Jedro

Tožena stranka v odpovedi tožniku ni očitala, da spornih voženj ali vsaj ene od njih ni opravil, kljub izrecni zahtevi prometnika. Očitala mu je le, da jih ni opravil, čeprav bi jih po voznem redu in kljub napaki v potnem nalogu moral. Šele na prvi (in edini) obravnavi v ponovljenem postopku se je začela sklicevati na to okoliščino. Dejstvo, da sta telefonski razgovor v zvezi z neopravljeno vožnjo omenjala v svojih izpovedbah tako tožnik kot prometnik, ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage in obveznosti tožene stranke, da pojasni, zakaj jih ni navedla in dokazovala prej oziroma pravočasno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 3. 1. 2011 nezakonita. Ugodilo je reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. presodilo je, da je bilo opozorilo pred odpovedjo utemeljeno, odpoved je bila podana pravočasno, tožniku pa je bil omogočen tudi zagovor. Vendar pa tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil razlog za redno odpoved resen in utemeljen in je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi dolžan opravljati vožnjo avtobusa v skladu z voznim redom, delovno nalogo in potnim nalogom. Potni nalogi so se pri toženi stranki vsakodnevno uporabljali zaradi lažjega dela, pomenili so dnevno odredbo za delo in jih je bil tožnik dolžan upoštevati. V potnem nalogu za dan 25. 11. 2010 je bila napaka, zaradi katere je bil tožnik prepričan, da ima v določenem času prazno vožnjo oziroma pavzo. To sta potrdila tudi dva zaslišana voznika. Da potni nalog oziroma navodila za delo niso bila jasna in nedvoumna, potrjuje tudi kasnejša izdaja pisnih navodil. Očitana kršitev tudi ni bila take intenzitete, da bi jo bilo mogoče šteti za utemeljen razlog za redno odpoved. Dejstvu, da liniji nista bili odpeljani, je v večji meri prispevala ne točna določena delovna naloga v potnem nalogu, kar pa ni odgovornost tožnika kot voznika. Tožnik bi morda lahko vpogledal v vozni red in poklical kontrolo ter s tem preprečil, da liniji nista bili obvoženi, vendar tega ni storil. Pri tem sodišče ni upoštevalo novih oziroma prepoznih navedb in dokaznih predlogov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (ugodilo pa je pritožbi tožnika zoper odločitev o stroških). Navedlo je, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vozniki do pisnega obvestila o tem, da kratice LMP oziroma JLP v potnem nalogu zanje niso pomembne (upoštevane), potni nalog interpretirali enako kot tožnik. To kaže, da navodila za delo niso bila jasna in nedvoumna, zaradi česar tožniku ni mogoče očitati, da je storil hujšo kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepno ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. F. kot nebistveno, nekatere predlagane dokaze pa kot prepozne. V pretežnem delu pa je tožena stranka v pritožbi navajala nova dejstva in trditve in ni navedla nobenih opravičljivih razlogov, zakaj jih ni navedla prej.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so zaključki obeh sodišč napačni in v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami, ki se nahajajo v spisu, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka je na obravnavi 21. 3. 2013 pravočasno podala trditev, da je bilo tožniku s strani prometnika izrecno sporočeno, da mora vožnje opraviti in je glede tega predlagala tudi dokaze. Da ga je prometnik poklical je priznal sam tožnik v izpovedbi na obravnavi 5. 3. 2012, ko je jasno izpovedal tudi, da vozni red in linijo pozna, kar pomeni tudi, da ni nobenega razloga, da obeh spornih linij po voznem redu ni obvozil. Tudi iz izpovedi drugih prič izhaja, da je moral tožnik upoštevati vozni red, ki ga pozna, potni nalog pa je predstavljal zgolj seznam linij, ki ga je tožena stranka uporabljala zaradi lažjega dela. Poleg tega je bila v potnem nalogu z dne 25. 11. 2010 delovna naloga natančno določena, saj je vseboval seznam vseh linij, ki bi jih moral tistega dne odpeljati tožnik po voznem redu, kar izključuje naziranje tožnika, da je imel v tem času pavzo. če je bil tožnik v dvomu zaradi odsotnosti oznake LMP, bi moral poklicati prometnika. ta oznaka na vsebino delovne obveznosti sicer nima nobenega vpliva. Tožena stranka je potne naloge za druge voznike, med drugimi tudi za voznika Š. in K., predložila na poziv sodišča, zato glede teh dokazov ne more biti prekludirana.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Okvir sodne presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa pisna odpoved in v njej navedeni in obrazloženi odpovedni razlog. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, ker „dne 25. 11. 2010 ni opravil zadanih delovnih nalog“. Konkretno je šlo za to, da je tega dne izpustil (ni odpeljal) dveh linij ob 7.10 uri in ob 7.45 uri. Dejstvo, da navedenih linij po voznem redu ni odpeljal, ni bilo sporno. Sodišče je odločilo tako kot je na podlagi presoje, da je tožnik iz razlogov na strani tožene stranke utemeljeno štel, da mu tega ni bilo treba.

8. Po pogodbi o zaposlitvi (3. člen, točka b) je bila delovna naloga tožnika kot voznika avtobusa tudi „vožnja avtobusa v skladu z voznim redom, delovno nalogo in potnim nalogom v primestnem, medkrajevnem in mednarodnem prometu, skladno s predpisi in navodili prometne in razporedne službe in veljavno prometno zakonodajo“. Glede potnega naloga je v 17. členu Pravilnika o notranji kontroli družb V. (pravnim prednikom tožene stranke) določeno, da je planer odgovoren za pravilno izpolnitev potnega naloga pred začetkom potovanja, voznik pa je odgovoren za izpolnjevanje potnega naloga. Sodišči sta zato utemeljeno upoštevali tožnikove navedbe, da je bil potni nalog tisti, ki mu je za sporni dan določal delovne naloge - vožnje - v skladu z veljavnim voznim redom.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ga je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je bil potni nalog za 25. 11. 2010 sestavljen tako, da je tožnik utemeljeno štel, da mu linije po voznem redu ob 7.10 in 7.45 ni treba obvoziti, torej, da ima odmor (oziroma prazno vožnjo brez potnikov). Tako sta potni nalog razumela tudi oba druga zaslišana voznika. Planer in kontrolor pri toženi stranki sta izpovedala, da ni znano zakaj pri navedenih linijah ni kratice LMP (linija mestnega prometa), čeprav bi morala biti, tožena stranka pa je šele kasneje izdala izrecna navodila o tem, da te kratice na potnem nalogu za voznika nimajo nobenega pomena. Ali z drugimi besedami, da mora tožnik v potnem nalogu navedene linije obvoziti po veljavnem voznem redu.

10. Iz dejanskih ugotovitev izhaja tudi, da so vozniki v takem primeru ravnali različno: obvozili so linijo po voznem redu, poklicali so kontrolorja ali pa šteli,da gre za prazno vožnjo. Kar pa ne kaže na neustrezno ravnanje tožnika (ki se mu tudi ne očita kot kršitev obveznosti), temveč predvsem na to, da so bila navodila (potni nalog) toliko nejasna, da so bila lahko razumljena različno. Tožnik jih je razumel na en način, enako bi ga razumeli tudi nekateri drugi vozniki, in tako razumljen zanj ni bil nejasen, zaradi česar ni naknadno preverjal njegove vsebine. Zato tudi trditve dokazi, ki jih je tožena stranka sicer navedla oziroma predlagala prepozno, na drugačno odločitev ne bi mogli vplivati.

11. Sodišče prve stopnje je odločalo dvakrat. Prva odločitev je bila razveljavljena, odločitev, ki je predmet revizijske presoje, pa je bila sprejeta v ponovljenem postopku. Zato so revizijske navedbe o tem, da je tožena stranka pravočasno podala trditev, da je bilo tožniku s strani prometnika izrecno sporočeno, da mora sporne vožnje opraviti ter o pravočasnosti predlaganih dokazov v zvezi s tem, ne samo neutemeljene, temveč tudi zavajajoče. 12. Iz določbe prvega odstavka 286. člena ZPP izhaja dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku na glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudi dokaze, ki so potrebni za ugoditev njenih navedb, in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov sicer ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo, saj so dodatne navedbe omogočene strankam tudi na kasnejših narokih, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Podobno velja tudi za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje s sklepom pritožbenega sodišča (drugi odstavek 362. člena ZPP). Ti dve določbi sta v prvi vrsti namenjeni pospešitvi postopka, sicer pa pomenita občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku in negativno vplivata tudi na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. V luči teh načel je potrebno razlagati tudi pojem krivde stranke, ki na poznejših narokih oziroma na prvem naroku po razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze.

13. Stranki ne bo mogoče očitati krivde, če za določena dejstva ali dokaze na prvem naroku še ni vedela, čeprav so tedaj že obstajali. O nekrivdnem ravnanju stranke lahko govorimo tudi v nekaterih primerih, ko določenih dejstev na prvem naroku ne navede, čeprav je zanje že vedela. Gre za primere, ko določena dejstva oziroma dokazi glede na trditveno podlago tožbe oziroma materialno procesno vodstvo sodišča niso pomembni, kasneje pa se izkaže drugače. Lahko gre tudi za primer, ko šele pritožbeno sodišče opozori na druge pravne vidike spora. Kljub temu je potrebno poudariti, da stranke nosijo breme, da pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobijo dovolj informacij, ki jim omogočajo kakovostno uveljavljanje zahtevkov oziroma obrambo. Od strank se zahteva potrebno skrbnost v postopku. Predvsem če imajo pooblaščenca - odvetnika, lahko pravna pravila in odločilna dejstva, ki pridejo v poštev za odločitev v zadevi, ugotovijo tudi same in jih ob zadostni skrbnosti lahko tudi predvidijo.

14. Tožena stranka v odpovedi tožniku ni očitala, da spornih voženj ali vsaj ene od njih ni opravil, kljub izrecni zahtevi prometnika. Očitala mu je le, da jih ni opravil, čeprav bi jih po voznem redu in kljub napaki v potnem nalogu moral. Šele na prvi (in edini) obravnavi v ponovljenem postopku se je začela sklicevati na to okoliščino. Dejstvo, da sta telefonski razgovor v zvezi z neopravljeno vožnjo omenjala v svojih izpovedbah tako tožnik kot prometnik, ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage in obveznosti tožene stranke, da pojasni, zakaj jih ni navedla in dokazovala prej oziroma pravočasno.

15. Sodišče prve stopnje je toženo stranko izrecno pozvalo le k predložitvi dokumentacije v zvezi s tem, kolikokrat so bili tožnik in drugi vozniki razporejeni na druge linije. Zato ne držijo revizijske navedbe, da naj bi tožena stranka potne naloge za voznika Š. in K. predložila na zahtevo sodišča. Z navedenima potnima nalogoma naj bi dokazovala, da sta dva druga voznika ob enaki vsebini (brez oznake LMP) linijo opravila. To pa bi lahko (in morala) navajala in dokazovala že prej, z ničemer pa ne pojasni, zakaj tega ni ali ni mogla storiti pravočasno. Poleg tega pa je sodišče že brez teh dokazov sprejelo dejanski zaključek, da so vozniki oznake LMP v potnih nalogih očitno razumeli in upoštevali različno.

16. Glede na navedeno sodišči utemeljeno nista upoštevali prepoznih navedb in dokaznih predlogov tožene stranke (286. in 362. člen ZPP).

17. V pretežnem delu revizija uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa iz revizijskih navedb izhaja le nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog. Neutemeljeno pa je sklicevanje na neskladja oziroma nasprotja ter pomanjkanje razlogov o dejstvih in dokazih, ki jih sodišče zaradi prekluzije sploh ni smelo upoštevati.

18. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.