Jedro

Za terjatve za dobavljen plin, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, je v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ določeno, da zastarajo v enem letu. Nedvoumno je torej določen enoletni zastaralni rok za primere, ko je bila dobava izvršena za potrebe gospodinjstva, pri čemer je odločilna prav sintagma 'za potrebe gospodinjstva' in ne to, ali je oseba, s katero je dobavitelj v pogodbenem razmerju, fizična ali pravna oseba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 527,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 223,99 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka zahteva plačilo 11 neplačanih računov (za obdobje od 1. 1. 2013 do 28. 11. 2013), s katerimi je najemnici tožene stranke zaračunala oskrbo z zemeljskim plinom za stanovanje št. 4, na naslovu R. Sporno je le, v kakšnem roku tovrstne terjatve zastarajo. V kolikor gre za storitve, opravljene za potrebe gospodinjstva namreč velja enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v nasprotnem primeru pa velja triletni zastaralni rok iz 495. člena OZ.

6. Višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je za uporabo zastaralnega roka iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ v obravnavanem primeru odločilno, da je bila dobava izvršena za potrebe stanovanja, torej gospodinjstva, in ne za poslovne namene. Na takšen zaključek ne more vplivati dejstvo, da je bilo osnovno pogodbeno razmerje za dobavo plina urejeno s pogodbo o dobavi plina med tožečo in toženo stranko, torej med dvema gospodarskima subjektoma (gospodarska pogodba). Za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb se sicer res uporablja 349. člen OZ, a ima ta naravo splošnega zastaralnega roka, ki velja, če za posamezno terjatev ni določeno drugače.(1) Za terjatve za dobavljen plin, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, pa je v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ določeno, da zastarajo v enem letu. Nedvoumno je torej določen enoletni zastaralni rok za primere, ko je bila dobava (oz. storitev) izvršena za potrebe gospodinjstva, pri čemer je odločilna prav sintagma 'za potrebe gospodinjstva' in ne to, ali je oseba, s katero je dobavitelj v pogodbenem razmerju, fizična ali pravna oseba. (2)

7. Navedenega ne more spremeniti dejstvo, da Energetski zakon (EZ-1) gospodinjskega odjemalca definira kot odjemalca, ki kupuje zemeljski plin za svojo lastno rabo v gospodinjstvu, kar izključuje rabo za opravljanje trgovskih ali poklicnih dejavnosti. V 4. členu EZ-1 je namreč definiran pomen izrazov, kot jih uporablja ta zakon, ne pa pomen, ki ga imajo ti izrazi v drugih zakonih (npr. OZ). Sicer pa tudi navedena definicija, po oceni višjega sodišča, poudarja rabo plina v gospodinjstvu (in ne v poklicne ali trgovske namene), ne določa pa, da bi moral biti kupec plina fizična oseba. Poleg tega bi razlaga povzete določbe, kot jo podaja pritožba, pripeljala do zaključka, da ne more iti za t. i. gospodinjsko terjatev v nobenem primeru, ko bi bila pogodba o dobavi sklenjena z lastnikom stanovanja, tega pa bi uporabljal najemnik (saj v takšnem primeru lastnik ne bi bil gospodinjski odjemalec v smislu EZ-1, ker plina ne bi kupoval za svojo lastno rabo). Takšna razlaga je nesmiselna in nesprejemljiva.

8. V obravnavanem primeru je torej ključno, da gre za dobavo zemeljskega plina, ki je bil nesporno dobavljen za potrebe stanovanja, v katerem se ni opravljala poslovna dejavnost (saj to niti ni bilo zatrjevano). Uporaba določbe 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ je tako povsem pravilna, pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava, pa niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej N. Plavšak in drugi: Obligacijsko pravo: Splošni del, GV Založba, 2009, str. 1045 Op. št. (2): Podobno VSL sodba I Cpg 1195/2013 in I Cp 39/2015