Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba in sklep Pdp 515/2020

ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.515.2020 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog
Višje delovno in socialno sodišče
29. oktober 2020
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dopustno je, da delodajalec v sodnem postopku podrobneje utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele takrat prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog. Obrazložitev odpovedi je okvir, ki delodajalcu nalaga dokazno breme dokazovanja zakonitosti odpovedi. Tega bremena toženka že zaradi pavšalne obrazložitve odpovedi ni zmogla, poleg tega pa je sodišče ugotovilo dejanski odpovedni razlog, ki ga toženka v odpovedi ni obrazložila.

Neutemeljeno tožnica izpodbija odločitev o zavrnjenem delu denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem zaključka glavne obravnave, tožnici pa je odmerilo denarno povračilo v višini 2.771,75 EUR, to je v višini ene povprečne plače zadnjega tromesečja pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je razliko do vtoževanega 18-kratnika zavrnilo. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nemožnost preizkusa tega dela odločitve. Povsem ustrezno je obrazložilo, da je upoštevalo, da je tožnica stara 27 let, da ni izkazala nezmožnosti za delo zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav, da ima zaključeno prvo bolonjsko stopnjo izobrazbe, da je brez zaposlitve, da ne prejema nadomestila med brezposelnostjo, ter da je bila pri toženki zaposlena manj kot eno leto. Zlasti slednja okoliščina - trajanje zaposlitve pri toženki, je odločilni kriterij za odmero denarnega povračila namesto reintegracije. Nenazadnje je tudi dikcija drugega odstavka 118. člena ZDR-1, v katerem so naštete okoliščine za odmero denarnega povračila, takšna, da je ta postavka navedena kot prva. To odraža tudi sodna praksa.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi v drugem odstavku III. točke izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožnice ter v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženka je dolžna tožnici povrniti 280,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Tožničini pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 9. 2019 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi navedene odpovedi, temveč ji je trajalo do 23. 6. 2020, ko preneha na podlagi sodbe (II. točka izreka); da je toženka dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 23. 6. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna zavarovanja, obračunati nadomestilo plače v znesku 911,09 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni (prvi odstavek III. točke izreka); višji tožbeni zahtevek (višina mesečnega nadomestila plače do zneska 2.994,97 EUR bruto) pa je zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Toženki je naložilo še, da je dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 v znesku 2.771,75 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek (prvi odstavek IV. točke izreka); višji tožbeni zahtevek (višina denarnega povračila do zneska 49.891,56 EUR bruto) pa je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 894,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je podala zakonito odpoved, ki je bila tudi ustrezno obrazložena, sklicujoč se na slabše rezultate poslovanja v letu 2019, zaradi česar je zaradi zagotovitve obstoja na vedno bolj konkurenčnem trgu racionalizirala poslovanje - ukinila delovno mesto čistilke. Prenehanje dela na tem delovnem mestu ni bilo le navidezno, ampak dejansko – povezano z zmanjšanjem površin čiščenja zaradi odpovedi pogodbe o čiščenju s strani A.A., kar je pomenilo upad prihodkov, saj je zaradi njegove odpovedi toženka ostala brez letnega prihodka v višini 42.000,00 EUR (3.500,00 EUR na mesec). Dokazala je tudi upad prometa z julija na avgust 2019 za 45 %, kar je resen odpovedni razlog. Toženka ni imela možnosti ugovarjati zoper prepis zvočnega posnetka z dne 23. 6. 2020, saj ga je prejela 17. 7. 2020, sodbo pa je prejela že 21. 7. 2020. 3. Tožnica se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da ji je sodišče nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prisodilo v prenizki višini 911,09 EUR. Ni upoštevalo, da je poleg osnovne plače v tej višini vseskozi avtomatično prejemala tudi po cca. 2.000,00 EUR stimulacije mesečno. Toženka je tožnici, kot tudi vsem ostalim delavcem, plačevala plačo na takšen način – stimulacijo v polni višini, plača v plačilnih listah je zgolj fiktivno razdeljena na osnovno plačo in del plače za delovno/poslovno uspešnost. Tožnica je podala dokazni predlog, da naj sodišče naloži toženki, da posreduje podatke o izplačilu stimulacije vsem zaposlenim v letu 2019, kar je obrazložila s tem, da se bo sodišče z vpogledom v navedene listine lahko prepričalo v to, da toženka vsem zaposlenim izplačuje stimulacijo v polni meri, s čimer se bo dokazalo, da je bila plača tožnice fiktivno razbita na dva dela, tožnica pa je dejansko prejemala fiksni znesek plače. Z izvedbo navedenega dokaza bi sodišče raziskalo okoliščino, ki je bistvenega pomena za ugotovitev dejanskega stanja – ali je bila tožničina plača zgolj fiktivno prikazovana v dveh delih. Tožnici niso znani razlogi za zavrnitev dokaznega predloga, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo. Dejansko stanje je ostalo zaradi neizvedbe dokaza zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Stimulacija se namreč pri toženki ne izplačuje po nekih vnaprej določenih kriterijih za preverjanje uspešnosti, ampak fiksno. Sama toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil strošek čistilke oziroma delovnega mesta tožnice 3.500,00 EUR mesečno. Če bi držalo, da je bila plača določena le v višini 911,09 EUR, potem toženka takšnih navedb ne bi podala. Obrazložitev sodišča v 16. točki sodbe je nejasna in napačna, saj se osredotoča le na čas po prenehanju delovnega razmerja. Relevanten je primer Pdp 489/2016. Tožnica se zavzema tudi za dvig denarnega povračila, prisojenega na podlagi 118. člena ZDR-1. Obrazložitev sodišča v zvezi s tem je zgolj pavšalna. Ni možno preizkusiti odločitve. Sodišče ni upoštevalo, da gre za odškodnino namesto reintegracije. Tožnica, sklicujoč se na tar. št. 39 OT, ugovarja, da ji sodišče ni priznalo nagrade za posvet s stranko, pregled spisov, listin in dokumentacije, češ da ne gre za samostojna procesna dejanja. Uveljavlja še povračilo potnih stroškov pooblaščenca – vsaj na način kot v zadevi I Cp 266/2019 Višjega sodišča v Kopru.

4. Obe stranki sta obrazloženo odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Tožnica je izrazila strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Toženka je nasprotovala predlogu tožnice za zvišanje nadomestila plače ter denarnega povračila.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na (zavrnjeno) višino nadomestila plače v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 9. 2019, v kateri je toženka posplošeno navajala, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih in strukturnih razlogov ter potrebe po reorganizaciji in racionalizaciji delovnega procesa ukinila delovno mesto čistilke, zaradi česar so prenehale potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovljenih slabših rezultatih poslovanja v letu 2019 je sprejela avtonomno odločitev, da racionalizira stroške in s tem poslovanje ter zagotovi pogoje za nadaljevanje poslovanja in obstoj na vedno bolj konkurenčnem trgu. Zaradi majhne površine poslovnih prostorov delovno mesto čistilke ni racionalno, delo pa tožnice pa ni več potrebno.

9. Toženka je sicer skušala dokazovati slabše rezultate poslovanja v letu 2019, pri čemer pa se je osredotočila zgolj na upad prometa iz julija na avgust 2019, česar sodišče prve stopnje pravilno ni sprejelo kot odločilno dejstvo, saj je šlo zgolj za primerjavo dveh zaporednih mesecev, brez pojasnila glede slabših rezultatov poslovanja v ostalih mesecih leta 2019, kar pa tudi ne more utemeljiti resnosti odpovednega razloga. Predvsem pa je za ugotovitev nezakonite odpovedi ključna ugotovitev sodišča, da je bil dejanski, odločilni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi s tem, da je A.A. toženki podal odpoved pogodbe o čiščenju. Gre za okoliščine, ki jih toženka v odpovedi ni obrazložila. Dopustno je, da delodajalec v sodnem postopku podrobneje utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele takrat prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog. Obrazložitev odpovedi je okvir, ki delodajalcu nalaga dokazno breme dokazovanja zakonitosti odpovedi. Tega bremena toženka že zaradi pavšalne obrazložitve odpovedi ni zmogla, poleg tega pa je sodišče ugotovilo dejanski odpovedni razlog, ki ga toženka v odpovedi ni obrazložila.

10. Skladno s pogodbo o čiščenju z dne 16. 1. 2019 je bil A.A. dolžan pogodbeno ceno za storitev čiščenja (3.500,00 EUR na mesec) toženki plačati enkrat letno na podlagi izstavljenega računa. Toženka mu vse do 4. 11. 2019 ni izstavila nobenega računa za storitve čiščenja. Plačal ga je 15. 11. 2019. Pred tem datumom toženka na podlagi pogodbe o čiščenju ni imela nobenih prihodkov. Zato navedeno ni moglo predstavljati zatrjevanega upada poslovnih prihodkov v letu 2019 oziroma iz julija do avgusta 2019, pač pa je v zvezi s pogodbo o čiščenju pomembno, da je bila ravno v posledici sklenitve te pogodbe med toženko in A.A. (delavcem toženke) sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 med toženko in tožnico za delovno mesto čistilke, četudi dejavnost čiščenja sicer ni bila dejavnost toženke. Tožnica je za toženko storitve čiščenja opravljala v minimalnem obsegu, tako da je bila tožnica pri toženki zaposlena predvsem zaradi čiščenja zasebnih prostorov A.A.. Ko ta ni bil več zadovoljen z njenim delom, je toženki 29. 8. 2019 podal odpoved pogodbe o čiščenju, toženka pa je posledično tožnici 23. 9. 2019 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Kot rečeno, so to okoliščine, ki jih toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obrazložila, zato se nanje ni mogla uspešno sklicevati šele v sodnem postopku. Enako velja za toženkine pritožbene navedbe, da je zaradi odpovedi A.A. toženka ostala brez letnega prihodka v višini 42.000,00 EUR.

11. Toženka v pritožbi uveljavlja, da ni imela možnosti ugovarjati zoper prepis zvočnega posnetka z dne 23. 6. 2020, ker ga je prejela 17. 7. 2020, sodbo pa 21. 7. 2020. Po četrtem odstavku 125.a člena ZPP ima stranka resda pravico, da v petih dneh po vročitvi prepisa posnetka ugovarja zoper nepravilnost zapisa. Vendar pa toženka ne navaja, v čem naj bi zatrjevana kršitev te določbe vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato tudi pritožbeno sodišče nima podlage za preizkus bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

12. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev o zavrnjenem delu nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnica poleg osnovne plače prejemala tudi stimulacijo, nato pa je (ne da bi se opredelilo do tožničinih navedb in do v pritožbi izpostavljenega dokaznega predloga glede trditev, da je bila stimulacija dejansko določena fiksno in tako ni bila odvisna od kakšnih določenih kriterijev, kot to sicer velja za institut stimulacije) zmotno izpostavilo, da tožnica do stimulacije v času od prenehanja delovnega razmerja dalje ne more biti upravičena že iz razloga, ker takrat dela za toženko dejansko ni več opravljala in presoja kvalitete dela ni več možna.

13. Tožnica vztraja, da je poleg osnovne plače iz pogodbe o zaposlitvi v prisojeni višini 911,09 EUR vseskozi avtomatično prejemala tudi po cca. 2.000,00 EUR stimulacije mesečno, da ji je toženka, kot tudi ostalim zaposlenim, plačevala plačo na takšen način, v plačilnih listah pa je bila plača zgolj fiktivno razdeljena na osnovno plačo in del plače za delovno/poslovno uspešnost. 14. Drži, da je tožnica podala dokazni predlog, da naj sodišče naloži toženki, da posreduje podatke o izplačilu stimulacije vsem zaposlenim v letu 2019, kar je obrazložila s tem, da se bo sodišče lahko prepričalo v to, da toženka vsem zaposlenim izplačuje stimulacijo v polni meri, s čimer se bo dokazalo, da je bila plača tožnice fiktivno sicer razbita na dva dela, dejansko pa je prejemala fiksni znesek plače. Predvsem pa tožnica utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do navedenega dokaznega predloga sploh ni opredelilo. Ni obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo. Zato je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Ker je pritožba tožnice zoper drugi odstavek III. točke izreka že zaradi tega utemeljena, se sodišče do preostalih dveh pritožbenih razlogov (zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotna uporaba materialnega prava) natančneje ne opredeljuje. Vseeno dodaja, da je tudi v zvezi s tema pritožbenima razlogoma ključno vprašanje, ali je tožnica prejemala plačo v višini, ki ni bila odvisna od ugotavljanja delovne uspešnosti. Pritožba se s tem v zvezi utemeljeno sklicuje tudi na primer Pdp 489/2016. 16. Ker gre v primeru kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP za takšno postopkovno kršitev, ki je pritožbeno sodišče samo - namesto sodišča prve stopnje – ne more sanirati, je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo v drugem odstavku III. točke izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem mora sanirati procesno kršitev glede spornega dokaznega predloga - ga obrazloženo zavrniti iz sprejemljivih, dopustnih razlogov ali pa dokaz izvesti in ugotovljena dejstva glede izpostavljenega vprašanja o višini tožničine plače vključiti v dopolnjeno dokazno oceno o višini tožničinega nadomestila plače v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

17. Neutemeljeno pa tožnica izpodbija odločitev o zavrnjenem delu denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 217/2013 in nasl.). Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem zaključka glavne obravnave, tožnici pa je odmerilo denarno povračilo v višini 2.771,75 EUR, to je v višini ene povprečne plače zadnjega tromesečja pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je razliko do vtoževanega 18-kratnika v višini 49.891,56 EUR pravilno zavrnilo. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nemožnost preizkusa tega dela odločitve. Povsem ustrezno je obrazložilo, da je upoštevalo, da je tožnica stara 27 let, da ni izkazala nezmožnosti za delo zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav, da ima zaključeno prvo bolonjsko stopnjo izobrazbe, da je brez zaposlitve, da ne prejema nadomestila med brezposelnostjo, ter da je bila pri toženki zaposlena manj kot eno leto. Zlasti slednja okoliščina – trajanje zaposlitve pri toženki, je odločilni kriterij za odmero denarnega povračila namesto reintegracije. Nenazadnje je tudi dikcija drugega odstavka 118. člena ZDR-1, v katerem so naštete okoliščine za odmero denarnega povračila, takšna, da je ta postavka navedna kot prva. To odraža tudi sodna praksa.

18. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni priznalo stroškov za posvet s stranko, za pregled spisov, listin in dokumentacije, ker je pravilno ocenilo, da ni šlo za samostojna procesna dejanja po 39. členu Odvetniške tarife (OT, Ur, l. RS, št. 2/2015 in nasl.), ki bi morala bremeniti toženko kot posebni, potrebni stroški postopka, pač pa je šlo za dejanja, zajeta v ostalih priznanih postavkah nagrad za opravljena procesna dejanja, npr. za sestavo tožbe, pripravljalno vlogo, za udeležbo na naroku za glavno obravnavo. Prav tako sodišče tožnici v skaldu z ustaljeno sodno prakso utemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca za prihod na naroke za glavno obravnavo iz B. v C. in nazaj. Kot je pravilno obrazložilo - kljub svobodni izbiri odvetnika, stroški pooblaščenca izven okrožja sodišča ne predstavljajo potrebnih stroškov, ki bi jih bilo dopustno prevaliti na nasprotno stranko. Pritožbeno sodišče tako zavrača tudi predlog tožnice, naj se ji potni stroški pooblaščenca povrnejo vsaj na način kot je bil predmet zadeve I Cp 266/2019 Višjega sodišča v Kopru.

19. Ker torej razen v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila plače v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnice ter v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), del katerega je tudi odločitev o stroških postopka. Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje namreč ni bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, glede česar je bistveno, da je tožnica dosegla ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi (154. člen ZPP), toženka pa kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

20. Slednja določba je podlaga tudi za odločitev, da toženka sama krije svoje stroške glede pritožbe in odgovora na pritožbo. Tožnici je dolžna v skladu z določili OT povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), medtem, ko se odločitev o stroških tožničine pritožbe pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia