Jedro

Če je prvostopno sodišče štelo zahtevo za sodno varstvo za umaknjeno, so s tem ustvarjeni pogoji za uporabo 3. odst. 61. čl. ZP-1 in uporabo 1. odst. 63. čl. ZP-1, takšno ZSV pa je potrebno na podlagi 64. čl. ZP-1 zavreči kot nedovoljeno, ne pa ustaviti postopek o prekršku.

Izrek

Ob pritožbi storilke T. P. se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni po uradni dolžnosti tako, da se zahteva za sodno varstvo storilke zavrže kot nedovoljena, v nespremenjenih delih pa se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi in se pritožba storilke zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek o prekršku proti storilki T. P. in sicer zato, ker je štelo zahtevo za sodno varstvo storilke za umaknjeno.

Proti temu sklepu je storilka vložila pritožbo in navajala, da je morebiti nespretno opravičila izostanek, vendar to ne pomeni, da se je izmikala sodnemu naroku. Bila je v dobri veri, da bo sodišče razpisalo še en narok glede na to, da je bila v zadevi vabljena na sodišče šele prvič, ni pa imela časa za pripravo obrambe in si ni predstavljala, da bo sodišče postopalo tako strogo.

Pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP – 1 je ob pritožbi storilke pritožbeno sodišče moralo poseči v izpodbijani sklep po uradni dolžnosti in sicer zato, ker je v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve materialnih določb Zakona o prekrških – 1 iz 4. tč. 156. čl. ZP – 1, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi prekrška, pri čemer je očitno prezrlo, da domneva umika zahteve za sodno varstvo povzroči drugačno posledico.

Dne 30. 4. 2005 je bil storilki izdan plačilni nalog prekrškovnega organa Inšpektorata Republike Slovenije za delo, s katerim je bila storilki izrečena globa v znesku 100.000,00 SIT za prekršek po III. odst. 231. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Proti temu plačilnemu nalogu je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, nato pa jo je sodišče povabilo k zaslišanju za dne 21. 11. 2006 ob 14.40 uri. Vabilo je storilka prejela osebno dne 10. 11. 2006, hkrati z vabilom pa ji je bila vročena tudi kopija opisa prekrška, kar je razvidno iz spisa, prav tako pa je bila storilka v vabilu posebej opozorjena na posledice neupravičenega izostanka. Dne 18. 11. 2006 je storilka sodišču poslala vlogo in navajala, da vabilu na zaslišanje ni bila priložena zahteva za sodno varstvo in tako ne more ugotoviti, za katero zadevo gre oz. ji ni znan dejanski stan prekrška. Kot je bilo že pojasnjeno, je iz spisovnega gradiva razvidno, da je bilo storilki poleg vabila sodišča poleg že navedenega opozorila poslano tudi gradivo z drugopisom opisa dejanja, ki se je storilki očitalo v postopku prekrškovnega organa, zaradi česar navedba storilke v navedeni vlogi ni prepričala niti prvostopnega niti pritožbenega sodišča. Iz spisovnega gradiva je namreč tudi razvidno, da je storilka dne 22. 11. 2006 opravičila izostanek na zaslišanje pri istem okrajnem sodišču v zadevi opr. št. PR 3449/2006-0308, ki bi se naj opravilo istega dne kot obravnavano zaslišanje, vendar ob 13.50 uri. V tem opravičilu je navedla, da se je vrnila iz tujine okrog 21.00 ure zvečer in ob tej uri tudi piše opravičilo in da če bi vedela, da se ne bo pravočasno vrnila, bi opravičilo poslala že iz tujine ali pa bi telefonirala. Hkrati je navajala, da bo iz osebnih razlogov v naslednjih mesecih precej odsotna, saj bo v F. in bo dosegljiva šele po 15. marcu 2007. Iz tega je še dodatno mogoče zaključiti, da razlog odsotnosti, ki ga navaja storilka v pritožbi, ne more biti prepričljiv. ZP – 1 v III. odst. 61. člena določa, da se šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena globa, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila. Uveljavlja načelo sodelovalne dolžnosti storilke v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Namen je pospešiti postopek in zagotoviti aktivno udeležbo domnevne storilke, kot vložnice zahteve za sodno varstvo, ki mora biti sama najbolj zainteresirana za izid postopka. Vendar pa opravičenost izostanka storilke presoja sodišče ustrezno strogo z vidika njene pričakovane procesne discipline in po drugi strani v skladu z dejanskimi, stvarnimi in utemeljenimi razlogi, zaradi katerih naj bi se ne mogla udeležiti zaslišanja pred sodiščem. Po standardih, ki veljajo za sodni postopek, se namreč presoja tudi opravičenost razlogov za izostanek. Zgolj navedba storilke, da se zaslišanja ne more udeležiti, ker ne ve, zakaj gre, sodišča ne morajo prepričati o opravičenosti izostanka, zaradi česar seveda to tudi ne more biti utemeljen razlog, da bi sodišče izostanek opravičilo. Razen tega je v vlogah storilke opaziti neskladje, ki je bilo predstavljeno zgoraj, zaradi česar je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da izostanka ni mogoče opravičiti. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo III. odst. 61. čl. ZP – 1, na podlagi katerega je prvostopno sodišče štelo, da je storilka zahtevo za sodno varstvo umaknila, v posledici pa je potrebno uporabiti pravno podlago iz I. odst. 63. čl. ZP – 1, ki govori o tem, da zahteva za sodno varstvo ni dovoljena med drugim iz razloga, če je bila umaknjena. Zaradi tega je treba takšno zahtevo za sodno varstvo na podlagi 64. čl. ZP – 1 zavreči kot nedovoljeno. Zaradi tega je pritožbeno sodišče na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP – 1 spremenilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča po uradni dolžnosti tako, da je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrglo kot nedovoljeno, v nespremenjenih delih pa je zavrnilo pritožbo storilke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.