Jedro

Samo v primeru, da bi se zatrjevana usposobljenost odražala pri ugotovljenih rezultatih delovne uspešnosti kot eden izmed količinskih ali kakovostnih kriterijev in kot podlaga za izplačilo plače iz tega naslova, ali iz naslova posebej izplačanega dodatka za funkcionalna znanja, bi bila - po presoji revizijskega sodišča - upoštevna kot kriterij iz 14. člena pravilnika tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku A.O. in kot nezakonita razveljavilo sklep tožene stranke št. III-4960/92 z dne 5.11.1992 in sklep Upravnega odbora tožene stranke št. III-5199 z dne 27.1.1993, na podlagi katerih je tožnici zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu sobarice v samskem domu prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica zaradi nepravilne uporabe kriterija iz 15/d člena Pravilnika o ugotavljanju začasnih in trajnih presežkov delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti (v nadaljevanju: Pravilnika) nezakonito uvrščena med trajno presežne delavce tožene stranke. V posledici te odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je napačno razlagalo pojma dodatna znanja in usposobljenosti kot pomožna elementa za oceno primerjalnih delavcev po 15/d členu Pravilnika tožene stranke.

Dodatnih znanj, pridobljenih z verificiranim načinom izobraževanja, ni imela nobena od petih ocenjevanih sobaric, vendar so bile tri delavke, ki so ohranile zaposlitev pri toženi stranki, usposobljene za delo v razdelilni kuhinji, tožnica pa ne. Ker je v interesu tožene stranke upravljanje s samskimi domovi z razdelilnimi kuhinjami, je nujno, da ostanejo v delovnem razmerju le delavke, usposobljene za pomoč v kuhinji. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen.

V postopku po 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrecno uveljavljene. Tožena stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne uveljavlja.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje (neusposobljenost tožnice za delo v razdelilni kuhinji, številu in kategorijah samskih domov, ki jih namerava tožena stranka obdržati) procesnopravno nedopustne (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožena stranka kot dodatna znanja ocenjevala pri primerjalnih delavkah usposobljenost za delo v kuhinji, ki se za opravljanje dela na delovnem mestu sobarice ne zahteva, je pravilna njuna pravna presoja, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Po določilu 36. e) člena novele zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91 - ZDR) preneha delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji, delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V 35. členu navedenega zakona je predpisan postopek o pravnem položaju trajno presežnih delavcev. V 1. odstavku je predpisana obveznost organov upravljanja oziroma delodajalca, da sprejme program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcem, seznam nepotrebnih delavcev ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Namen tega zakonskega določila je, da se delavcu v največji možni meri zagotovi takšen pravni položaj, kot ga je ustvaril s sklenitvijo delovnega razmerja in omeji nevarnost arbitriranja oziroma neenakega obravnavanja delavca v postopku. V 36. b) členu so primeroma našteti kriteriji, ki se upoštevajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno (1. odstavek), ki se po napotilni normi iz 3. odstavka podrobneje uredi s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom.

V Pravilniku o ugotavljanju začasnih in trajnih presežkov delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti tožene stranke z dne 4.11.1992 je v 13. členu določena kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delavca uspešnost. V primeru enakega števila točk se uporabljajo izločitveni kriteriji, med drugim strokovna izobrazba oziroma usposobljenost za delo (15. člen). Pod točko d) 15. člena je določeno, da se dodatna znanja oziroma usposobljenost, ki so potrebna za opravljanje dela na delovnem mestu, ovrednotijo po 5 točk. Za delo sobarice, kot ga je tožnica dejansko opravljala v samskem domu brez razdelilne kuhinje - sporna usposobljenost za pomoč v kuhinji ni bila niti zahtevana niti potrebna. Zato je sklicevanje tožene stranke na zmotno razlago in uporabo kriterija iz 15/d točke pravilnika tožene stranke neutemeljeno.

Samo v primeru, da bi se zatrjevana usposobljenost odražala pri ugotovljenih rezultatih delovne uspešnosti kot eden izmed količinskih ali kakovostnih kriterijev in kot podlaga za izplačilo plače iz tega naslova, ali iz naslova posebej izplačanega dodatka za funkcionalna znanja, bi bila - po presoji revizijskega sodišča - upoštevna kot kriterij iz 14. člena pravilnika tožene stranke. Ker kriterij strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti (15. d) člen pravilnika) v obravnavanem primeru ni bil pravilno uporabljen, ta kriterij ne more biti podlaga za določitev tožnice kot trajno presežne delavke.

Ker tako revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).