Jedro

Izvršilna sredstva oziroma predmete izbere upnik kot gospodar postopka, veljavna zakonodaja pa ne vsebuje nobenih določb o vrstnem redu izbire izvršilnih sredstev ter o omejitvi možnosti izvršbe na nepremičnine glede na vrednost vtoževane terjatve v smislu, da bi bil določen minimum višine terjatve, pri kateri bi upnik lahko predlagal izvršbo na dolžnikove nepremičnine, ali da bi upnik moral predhodno poizkusiti s kakšnim za dolžnika manj obremenjujočim izvršilnim sredstvom.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe In 9/2012 z dne 13. 1. 2012 (1. točka izreka sklepa) in ugovor dolžnika po izteku roka (2. točka izreka sklepa) ter upnikove nadaljnje izvršilne stroške odmerilo v višini 12,00 EUR (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče glede njegovih ugovornih navedb, da dolg odplačuje v skladu z zmožnostmi ter da glede na dolgovani neznatni znesek sklep o nadaljevanju izvršbe na nepremičnino nesorazmerno posega v njegovo lastninsko pravico in eksistenco, z dodatnimi stroški cenitve pa bo utrpel tudi veliko škodo, ni opredelilo oziroma je te navedbe v obrazložitvi zgolj povzelo in v enem stavku navedlo, da 30. člen ZIZ le določa sredstva izvršbe, pri tem pa ne določa vrstnega reda teh sredstev. Navedlo je tudi, da naj bi upnik neuspešno poskušal izterjati terjatev s preostalimi sredstvi. Tako sodišče kljub splošno znanemu primeru Z. in polemikami v zvezi s tem ter kljub napovedanim spremembam zakonodaje postopa tako, kot je Vrhovno sodišče javno pojasnjevalo, da je narobe. Dolžniku se v nasprotju s primerom Z. ne more očitati, da v postopku ni aktiven. Predlaga obročno odplačevanje dolga skladno s svojimi zmožnostmi po 150,00 EUR mesečno, v dokaz tovrstnega poplačila in v izogib nastajanju nepotrebnih stroškov prilaga dokazilo o plačilu 150,00 EUR z dne 17. 5. 2012. Ker se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb in se ni ukvarjalo s sorazmernostjo predlaganega izvršilnega sredstva, upoštevaje višino dolga, težo posledic posega v dolžnikovo prizadeto pravico ter pripravljenost dolžnika poravnati dolg z obročnimi plačili, je sklep nezakonit, zato dolžnik predlaga njegovo odpravo.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V skladu z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Dolžnik lahko zoper sklep o dovolitvi oziroma nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe vloži ugovor, vendar lahko sklep izpodbija le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, kar pomeni, da lahko ugovarja le zoper novo sredstvo in predmet izvršbe (smiselna uporaba 53. v zvezi s 34. členom ZIZ). V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). S sklepom, ki ga izda o ugovoru, sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

7. Upnik je v predmetni zadevi 6. 1. 2012 predlagal izvršbo na nepremičnino parc. št. 3127 k.o. X, sodišče pa je s sklepom z dne 13. 1. 2012 predlagano nadaljevanje izvršbe dovolilo. Dolžnik je v ugovoru zoper ta sklep navedel, da dolg odplačuje po svojih zmožnostih, sklep pa nesorazmerno posega v njegovo lastninsko pravico in testa sorazmernosti ne bi prestal. Teža posledic posega v dolžnikovo prizadeto pravico je namreč neproporcionalna vrednosti zasledovanega cilja, izvršba na nepremičnine pa je skrajno sredstvo za poplačilo upnika. V ugovoru je dolžnik še navedel, da bodo že sami stroški cenitve nepremičnine presegli višino terjatve.

8. Višje sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pravilno in obrazloženo zaključilo, da s takimi navedbami dolžnik ni izkazal nobenega ugovornega razloga, ki bi preprečeval izvršbo na novo dovoljenem sredstvu oziroma predmetu izvršbe, sklep pa je tudi ustrezno obrazložilo in se pri tem opredelilo do vseh ugovornih navedb, zato ni podana pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Navedbe o stroških in nastanku škode v zvezi s cenitvijo nepremičnine je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neupoštevne. Višje sodišče te razloge sprejema kot pravilne in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi sklicuje. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje tudi na kršitev načela sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine, na katero je predlagana izvršba. Izvršilna sredstva oziroma predmete v okviru možnosti iz 30. člena ZIZ in prvega odstavka 32. člena ZIZ namreč izbere upnik kot gospodar postopka, veljavna zakonodaja pa ne vsebuje nobenih določb o vrstnem redu izbire izvršilnih sredstev ter o omejitvi možnosti izvršbe na nepremičnine glede na vrednost vtoževane terjatve v smislu, da bi bil določen minimum višine terjatve, pri kateri bi upnik lahko predlagal izvršbo na dolžnikove nepremičnine, ali da bi upnik moral predhodno poizkusiti s kakšnim za dolžnika manj obremenjujočim izvršilnim sredstvom. ZIZ torej upniku dopušča prosto izbiro sredstev in predmetov izvršbe in ne določa nobenega vrstnega reda ali omejitev pri objektivni kumulaciji sredstev in predmetov izvršbe, zato je dolžnikov ugovor neutemeljen.

9. Višje sodišče še dodaja, da je načelo sorazmernosti, na katerega se dolžnik sklicuje tudi v pritožbi, pri izvršbi na nepremičnine varovano na drug način, in sicer z možnostjo dolžnika, da v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZIZ v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi na nepremičnine predlaga, naj sodišče določi za izvršbo drugo sredstvo ali naj opravi izvršbo na drugi nepremičnini, ob tem pa mora verjetno izkazati, da bo na ta način terjatev poplačana (četrti in peti odstavek istega člena). Takega predloga dolžnik v predmetni zadevi ni podal, v ugovoru je le pavšalno navedel, da dolg odplačuje po svojih zmožnostih. Sodišče prve stopnje je te dolžnikove navedbe pravilno obravnavalo kot ugovor po izteku roka v smislu 56. člena ZIZ ter ga tudi pravilno zavrnilo, saj dolžnik v njihovo potrditev ni ne predlagal ne predložil nobenih dokazov (drugi odstavek 53. člena ZIZ). V zvezi s pritožbenimi navedbami o plačevanju dolga po obrokih višje sodišče pojasnjuje, da je obročno odplačevanje dolga lahko le stvar izvensodnega dogovora med strankama, navedbe in predloženo dokazilo o plačilu 150,00 EUR z dne 17. 5. 2012 pa po vsebini predstavljajo nov ugovor po izteku roka, o katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v nadaljevanju postopka.

10. Dolžnik v pritožbi izpodbija tudi odločitev o stroških v 3. točki izreka sklepa, vendar ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, zato je višje sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje stroške pravilno ocenilo kot potrebne v skladu s petim odstavkom 38. členom ZIZ in jih tudi pravilno odmerilo v višini 12,00 EUR v skladu s tar. št. 4014 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

11. Glede na navedeno dolžnikova pritožba ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).