Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka šele decembra 2009 pričela s postopkom kategorizacije nastanitvenega obrata in ob dejstvu, da je bil rok za uskladitev kategorizacije z določbami določen že s pravilnikom, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 62/08 in je začel veljati 28. 6. 2008, uporablja pa se od 1. 1. 2009, sodišče ocenjuje, da ugovori tožeče stranke, da ni imela dovolj časa niso utemeljeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Tržni inšpektorat RS, Območna enota Koper je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odredil, da zagotovi odpravo pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti pri kategorizaciji nastanitvenega obrata A., ki posluje na naslovu ..., B., izvede celoten postopek kategorizacije in pridobi poročilo ocenjevalca, vse to v roku 30 dni po prejemu izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Tržni inšpektorat RS, Območna enota Koper dne 11.5. in 28.5.2010, po uradni dolžnosti, opravil inšpekcijski pregled v A., zaradi kontrole kategorizacije nastanitvenega obrata. Ob pregledu je bilo ugotovljeno, da si izvajalec dejavnosti še ni pridobil poročila ocenjevalca, kar pomeni, da še ni v celoti izvedel postopka kategorizacije svojega nastanitvenega obrata, čeprav 10. člen Pravilnika o kategorizaciji nastanitvenih obratov določa, da morajo izvajalci dejavnosti kategorijo nastanitvenega obrata uskladiti z določbami navedenega pravilnika do 31.12.2009. Zakon o gostinstvu v 3. točki 1. odstavka 9. člena, namreč določa, da morajo biti za opravljanje gostinske dejavnosti izpolnjeni pogoji, ki se nanašajo na merila in način kategorizacije nastanitvenih gostinskih obratov, pri sobodajalcih ter na kmetijah z nastanitvijo in v marinah. Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti je tržna inšpekcija, v skladu s 1. odstavkom 18. člena Zakona o gostinstvu, kjer je določeno, da če pristojni inšpekcijski organ pri nadzoru ugotovi, da prostori, v katerih se opravlja gostinska dejavnost, ne izpolnjujejo pogojev, oziroma da niso izpolnjeni pogoji glede storitev, ki jih določajo predpisi iz 1. in 2. odstavka 10. člena Zakona o gostinstvu, ali če ugotovi, da gostinec ni označil cen v skladu z določili 13. člena istega zakona, izda odločbo, s katero odredi, da je treba ugotovljene pomanjkljivosti in nepravilnosti odpraviti in določiti rok za njihovo odpravo.

Ministrstvo za gospodarstvo RS je z odločbo št. 0211-53/2010-2-PB z dne 12.7.2010, zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba neutemeljena in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako je v obrazložitvi le pavšalno navedeno, da si tožeča stranka še ni pridobila poročila ocenjevalca, pri tem pa ne preveri ali je odgovornost za to na strani tožeče stranke. Odločba s takšnimi pomanjkljivostmi pa je po prepričanju tožeče stranke, nezakonita, saj je obremenjena z bistveno kršitvijo postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tudi izrek izpodbijane odločbe je popolnoma nerazumljiv in pomanjkljiv in zato neizvršljiv. Poleg tega ji izpodbijana odločba nalaga, da pomanjkljivost odpravi v 30-ih dneh po prejemu odločbe, ob tem da upravni organ sam ugotavlja, da je izvedba postopka kategorizacije v celoti odvisna od ocenjevalca, ki mora izdelati poročilo. Res je sicer, da mora v skladu z 2. odstavkom 8. člena Pravilnik o kategorizaciji nastanitvenih obratov poročevalec izdelati poročilo v 15-ih dneh od oprave cenitve, vendar pa je ta rok za ocenjevalca inštrukcijski, kar pomeni, da zamuda tega roka zanj nima nobenih posledic. Zato je nezakonito pričakovati, da bo v 30-ih dneh od prevzema izpodbijane odločbe odpravila pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti. Glede Pravilnika o kategorizaciji nastanitvenih obratov, katerega določbe uporablja upravni organ v izpodbijani odločbi, pa meni, da je protiustaven, zato ga inšpekcijski organ ne bi smel uporabiti. Pravilnik je protiustaven ker je bil sprejet brez sodelovanja stroke. Poleg povedanega pa omejuje ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, saj od gospodarskih subjektov, zaradi bistveno prekratkega prehodnega obdobja zahteva, da svoje poslovne odločitve gospodarskih subjektov drastično prilagodijo vsiljenemu pravilniku ter omejujejo ustavno pravico do enakosti pred zakonom in predvideva subjektivno ocenjevanje ocenjevalcev, kar logično pripelje do neenakega obravnavanja gospodarskih subjektov. Glede na vse navedeno, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek, ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/95, 40/99, 101/05, 60/07 in 93/07 – UPB2 – ZGos) v 3. točki 1. odstavka 9. člena določa, da morajo biti za opravljanje gostinske dejavnosti izpolnjeni pogoji, ki se nanašajo na merila in način kategorizacije nastanitvenih gostinskih obratov, prostorov za goste pri sobodajalcih ter kmetijah z nastanitvijo in marin. V prehodnih in končnih določbah Pravilnika o kategorizaciji nastanitvenih obratov (Uradni list RS, št. 62/08 in 72/09), ki ga je v skladu z 2. odstavkom 10. člena ZGos predpisal minister pristojen za gospodarstvo, določa, da morajo izvajalci dejavnosti kategorijo nastanitvenega objekta uskladiti z določbami tega pravilnika do 31. decembra 2009. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov pa izhaja, da je tožeča stranka šele meseca decembra 2009 pričela s postopkom kategorizacije nastanitvenega obrata. Ob tej ugotovitvi ter dejstvu, da je bil navedeni rok za uskladitev kategorizacije nastanitvenega obrata z določbami Pravilnika o kategorizaciji nastanitvenih objektov, določen že s pravilnikom, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 62/08 in je pričel veljati 28.6.2008, uporablja pa se od 1.1.2009, sodišče ocenjuje, da ugovori tožeče stranke, da ni imela dovolj časa za izvedbo kategorizacije niso utemeljeni, saj bi s postopkom kategorizacije lahko pričela že 29.6.2008 torej leto dni in pol pred rokom, ki ga pravilnik določa kot zadnji datum za kategorizacijo nastanitvenega obrata.

V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je Pravilnik o kategorizaciji nastanitvenih obratov protiustaven pa sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih za to svojo trditev navaja tožeča stranka niso utemeljeni. Tako je treba poudariti, da je v skladu z določbo 1. odstavka 9. člena Pravilnika, ocenjevalec, ki opravi postopek kategorizacije nastanitvenega obrata, fizična oseba, ki ima najmanj višjo strokovno izobrazbo in vsaj tri leta delovnih izkušenj, povezanih z nastanitveno gostinsko dejavnostjo, uspešno opravljen preizkus strokovne usposobljenosti za ocenjevanje nastanitvenih obratov po programu, ki ga določi ministrstvo pristojno za gospodarstvo in je vpisana v seznam ocenjevalcev, ki ga vodi to ministrstvo. To pomeni, da je ocenjevalec za opravljanje postopka kategorizacije nastanitvenih obratov usposobljena oseba, zato do različnih (subjektivnih) obravnavanj nastanitvenih obratov ne more priti. Tudi očitek, da pri sprejemu pravilnika ni sodelovala stroka ne more vplivati na to, da je Pravilnik o kategorizaciji nastanitvenih obratov, protiustaven. Po oceni sodišča tudi ni utemeljena trditev tožeče stranke, da pravilnik omejuje pravico do svobodne gospodarske pobude saj le ta določa pridobitev kategorizacije pod enakimi pogoji za vse subjekte, ki se ukvarjajo z nastanitvijo gostov.

Glede na vse povedano je bilo treba, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrniti, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče je o stroških tega postopka odločilo v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.