Jedro

Pri določanju preživninske obveznosti ne gre za matematičen oziroma drobnjakarski (do EUR) natančen pristop ugotavljanja zmožnosti preživninskih zavezancev in otrokovih potreb.

Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti. Spremenjene okoliščine so v tej zadevi nesporno podane, saj dekleti nista več v skupnem starševstvu tožnice in toženca, temveč sta zaupani v vzgojo in varstvo materi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta starša mladoletnih A. in B. Leta 2010 sta sklenila sodno poravnavo, s katero sta se dogovorila za skupno starševstvo ter zavezala vsak plačevati po 50 EUR za vsako od deklet. S tožbo v tem postopku je mama želela, da ji sodišče dekleti zaupa v vzgojo in varstvo, določi njune stike z očetom ter slednjemu naloži plačevanje (višje) preživnine. Med postopkom sta pravdni stranki skleniti sodno poravnavo in se dogovorili, da bosta dekleti v vzgoji in varstvu pri mami, stiki med njima in očetom pa bodo potekali po dogovoru. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku za plačilo preživnine in mu delno ugodilo, tako da je toženec od 1. 4. 2017 za A. dolžan plačevati 270 EUR, za B. pa 170 EUR. Zneski, navedeni v posameznih alinejah 1. oziroma 3. točke izreka, so posledica dejstva, da je toženec že delno izpolnil svojo obveznost, kar zanj niti ni sporno, tožnica pa pritožbe ne vlaga. V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Ugodilni del sodbe pravočasno izpodbija toženec, ki kot bistveno navaja, da je ocena režijskih stroškov napačna, ker izhaja iz napačne predpostavke, koliko stane elektrika. Po prejemu podatkov je ugovarjal in opozoril, da ni razvidno obdobje, na katerega se plačilo nanaša. Opozarja na razlike v posameznih zneskih, kar je posledica tega, da so na enih računih enomesečni zneski, drugod pa je zaračunano daljše obdobje, ker je tožnica zamujala s plačili. Izgovoril si je pravico do obravnavanja teh dokazov in predlagal, da sodišče opravi poizvedbo pri dobavitelju, a sodišče tega dokaza ni izvedlo niti ga ni zavrnilo. Podana je kršitev postopka. Ocena režijskih stroškov je tako pretirana in znaša največ 175 EUR oziroma 44 EUR na člana. Za A. bi morala nova preživninska obveznost znašati 260 EUR ne 270 EUR, poleg tega dekle pri tožnici preživi le 8-9 dni v mesecu, kar pomeni, da nanjo odpade le 15 EUR režijskih stroškov in so njene potrebe 402 EUR, po odbitju štipendije in otroškega dodatka pa le 270 EUR. Pri B. bi moralo sodišče upoštevati, da toženec v času, ki ga preživi pri njem, financira vse življenjske stroške, tudi malico v šoli. Sodišče v zvezi z otroškim dodatkom ni izvajalo nobenih dokazov, zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Glede dohodkov navaja, da se podatki o tožničini plači razlikujejo. Nasprotno je njegova plača po odbitju kredita bistveno nižja od te, ki jo ugotavlja sodišče, zato ni pravilna porazdelitev 70 % : 30 % v breme toženca. Na toženca bi za A. odpadel kvečjemu strošek 150 EUR, za B. pa 84 EUR. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o zahtevku za zvišanje preživnine pravilno oprlo na določilo 421. člena ZPP v zvezi s 132. členom ZZZDR, na podlagi katerega lahko na zahtevo upravičenca zniža/zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.1 Spremenjene okoliščine so v tej zadevi nesporno podane, saj dekleti nista več v skupnem starševstvu tožnice in toženca, temveč sta zaupani v vzgojo in varstvo materi. Sodišče prve stopnje je zmožnosti preživninskih zavezancev ugotovilo pravilno. Toženec brezpredmetno opozarja na razliko v višini zneska tožničine plače, kot izhaja iz podatkov delodajalca, in tistim, ki izhaja iz bančnega izpiska, ker je očitno, da gre pri prvem zgolj za zneske plače (brez dodatkov). Znesek povprečne tožničine plače je sodišče prve stopnje tako pravilno izračunalo. Po drugi strani skuša toženec neutemeljeno relativizirati svoje dohodke, ko v pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovih kreditnih obveznosti. Dejanski zaslužek namreč ni ključen kriterij za določitev preživnine, temveč je bistveno, kakšne zmožnosti ima preživninski zavezanec in ali jih lahko realizira. In toženčeve preživninske zmožnosti so skoraj enkrat boljše od tožničinih, zato je prav, da je njuna preživninska obveznost porazdeljena približno v razmerju 70 % : 30 %. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri določitvi zneska preživnine nepravilno izračunalo 70 % od dekletovih potreb, pritožbeno sodišče prav tako ne more upoštevati, saj je odstotek otrokovih potreb, ki ga je dolžan kriti posamezen zavezanec, določen le približno, ne pa pa matematično docela natančno. Matematičen izračun sodišča pri določanju višine preživnine dosledno zavračajo.

6. Tudi ocena otrokovih potreb ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih potreb deklet (367 EUR mesečno za A., pri čemer je sodišče tu v celoti odštelo znesek štipendije, ki jo prejema; in 240 EUR B.). V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče zato le kratko odgovorilo na pritožbene navedbe, ne da bi se pri tem spuščalo v pravilnost drobnjakarskega pristopa pritožnika (do evra natančno), saj je tak pristop, kot rečeno, materialnopravno zgrešen.2

7. Režijski stroški, ki jih toženec izrecno graja, so določeni ustrezno in v razumni višini. Ti stroški nastajajo ne glede na to, ali in koliko časa posamezen član družine dejansko biva v stanovanju, zato ni pomembno, da je med tednom A. v dijaškem domu, B. pa polovico časa preživi pri očetu. Ne drži, da si je pritožnik pridržal pravico obravnavanja naknadno prispelih dokazov, temveč se je tej pravici izrecno odpovedal (peti in sedmi odstavek št. 33 v spisu - zapisnik z naroka 3. 4. 2017). Kljub temu pritožbeno sodišče na podlagi vpogleda v listine v spisu ne more pritrditi pritožniku, da so višji zneski na posameznih položnicah za elektriko višji, ker tožnica zamuja s plačilom in je torej obdobje, na katerega se plačilo nanaša, daljše od enega meseca. Skupni mesečni režijski stroški 240 EUR (elektrika, komunalne storitve, internet, RTV prispevek in kurjava) niti po splošnem vedenju niso ocenjeni previsoko, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi, da sin C. prispeva svoj delež k tem stroškom. Pritožnik se tudi neutemeljeno zavzema za pristop, po katerem bi bilo treba znesek otroškega dodatka enostavno odšteti od ugotovljenih otrokovih potreb. Prav je, da se ga upošteva, in to je sodišče prve stopnje, kot je razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe, storilo (in zato posebnih dokazov, kot predlaga pritožnik, ni treba izvajati), hkrati pa je upoštevalo tudi, da oče hčeri uveljavlja kot olajšavo pri dohodnini.

8. Pri porazdelitvi preživninskega bremena je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo, koliko bo pravdnima strankama ostalo za lastno preživljanje po tem, ko bosta poravnala vsak svojo preživninsko obveznost do hčera. Pri tem je ključno, da bo toženec, po plačilu preživninskih obveznosti, še vedno razpolagal s približno 1.750 EUR, in bo imel torej tudi po plačilu kreditnih obveznosti, ki jih izpostavlja v pritožbi, več kot dovolj sredstev za lastno preživljanje in bo brez škode zanj zmogel plačevati s strani sodišča prve stopnje določeno preživnino. Pritožba toženca torej ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

1 Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1678/2012 z 10. 10. 2012 ter IV Cp IV Cp 3468/2015 s 3. 3. 2016. 2 Primerjaj sodbo VSL IV Cp 270/2017 s 16. 2. 2017.