Jedro

Ker obrazložitev sklepa o stroških, nima vseh sestavin obrazložitve po določbi 214. člena ZUP, sklepa ni mogoče preizkusiti.

V nadaljevanju je tožena stranka izdala popravni sklep o stroških. Tožena stranka s tem, da je tožnici s popravnim sklepom dodatno in drugače odmerila stroške zastopanja kot po prvotno izdanem sklepu, ni (zgolj) popravljala pomote. Za izdajo popravnega sklepa na podlagi 223. člena ZUP torej ni imela pravne podlage. Spremenjeno odločbo bi namreč lahko izdala le na podlagi izrednega pravnega sredstva po določbah ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 504/2016 z dne 4. 1. 2019 in popravni sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 504/2016 z dne 18. 1. 2019 se odpravita in se zadeva vrne navedenemu organu v ponovni postopek

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 285 EUR, povečano za 22% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odvetnici A.A.-sedaj tožnici, priznala stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. Bpp 504/2016-1 v višini 4.484,99 EUR in odločila, da se ta znesek tožnici izplača iz proračuna ter nakaže na njen transakcijski račun, v presežnem delu pa predlog za plačilo stroškov zavrnila.

2. V obrazložitvi navaja, da je bila upravičencu B.B. z odločbo naslovnega sodišča Bpp 504/2016 z dne 2. 11. 2016 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca C. d.d. in zavarovalnico D. d.d., zaradi plačila odškodnine za nezgodo pri delu, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I Pd 339/2015, na prvi stopnji in mu je bila za nudenje brezplačne pravne pomoči določena tožnica. Iz napotnice Bpp 504/2016-1 in stroškovnika izhaja, da je tožnica v okviru nudenja brezplačne pravne pomoči zastopala upravičenca v navedeni zadevi in za opravljeno delo vložila stroškovnik. Navaja število točk, ki jih je na podlagi stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo (OT), tožnici za posamezne postavke priznala. Skupno je tožnici priznala 15.840 točk, kar, po vrednosti točke 0,459 EUR, znaša 7.270,56 EUR. Ker je tožnica v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) upravičena do polovice tega zneska, ji je priznala znesek 3.635,28 EUR. Tožnici je priznala še 2 % materialnih stroškov od vrednosti storitev do 1000 točk in 1 % od vrednosti nad 1000 točk v višini 89,2 točk oziroma 40,94 EUR ter 22 % DDV v višini 808,77 EUR, tako da skupno priznani stroški znašajo 4.484,99 EUR. Kot nepotrebne je zavrnila stroške za sestavo vloge z dne 5. 11. 2018. 3. Tožnica zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo. Meni, da je napadeni sklep o odmeri stroškov brezplačne pravne pomoči napačen, saj je materialno pravo napačno uporabljeno, glede materialnih stroškov pa je napadeni sklep tudi nejasen in nepreverljiv. Tožena stranka je njene storitve najprej ovrednotila v polni višini in ji skupno priznala 15.840 točk, nato število točk pomnožila z vrednostjo točke 0,459 EUR in nato dobljeno vrednost odvetniških storitev razpolovila glede na določbo 17. člena ZOdv. Vendar pa je tožena stranka pri odmeri stroškov naredila napako, saj je pripravljalne vloge ovrednotila napačno oziroma vseh vlog sploh ni upoštevala in tožnici tudi ni priznala priglašenih materialnih stroškov za vsako posamično odvetniško storitev, temveč je priznala materialne stroške le na skupno vrednost odvetniških storitev (še ta je izračunana napačno), nato pa materialne stroške še razpolovila. Glede na to, da je bila osnova za izračun odvetniške nagrade 1500 točk, je polna vrednost posamezne pripravljalne vloge glede na določbo 2. točke tarifne številke 15 veljavne OT 1125 točk (75 % od 1500) in ne zgolj 562,5 točke, kar pomeni, da se ji je za posamezno pripravljalno vlogo priznalo premalo. Poleg tega je tožena stranka upoštevala le 8 pripravljalnih vlog, čeprav jih je bilo 11 in je pri tem dve vlogi, ki vsebujeta vsaka tudi svoj dokazni predlog, štela le za kratka dopisa, čeprav gre za vlogi, kjer gre za vrednotenje storitev, ki nastanejo v odnosu odvetnik stranka in ne za vrednotenje storitev, ki so nastale izključno v poslovanju s sodiščem oziroma na zahtevo sodišča, zaradi česar teh dveh vlog ni mogoče vrednotiti po 4. točki tarifne številke 39 OT. Za navedeni vlogi po mnenju tožnice pride v poštev 2. točka tarifne številke 15 OT. Tožnica tako iz naslova vlog, posredovanih toženi stranki, vtožuje še dodaten obračun in plačilo odvetniških storitev v višini 3.897,50 točk oziroma eno polovico od dodatno premalo obračunanih 7.795 točk, kar tudi podrobno utemeljuje. Zato ji pripada še premalo priznanih 1.788,95 odvetniških stroškov + 22% DDV. Glede materialnih stroškov tožnica navaja, da so pri vsaki obračunani storitvi materialni stroški dejansko nastali, sploh pa v zvezi z obsežnimi vlogami s prilogami, kjer že strošek pošiljanja znaša več kot priglašeni pavšalni znesek 2 % stroškov posamezne odvetniške storitve oziroma so stroški nastali v zvezi s fotokopijami prepisov dogajanja na posameznem roku in s pošiljanjem teh prepisov stranki, zato jih je tožena stranka tudi dolžna obračunati in plačati. Tožena stranka obračunanega zneska materialnih stroškov tudi ne bi smela razpoloviti. Na podlagi določb petega odstavka 17. člena ZOdv so odvetniki dolžni trpeti samo redukcijo plačila za svoje delo (odvetniško storitev), ne pa tudi redukcijo plačila za izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT. Zato tožnica vztraja še pri obračunu in plačilu dodatnih materialnih stroškov v višini 67,73 EUR + 22 % DDV. Iz napadenega sklepa tudi ne izhaja, kako je tožena stranka prišla do zaključka, da tožnici iz naslova materialnih stroškov pripada 89,2 točk. Če je tožena stranka odmerila 15.840 točk, potem je materialnih stroškov 20 točk do 1000 točk in 1 % od 14.840 točk ali 148,4 točke, skupno torej 168,4 točke. Tudi če bi bil način izračuna materialnih stroškov kot ga je opravila tožena stranka, pravilen, pa to ni, bi morala tožena stranka tožnici priznati stroške za vseh 168,4 točke, ne pa da je še te točke delila na pol. Sodišču predlaga, da sklep tožene stranke v delu zavrnitve predloga tožnice odpravi in da tožnici za opravljene storitve zastopanja upravičenca za zastopanje v individualnem delovnem sporu prizna še premalo obračunane stroške za pripravljalne vloge v višini 1.788,59 EUR + 22 % DDV in materialne stroške v višini 67,73 EUR + 22 % DDV. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo, h kateri je priložila popravni sklep tožene stranke o stroških postopka.

6. Tožena stranka je dne 18. 1. 2019 na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izdala popravni sklep o stroških postopka, s katerim je pod 1. točko izreka odločila, da se sklep o stroških Bpp 504/2016 z dne 4. 1. 2019 v prvem odstavku 1. točke izreka popravi tako, da se znesek skupno priznanih stroškov namesto 4.484,99 EUR pravilno glasi 4.529,35 EUR in pod 2. točko izreka odločila, da se navedeni sklep o stroških popravi tudi v 3. točki obrazložitve, tako da se v 5. vrstici za osem pripravljalnih vlog namesto 8 x 562,50 točk pravilno točke glasijo 8x1125 točk, v 16. vrstici se višina priznanih materialnih stroškov namesto 89,2 točke oziroma 40,94 EUR pravilna višina glasi 168,4 točk oziroma 77,30 EUR, višina 22 % DDV namesto 808,77 EUR pravilno glasi 816,77 EUR, skupni znesek priznanih stroškov pa namesto 4.484,99 EUR pravilno glasi 4.529,35 EUR.

7. V obrazložitvi popravnega sklepa navaja, da je pri izdelavi sklepa o stroških v izreku in obrazložitvi prišlo do pisne pomote, tako da je v obrazložitvi pomotoma zapisano, da se odvetnici za osem pripravljanjih vlog prizna za vsako po 562,50 točke, saj ji je bilo za vsako od osmih pripravljanjih vlog dejansko priznano po 1125 točk, kar izhaja tudi iz celotnega seštevka skupno priznanih točk (15.840 točk). Prav tako je prišlo do pomote pri izračunu višine materialnih stroškov, saj 2 % materialnih stroškov od vrednosti storitev do 1000 točk in 1 % od vrednosti storitev nad 1000 točk od skupno priznanih odvetniških storitev (15.840 točk) znaša 168,4 točke (77,30 EUR) materialnih stroškov in ne 89,2 točke (40,94 EUR), kot je pomotoma zapisano v obrazložitvi. Zaradi navedene pomote je posledično prišlo tudi do napake pri izračunu višine DDV in končnega izračuna celotno priznanih stroškov.

8. Tožnica s tožbo izpodbija tudi popravni sklep. Opozarja, da popravni sklep ni sredstvo, s katerim bi bilo mogoče popravljati napačno odločitev tožene stranke, ki se nanaša na odmero odvetniških stroškov. V konkretnem primeru namreč ni šlo za računsko pomoto, temveč za napačno priznane in upoštevane stroškovne postavke. Tožena stranka pri odmeri stroškov ni upoštevala vseh pripravljalnih vlog, ki jih je bilo 11 in ne zgolj 8 kot so obračunane oziroma je toženka dve vlogi napačno označila le kot kratek dopis. Tožena stranka je tudi napačno obračunala materialne stroške, pri čemer ni šlo za računsko pomoto, temveč za napačno priznano stroškovno postavko, ker je priznala materialne stroške le na skupno vrednost odvetniških storitev, ne pa za vsako posamično odvetniško storitev, poleg tega pa je materialne stroške nato še razpolovila. Sodišču predlaga, da popravni sklep tožene stranke z dne 18. 1. 2019 odpravi. Zahteva tudi vrnitev stroškov tega postopka.

9. Tožena stranka odgovora na tožbo v zvezi s popravnim sklepom ni podala.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi sta predmet sodne presoje sklep tožene stranke o priznanju stroškov z dne 4. 1. 2019 in popravni sklep o stroških z dne 18. 1. 2019. 12. Z izpodbijanim sklepom z dne 4. 1. 2019 je tožena stranka tožnici priznala stroške zastopanja v individualnem delovnem sporu v višini 4.484,99 EUR. Po presoji sodišča se tega sklepa ne da preizkusiti. Po 214. členu ZUP mora obrazložitev odločbe med drugim vsebovati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je oprto in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (2. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ugotovljeno dejansko stanje med drugim pomeni tudi povsem jasen in celovit izračun vseh stroškov po posameznih postavkah in nato izračun skupno priznanih stroškov. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa takšnih izračunov ni. Navedeno je samo število točk po posameznih postavkah, brez izračuna zneskov po posameznih postavkah, zato končnega izračuna stroškov ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi sklepa manjka tudi podatek o tem, kolikšni znesek stroškov je tožnica pravzaprav skupno uveljavljala in kolikšni znesek ji ni bil priznan. Izostal je tudi konkretnejši izračun materialnih stroškov, saj ni razvidno koliko točk znaša priznanih 2 % materialnih stroškov od vrednosti storitev do 1000 točk in 1% od vrednosti nad 1000 točk, zato priznane skupne višine točk in posledično izračunanega zneska materialnih stroškov ni mogoče preizkusiti. Posledično tudi ni mogoče preizkusiti izračuna 22 % DDV. Ker obrazložitev sklepa o stroških, glede na navedeno, nima vseh sestavin obrazložitve po določbi 214. člena ZUP, sklepa ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je razlog za odpravo odločbe.

13. V nadaljevanju je tožena stranka izdala popravni sklep o stroških in tožnici namesto skupno priznanih stroškov v višini 4.484,99 EUR priznala 4.529,35 EUR. Popravni sklep je bil izdan na podlagi 223. člena ZUP. Slednji določa, da lahko organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popravi pomote v imenih in številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi in da ima popravek pomote pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru ni šlo za popravo očitne računske pomote, temveč za vsebinsko obravnavo zadeve. Tožena stranka s tem, da je tožnici s popravnim sklepom dodatno in drugače odmerila stroške zastopanja kot po prvotno izdanem sklepu, ni (zgolj) popravljala pomote. Za izdajo popravnega sklepa na podlagi 223. člena ZUP torej tožena stranka ni imela pravne podlage. Spremenjeno odločbo bi namreč lahko izdala le na podlagi izrednega pravnega sredstva po določbah ZUP. Navedeno pomeni, da tožena stranka pri izdaji popravnega sklepa ni upoštevala pravil postopka. Zato je bilo treba izpodbijani popravni sklep že iz tega razloga odpraviti.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, oba izpodbijana akta odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker pred izdajo izpodbijanih aktov niso bila upoštevana pravila postopka, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka opraviti konkreten in razumljiv izračun stroškov po vseh posameznih postavkah.

15. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijana akta odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijana akta odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik.