Jedro

Na podlagi nasilne vselitve v stanovanje toženka ni mogla pridobiti stanovanjske pravice. Zato ni mogla zahtevati sklenitve najemne pogodbe z lastnikom stanovanja. Stanovanje uporablja nezakonito in lastnik proti njej lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja v tretjem nadstropju hiše, ker je ugotovilo, da sta od toženkine nasilne vselitve v to stanovanje do vložitve tožbe minili več kot dve leti.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožečih strank in je sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da toženka ni izpolnjevala pogojev za pridobitev stanovanjske pravice po zakonu o stanovanjskih razmerjih. Tožba je bila vložena v času, ko je že veljal stanovanjski zakon. Toženka ne more zahtevati sklenitve najemne pogobe po 147. čl. stanovanjskega zakona. Zato je po 58. čl. tega zakona tožbeni zahtevek utemeljen.

Proti tej sodbi vlaga toženka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Sodbi očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o tem, zakaj še ni potekel prekluzivni rok iz 50. čl. ZSR. Navaja, da je obrazložitev, po kateri je odločilno, od kdaj je vseljeni v stanovanju nezakonito, v nasprotju z izrekom sodbe. Ni pojasnjeno, zakaj je razsojeno, da mora toženka stanovanje izročiti tožnicam nerazdelno, medtem ko je bil na prvi stopnji zavrnjen zahtevek na izročitev stanovanja prvi tožeči stranki. Kot materialno pravno zmotno pa šteje stališče, da rok za tožbo teče drugače za imetnika stanovanjske pravice in drugače za stanodajalca. Meni, da je vselitev enkratno dejstvo, ki ga ni mogoče umetno podvajati. Opozarja še, da gre za prekluziven rok, pri katerem ne pride v poštev zadržanje zastaranja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka se opira na stališče, da je bila izpraznitvena tožba proti njej vložena po preteku prekluzivnega dvoletnega roka po 50. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Vendar pri tem ne upošteva, da je dne 19.10.1991 začel veljati stanovanjski zakon (SZ - Ur. l. RS št. 18/91) in prenehal veljati zakon o stanovanjskih razmerjih (159. čl. SZ), tožba pa je bila vložena že v času veljavnosti stanovanjskega zakona. Zato je treba v tem sporu odločati na podlagi stanovanjskega zakona, vendar ob upoštevanju položaja, ki ga je toženka pridobila po prej veljavnem zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Na podlagi nasilne vselitve v stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico I.V., ki pa je bila tedaj v Domu starejših občanov, toženka ni mogla pridobiti stanovanjske pravice. Prav tako ni izpolnjevala pogojev, da bi jo bilo mogoče šteti za uporabnico. Ta dejstva so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji in so podlaga za revizijsko odločanje. Ta dejstva so odločilna. Iz njih namreč izhaja, da toženka ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko zahtevala sklenitev najemne pogodbe z lastnikom stanovanja, ker ni niti imetnica stanovanjske pravice (1. odst. 147. čl. SZ), niti uporabnica (3. odst. 147. čl. SZ). Po 58. čl. SZ se šteje, da oseba, ki z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito. Proti taki osebi lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja (2. odst. 58. čl. SZ). Toženka najemne pogodbe ni sklenila in tega tudi ne more uspešno uveljavljati, ker ne izpolnjuje pogojev po 147. čl. SZ. Zato so izpolnjeni pogoji za izpraznitveno tožbo po 58. čl. tega zakona.

Glede na navedeno toženka neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Kar zadeva dvoletni prekluzivni rok, je ta začel zanjo teči 13.10.1990 z dnem smrti I.V. in do vložitve tožbe dne 13.4.1992 še ni potekel. Po 5. odst. 18. čl. ZSR namreč stanodajalec v dveh letih po smrti imetnika stanovanjske pravice zahteva izselitev tistih, ki so v stanovanju ostali po smrti imetnika stanovanjske pravice, pa ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev stanovanjske pravice. Zato revizijske navedbe, s katerimi toženka dokazuje nevzdržnost dvojnega računanja roka, ne zadeva bistva stvari.

Očitek, da sodba druge stopnje ni dovolj obrazložena in da je pritislovna, ne drži. Sodba ima razloge o vseh bistvenih okoliščinah, le da se tožena stranka z njimi ne strinja. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odstavka 354. čl. ZPP ni podan.

Tudi nadaljnji očitek, da je sodišče druge stopnje ugodilo drugačnemu tožbenemu zahtevku, kot je bil tisti, ki ga je zavrnilo sodišče prve stopnje, nima takega pomena, kot mu ga pripisuje revizija. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožeča stranka spremenila svoj zahtevek tako, da je zahtevala izročitev stanovanja tožeči stranki nerazdelno. Tožeča stranka je zahtevek tako dopolnila na glavni obravnavi dne 22.12.1992 (l. št. 20 spisa). Napačna je bila torej sodba prve stopnje. Vendar pa je sodišče druge stopnje to sodbo spremenilo in razsodilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ravnalo je pravilno, ko je upoštevalo spremembo, ki je bila dovoljena in zoper katero tožena stranka ni ugovarjala.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).