je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je izvršba na vozilo, ker je le-to last dolžnikovega sina, nedopustna.

O pravdnih stroških je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo po 154.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede na uspeh strank v pravdi, ki je poglavitni kriterij pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti 160. čl. ZPP, ki predpisuje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, če je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na zarubljenih stvareh ne obstajajo pravice drugih. Tožena stranka je namreč, kot izhaja iz priloge spisa, predlagala izvršbo ne le na dolžnikovem naslovu, temveč tudi na naslovu njegove matere. Prav na tem naslovu pa so bili zarubljeni sporni predmeti in vozilo dolžnikovega sina. M.N. in V.N. sta v svojih ugovorih v izvršilnem postopku na to izrecno opozorila, a je upnica kljub temu obema ugovoroma nasprotovala in sta zato M.N. in V.N. morala vložiti tožbo in uspela šele v pravdi.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj navedbe iz odgovora na pritožbo niso pripomogle k razjasnitvi vprašanj, spornih med strankama in zato ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155.čl. ZPP.