Jedro

Tožena stranka pojasnjuje, da bo le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji, kar bi torej smiselno lahko pomenilo tudi, da je dopustna omejitev gibanja prosilcem za azil že tudi zgolj iz razloga, ker so prosilci za mednarodno zaščito. Takega pomena pa ni mogoče pripisati niti določilu 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ niti določilom 2. alineje 1. odstavka 51. člena.

Tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval škode, ki bi mu nastajala z omejitvijo gibanja na območju Azilnega doma, zato je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe izpodbijani sklep izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani. Gibanje je še vedno omejeno, čeprav brez posega v njegovo osebno svobodo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-270/2015/20 (1313-14) z dne 8. 9. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-270/2015/20 (1313-14) z dne 8. 9. 2015 izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je, kot izhaja iz njegovega uvoda, tožena stranka na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 7. 9. 2015 od 14.00 ure do dne 7. 12. 2015 do 14.00 ure.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik že 29. 10. 2012 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, vendar je Azilni dom samovoljno zapustil 2. 12. 2012, zato je bil postopek ustavljen s sklepom tožene stranke dne 11. 12. 2012, ki je postal pravnomočen 24. 12. 2012. Nato je bil 22. 2. 2013 tožnik vrnjen na podlagi Dublinske uredbe iz Švice in je 26. 2. 2013 ponovno oziroma drugič zaprosil za mednarodno zaščito. Nato je dne 8. 5. 2013 ponovno samovoljno zapustil Azilni dom, zaradi česar je bil s sklepom z dne 15. 5. 2013, ki je postal dne 27. 5. 2013 pravnomočen, ustavljen postopek za priznanje mednarodne zaščite. Tretjič je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito dne 7. 9. 2015 po tem, ko je bil od 1. 5. 2015 nastanjen v Centru za tujce Postojna na podlagi odločbe Policijske postaje Sežana z dne 1. 5. 2015. Iz policijske depeše izhaja, da je bil tožnik prijet 1. 5. 2015 v naselju Volglje (pravilno: Voglje), kjer se je zatekel k občanu, ki je poklical policiste, ki so nato v postopku ugotovili, da gre za državljana Alžirije z imenom A.A., rojen ... 1987, brez osebnih dokumentov, ki ne izpolnjuje pogojev za zadrževanje ali bivanje na območju Republike Slovenije ter namerava pot nadaljevati v druge države EU. Na podlagi podatkov uradnih evidenc je bilo ugotovljeno, da je zoper tožnika razpisan ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje s strani Švice, ki je vpisan v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju: SIS). Tožnik je dne 2. 9. 2015 vložil lastnoročno izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, dne 7. 9. 2015 pa je podal ob navzočnosti tolmača in svetovalca za begunce še uradno prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik zavaja pristojni organ s spreminjanjem svoje identitete, glede na to, da ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in ker se je v Republiki Avstriji predstavljal kot oseba z imenom B.B., državljan Romunije ter v Sloveniji pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, saj je na vprašanje, kje ima dokumente, tožnik odgovoril da jih nima in jih v Alžiriji nikoli ni imel, medtem ko je na enako vprašanje ob vložitvi prošnje dne 26. 2. 2013 odgovoril, da bo poskušal pridobiti kopije osebnih dokumentov preko sorodnikov v svoji matični državi, kar se razlikuje od njegove navedbe, ko je ob vložitvi prve prošnje 29. 10. 2012 odgovoril, da je imel potni list do Turčije, vendar je njegov potni list tako kot tudi osebno izkaznico izgubil organizator potovanja, tedaj je še navedel, da bo v mesecu dni pridobil rojstni list. Po navedenem upravni organ ugotavlja, da so za omejitev gibanja v konkretnem primeru nedvomno podani razlogi, ker tožnik očitno zavaja pristojni organ s spreminjanjem svoje identitete. Pri tem se sklicuje na izpostavljene sodbe Vrhovnega sodišča (I Up 636/2011, I Up 654/2011, I Up 658/2011 in I Up 405/2013), da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati z ustreznim dokumentom, ki pa ga vse do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil in je glede posedovanja osebnih dokumentov podajal nasprotujoče odgovore, glede na njegove navedbe ob vložitvi prvih dveh prošenj za mednarodno zaščito v primerjavi z navedbami ob vložitvi sedanje, to je tretje prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3. Nadalje tožena stranka ocenjuje, da tožnik zlorablja postopek, kar predstavlja razlog po 5. točki 55. člena ZMZ, ker brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost, saj bi namero za vložitev prošnje lahko izrazil takoj ob prijetju s strani Policijske postaje Sežana dne 1. 5. 2015, pač pa je lastnoročno izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito uradnim osebam v Centru za tujce izročil šele 2. 9. 2015. Zato gre po mnenju tožene stranke za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite precej nad minimalnim pragom, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja zlorabe postopka je namen zakonodajalca jasen, to je vsaj omejevati, če že ne preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite, v konkretnem primeru pa te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se tožniku omeji gibanje. Če bi bil nastanjen v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil Azilni dom, kot ga je že večkrat v preteklosti in bi tako toženi stranki onemogočil odločanje o priznanju mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov po določilih Ženevske konvencije ali osebam, ki bi bile ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega bivališča soočene z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Tožena stranka kot najpomembneje šteje to, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa, da se jim omogoča ilegalno prehajanje meja z željo uresničevanja drugih razlogov, kot so na primer ekonomski in drugi, ne pa zaščite pred preganjanjem v izvorni državi.

4. Po oceni tožene stranke okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, saj iz policijske depeše izhaja, da je bil namenjen v Republiko Italijo, pred tem pa je že dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom in ni počakal na odločitev o prošnji. Poleg tega je tudi izjavil, da bo v Republiki Sloveniji ostal le, če mu bo država pomagala pri zdravljenju odvisnosti od prepovedanih drog ter da je dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom, ker zdravstvene in finančne pomoči ni prejel. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da so pri namestitvi v Center za tujce izpolnjeni vsi pogoji iz 10. člena Direktive 2013/33/EU. Glede na to pa, da tožnik s svojimi dejanji kaže na izrazito begosumnost, saj je Republiko Slovenijo po vložitvi prošnje že dvakrat samovoljno zapustil in stalno prehajal meje znotraj EU, zato meni, da milejši ukrep, kot je pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi dosegel svojega namena in bi tako tožnik izvršil svoj namen ter odšel v kakšno drugo državo EU. Po oceni tožene stranke na njegovo begosumnost kaže tudi njegova izjava, da je Azilni dom že dvakrat zapustil, ker v Republiki Sloveniji ni dobil zadostne zdravstvene in finančne pomoči, saj tudi tokrat zatrjuje, da bo tokrat ostal do konca postopka samo, če bo dobil zadostno zdravstveno pomoč.

5. Tožena stranka še dodaja, da je pri odločitvi upoštevala tudi poročila varuha človekovih pravic iz preteklih let, iz katerih izhaja, da so razmere v Centru za tujce popolnoma ustrezne za bivanje. Iz Pravilnika o bivanju v Centru za tujce po mnenju tožene stranke izhaja, da imajo tam nastanjene osebe določene pravice in dolžnosti, med drugim jim je omogočen dostop do računalnika oziroma spleta, dostop do svojih oblačil, prav tako pa tudi do oblačil, ki mu jih zagotovi Center; ima neomejen dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice ter dostop do gibanja na svežem zraku in tudi do zasebnih obiskov ter obiskov pravnih zastopnikov in uradnih oseb. Dodaja še, da je bil tožnik ob nastanitvi v Center za tujce seznanjen s pravicami do brezplačnega telefonskega klica, osnovne zdravstvene oskrbe, sodelovanja v športnih, ustvarjalnih, družabnih in izobraževalnih dejavnostih, ki so tam organizirane in do nakupov, ki so organizirani dvakrat tedensko, prav tako je bil seznanjen s potekom aktivnosti in tedenskim programom dela, pri katerih je vseskozi prisotna policija zaradi varnosti za nastanjene osebe in zaposlene ter druge, ki se nahajajo v Centru, medtem ko opravlja naloge varovanja v Azilnem domu le en varnostnik na površini 5.472 m2, kjer so tudi štirje nastanitveni objekti, upravna stavba in kuhinja, območje pa je obdano z varovalno ograjo v višini približno 2 m. Vendar sme varnostnik v skladu s pooblastili iz 45. člena Zakona o zasebnem varovanju zadržati osebo do prihoda policije, vendar največ za 2 uri le v primeru, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti ali pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika. Iz navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da varnostnik na območje Azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma, saj s tem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policija, varnostnik pa mu ne more preprečiti, da bi zapustil območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči. Tožena stranka ob sklicevanju na svoje dolgoletne izkušnje in podatke statistike navaja, da je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovit, saj ga je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma samovoljno zapustila.

6. Na podlagi povedanega tožena stranka zaključuje, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. točko 55. člena ZMZ do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, in sicer na podlagi celovite preučitve okoliščin primera tako, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji, saj tožnik kaže izrazito begosumnost ob upoštevanju dejstva, da je že tretjič zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji in da je dvakrat Azilni dom samovoljno zapustil pred odločitvijo o njegovi prošnji, poleg tega pa za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, glede na to, da je za to imel možnost, prav tako pa je večkrat nezakonito prečkal meje držav EU in se je v postopku pred drugimi organi EU izkazoval celo kot državljan EU.

7. V tožbi tožnik navaja, da gre pri izpodbijanemu ukrepu za hud poseg v osebno svobodo, kar izhaja iz izpostavljenih odločb Ustavnega sodišča RS št. Up 1116/09, Up 21/11 in Up 360/09. Posebej poudarja, da se tožnik v Centru za tujce ne sme svobodno gibati, tam lahko le je in spi, lahko se sprehaja eno uro in še to pod nadzorom. Tožena stranka pa mu je gibanje omejila zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, kljub temu, da gre za bolnika, ki se je tri tedne zdravil v Psihiatrični bolnici v Idriji, kar izhaja iz tožbi priloženih listin. Med drugim iz potrdila Psihiatrične bolnice Idrija izhaja tudi, da tožniku v Centru za tujce ni bila nudena ustrezna zdravstvena oskrba, ki zadeva več kot 20 ureznin, dolgih od 15 do 20 cm na levi roki, trebuhu, stegnih in goleni, rane pa so bile pokrite le z navadnimi zloženci ter prestare za šivanje. Kljub taki diagnozi je tožena stranka sprejela ukrep omejitve gibanja in pri tem spregledala tožnikovo zdravstveno stanje in zdravniške izvide ter mu očitala, da zlorablja postopek mednarodne zaščite ter da za mednarodno zaščito ni zaprosil nemudoma, čeprav je tožnik bolan, iz zdravniških potrdil pa je razvidno, da se zdravi pri psihiatrih že od 10 leta svoje starosti dalje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati s tožbo, ker zaradi vsega navedenega tožniku nastaja škoda na zdravju, obenem predlaga izdajo začasne odredbe, da se tožnika nemudoma premesti v Azilni dom v Ljubljani.

8. Tožena stranka v skupnem odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, da tožbo zavrne iz razlogov, ki jih obširno navaja vsebinsko enako, kot že v izpodbijanem sklepu. Prav tako predlaga, da sodišče zavrne tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop, pri čemer je treba najprej ugotoviti, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda, poleg tega pa je treba upoštevati, da z izdajo začasne odredbe ne bi bila nesorazmerno prizadeta javna korist. V konkretni zadevi tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni zatrjeval nastanka kakšne težko popravljive škode, ampak je zgolj še enkrat poudaril, da je izpodbijani sklep nezakonit, kar ni zadostna utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe, po mnenju tožene stranke pa v teh primerih začasne odredbe ne bi smele biti nikoli dovoljene, saj je vsebina tožbenega zahtevka enaka vsebini zahteve za izdajo začasne odredbe. Vendar po sodni praksi Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 59/2013 z dne 7. 3. 2013 izhaja, da je tudi v takšnih primerih začasno odredbo mogoče izjemoma izdati, a le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje. Po stališču tožene stranke je pri izvrševanju sklepa o omejitvi gibanja je nujno, da se ukrep izvrši takoj in neprekinjeno, saj drugače omejitev gibanja nima pomena. V kolikor bi se po izdani začasni odredbi tožba zoper sklep o omejitvi gibanja pravnomočno zavrnila, pa tožena stranka ne bi mogla vzpostaviti prejšnjega stanja, to je omejiti gibanje tožniku, saj bi do takrat že pobegnil. Ker se omejitev gibanja varuje javni red, bi možnost, da se odloži izvršitev sklepa o omejitvi gibanja pomenila, da so tovrstni sklepi postali povsem brezpredmetni. Izdajanje začasnih odredb v zvezi z omejitvijo gibanja je po mnenju tožene stranke povsem skregano z zdravo pametjo in namenom omejitve gibanja. V kolikor prosilec po izdaji začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev sklepa o omejitvi gibanja ne bi pobegnil, potem omejitev gibanja sploh ni potrebna, saj prosilec očitno ni begosumen.

K točki 1:

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče je v obravnavanem primeru odločilo po dne 22. 9. 2015 opravljeni ustni javni glavni obravnavi, na kateri je v skladu z določilom 5. odstavka 51. člena ZMZ v dokaznem postopku ustno zaslišalo tožnika in vpogledalo listine sodnega spisa I U 1325/2015 in tam nahajajočega se upravnega spisa, prav tako pa tudi pripravljali spis tožnika z datumom 29. 7. 2015, ki ga je tožnikova pooblaščenka v sodni spis vložila neposredno na sami glavni obravnavi dne 22. 9. 2015 (tožbena priloga A3), ter listino, ki jo je v fotokopiji v sodni spis vložila pooblaščenka tožene stranke (priloga tožene stranke B3).

11. Sodišče pa ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika po zaslišanju njegovega osebnega zdravnika in postavitvi izvedenca psihiatra, ki naj bi izpovedala o psihičnem stanju tožnika in njegovi sposobnosti dajanja izjav oziroma zavedanja posledic, ker je trenutno zdravstveno stanje tožnika zelo težko in bi o tem, kako težko je to stanje, mnenje podal lahko izvedenec psihiater, ker je sodišče ob dejstvu, da je bil ustno zaslišan osebno sam tožnik, ki je na naroku za glavno obravnavo deloval umirjeno, urejeno, organizirano in orientirano, navedeni dokazni predlog ocenilo kot nepotreben ob med strankama nespornem dejstvu, da je tožnik psihični bolnik in da tudi trenutno prejema predpisano medicinsko terapijo, nenazadnje tudi ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka, saj gre za nujno zadevo, v kateri mora sodišče odločiti v roku 3 delovne dni po vložitvi tožbe, in sicer po opravljeni ustni javni glavni obravnavi in ustnem zaslišanju tožnika o vprašanju zakonitosti tožniku izrečenega ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Predvsem pa zato, ker v tem primeru ni dopusten predmet sodne presoje vprašanje (večje ali manjše) konkretno predpisane količine zdravil tožniku s strani lečečih zdravnikov, a tudi slednje – da tožnik prejema medikamentozno terapijo prav tako med strankama sploh ni niti sporno. Ali tožnik razume pomen dajanja kredibilnih izjav in pomen postopka mednarodne zaščite pa so vprašanja, ki bi lahko bila pomembna za odločanje o mednarodni zaščiti sami, vendar je presoja o tem, katere dokaze bo izvedel, najprej v pristojnosti organa, ki vodi postopek, torej tožene stranke, ki pa o mednarodni zaščiti še ni odločila (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 320/2012 z dne 5. 7. 2012). Med strankama prav tako ni sporno, kar potrjujejo tudi podatki v listinah predloženega upravnega spisa, da je tožnik ves čas od prihoda v EU, kamor je vstopil v letu 2012 na ozemlju Republike Slovenije in tu prvič zaprosil za mednarodno zaščito, potoval ilegalno. Iz podatkov baze EURODAC pa izhaja, da so bili tožnikovi prstni odtisi v to bazo posredovani z strani Slovenije, Švice, Nemčije in Avstrije in da se je tožnik izkazoval z različnimi imeni (C.C., roj. ... 1987, državljan Maroka, ter B.B., državljan Alžirije, D.D., državljan Alžirije).

12. V obravnavani zadevi je tako predmet sodne presoje odločitev tožene stranke o začasni omejitvi gibanja tožniku na prostore Centra za tujce v Postojni, ki jo tožena stranka utemeljuje na podlagi določil 1. in 2. alineje 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. točko 55. člena ZMZ, torej zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (1. alineja 1. odstavka 51. člena) in suma zavajanja in zlorabe postopke (2. alineja 1. odstavka 51. člena) iz razloga iz 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ker tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. 13. ZMZ v 5. točki 1. odstavka 55. člena določa, da lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Vendar pa v 2. odstavku 55. člena izrecno določa, da se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, do se česar pa tožena stranka v svoji obrazložitvi niti ne opredeli, niti v izpodbijanem sklepu z ničemer ne utemelji, na kakšen način naj bi izrečena omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti, četudi se omejitev gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ ne odreja zaradi neugotovljene identitete, ampak zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Zato ostaja po mnenju sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu nepopolna oziroma pomanjkljiva, kar v tem delu onemogoča njen preizkus, s čimer je podana kršitev določila 7. točke 2. ostavka 239. člena ZUP, ki jo je zakonodajalec opredelil kot bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

14. Sodišče je že večkrat v svojih sodbah v zvezi s presojo zakonitosti izrečenih ukrepov omejitve gibanja prosilcem za mednarodno zaščito, med drugim v pravnomočni sodbi št. I U 312/2015, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 39/2015, izpostavilo, da ne glede na to, ali gre v posameznem primeru za ukrep omejitve gibanja ali pa zaradi dejanskih okoliščin izvajanje takega ukrepa pomeni poseg v pravico do osebne svobode, so v skladu s 3. odstavkom 15. člena Ustave posegi v človekove pravice dopustni samo v primerih, ki jih dovoljuje Ustava, oziroma, kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist. Če torej obstaja ustavno dopusten cilj (t. i. test legitimnosti), je treba oceniti še, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave).

15. Ukrep omejitve gibanja je izreden preventivni ukrep, katerega splošen namen je, da se (odvisno od posameznega primera) prepreči nastop neželenih posledic, ki niso v javnem interesu. Zato ni dvoma, da ima tožena stranka za izrekanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi zakonitih razlogov, določenih v ZMZ, in ob spoštovanju vseh ustavno-procesnih jamstev pravico in s tem tudi dolžnost, da o tem, ali bo tak ukrep izrekla prosilcu za mednarodno zaščito, odloči po prostem preudarku (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 1/2015 z dne 22. 1. 2015).

16. V obravnavanem primeru pa ni sporen le način izvrševanja ukrepa omejitve gibanja z vidika nesorazmernosti oziroma prekomernosti, temveč tudi zakonitost takega ukrepa. Vendar je sporni ukrep v primeru, če je izrečen z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti, kar je sicer splošen namen ukrepa omejitve gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, po presoji sodišča zakonit in gre za ukrep, ki je preventivne narave, da se prepreči nastop morebitnih v naprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu in ki posredno lahko izhajajo že iz same ugotovitve določenih dejanskih stanj, kar še zlasti lahko velja za osebo, ki ne želi ali ne more razkriti svoje istovetnosti ali daje pristojnim organom različne podatke o svoji istovetnosti.

17. Tudi tožnik je na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi sicer potrdil, da je glede svoje identitete večkrat navajal različne osebne podatke v zvezi s svojim osebnim imenom in državljanstvom ter izpovedal, da v Alžiriji nikoli ni imel nobenih osebnih dokumentov. Vendar pa je med drugim izpovedal tudi to, da zaradi svoje bolezni večkrat pozabi, kar je nekoč že rekel in da kljub uživanju številnih predpisanih zdravil trpi zaradi nespečnosti, četudi so mu povečali odmerek zdravil, pa tudi, da se mu stanje še poslabšuje, tako da je trenutno v takem psihičnem stanju, da večkrat pomisli na samomor.

18. Na podlagi izpovedbe tožnika v tožbi, pripravljalnem spisu in na ustnem zaslišanju o tem, v kakšnih okoliščinah mu je omejeno gibanje (že vse od 1. 5. 2015 dalje), sodišče ugotavlja, da se ukrep izvršuje kot odvzem osebne svobode in ne gre zgolj za omejitev gibanja, zlasti zaradi teže oziroma večje intenzivnosti izrečenega ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce od milejšega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce. Ob tem se sodišče opira na primerljivo upravno-sodno prakso Upravnega sodišča (kot izhaja iz sodbe I U 1517/2014) in ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča (Up-21/11-12, Uradni list RS, št. 84/2012) in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP); tako se v sodni praksi ESČP relevantnost pravice do svobode gibanja pojavlja v različnih kontekstih, od omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1), na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja(3), na ozemlje ene države.(4) Primer, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja(5) in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na površino velikosti približno 2,5 kvadratna kilometra.(6)

19. Zato je treba glede na povzeti opis izvajanja omejitve gibanja, ki sta ga podala tako tožena stranka, kot tudi tožnik v tožbi, pripravljalnem spisu in na glavni obravnavi, v povezavi s primerljivo prakso Vrhovnega sodišča (na primer v sodbi I Up 1/2015) in Ustavnega sodišča, kot izhaja zlasti iz njegove odločbe št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 22/2011) in Up-21/11 z dne 10. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/2012) ter Up-360/09-19 z dne 3. 12. 2009 (Uradni list RS, št. 105/09), torej glede na način izvajanja sporne omejitve gibanja, ki je bila izrečena tožniku (v nadaljevanju že od 1. 5. 2015 trajajočega ukrepa omejitve gibanja tujcu na prostore centra za tujce), torej zgolj izključno le na prostore Centra za tujce, ne pa milejšega ukrepa omejitve gibanja na širše območje Centra za tujce, šteti kot poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

20. Tudi z vidika dublinskega postopka, ker se tožena stranka sklicuje na begosumnost tožnika, je potrebno pojasniti, da na podlagi 1. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) države članice ne smejo osebe pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej uredbi. Vendar v tožnikovem primeru sploh ne gre za to, da bi bil tožnik pridržan zaradi izvedbe postopka za predajo drugi državi članici EU v skladu s to uredbo, temveč je bil že predhodno doslej že dvakrat vrnjen v Republiko Slovenijo na podlagi določil Dublinske uredbe, poslednjič iz Republike Avstrije na podlagi pristanka pristojnega organa Republike Slovenije z dne 4. 6. 2014, s katerim je sprejela pristojnost za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot za to pristojna država članica EU.

21. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu sicer sklicevala tudi na Direktivo Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), vendar določbe 7. člena omenjene direktive, ki dopuščajo omejitev bivanja na določeno mesto tudi prosilcem za azil, če je to potrebno zaradi javnega reda, niso neposredna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

22. Omejitev gibanja po določbah ZMZ (torej tudi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 51. člena) ni sama po sebi namenjena za to, da se s pomočjo tega instituta učinkovito izvede postopek meritornega odločanja o prošnji za mednarodno zaščito do njenega zaključka s sprejemom meritorne odločitve o vloženi prošnji, kar bi po drugi strani pomenilo, da se takšen ukrep lahko izreče vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito. Vendar pa prav tak namen izhaja iz izpodbijanega sklepa, saj tožena stranka pojasnjuje, da bo le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, kar bi torej smiselno lahko pomenilo tudi, da je dopustna omejitev gibanja prosilcem za azil že tudi zgolj iz razloga, ker so prosilci za mednarodno zaščito (dokler se ne bo odločilo meritorno o njihovih prošnjah). Takega pomena pa ni mogoče pripisati niti določilu 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ niti določilom 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, na katere se oprla tožena stranka v izpodbijanem sklepu.

23. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi bistvene kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe uporabe materialnega prava (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2: Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

24. Sodišče je v nadaljevanju odločalo o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 namreč tožba v upravnem sporu (praviloma) ni suspenzivno pravno sredstvo. Zato je zakonodajalec z določilom 2. odstavka 32. člena ZUS-1 normativno omogočil, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank; iz istih razlogov, ki jih je zakonodajalec določil v 2. odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik zahteva od sodišča tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (3. odstavek 32. člena ZUS-1).

25. Tožnik je v zvezi s tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe na glavni obravnavi navedel, da se mu zdravstveno stanje zaradi dolgega trajanja omejitve gibanja na prostore Centra za tujce občutno poslabšuje, kljub povečanemu odmerku medikamentozne terapije in da se mu pojavljajo samomorilne misli, proti katerim se vse težje bori in se boji, da jim bo podlegel, pri čemer med strankama niti ni sporno, da je samomor že poskusil izvršiti v mesecu maju 2015 in da je bil tedaj tudi hospitaliziran, kar je razvidno tudi iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa.

26. Toženka je sicer nasprotovala zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe, češ da bi izdaja predlagane začasne odredbe nasprotovala javni koristi, ker naj bi, če bi bila izdana, kot je predlagana, tožniku omogočila, da zapusti Azilni dom in s tem tudi območje Republike Slovenije.

27. Sodišče je na podlagi I. točke izreka te sodbe ugotovilo, da je izpodbijani sklep nezakonit in ga odpravilo. To pa pomeni, da je z izpodbijanim sklepom kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo v skladi s standardi, izhajajočimi iz določil 4. odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 3. odstavkom 66. člena ZUS-1 ter 1. in 2. odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki mu brez izdaje predlagane začasne odredbe ne bi bilo omogočeno.

28. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval poleg škode, ki mu nastaja zaradi posega v osebno svobodo dodatno tudi škodo na zdravju, ki se mu poslabšuje, in sodišču predlagal, naj ga premesti iz prostorov Centra za tujce v Azilni dom. Ker tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval škode, ki bi mu nastajala z omejitvijo gibanja na območju Azilnega doma (prva alineja drugega odstavka 51. člena ZMZ), je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je do izdaje pravnomočne sodne odločbe izpodbijani sklep izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani. S takim ukrepom je gibanje tožnika še vedno omejeno, čeprav brez posega v njegovo osebno svobodo, zato po presoji sodišča tudi v ničemer ne bo prizadeta javna korist. opomba (1) : Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. opomba (2) : Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. opomba (3) : Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. opomba (4) : Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. opomba (5) : Ahingdane v. the United Kingdom, 28. 5. 1985. opomba (6) : Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980, ki jo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 (v opombi št. 4).