Jedro

Besedi "Švaba" in "TURBO DIESEL" sta takšni, ki zato, ker v negativnem smislu povsem pristojijo začasnemu tožilcu kot delavcu na začasnem delu v Nemčiji, predstavljata takšno razžalitev, tako v objektivnem kot subjektivnem smislu.

Izrek

Pritožba obdolžene M.V. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena M. V.je dolžna plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodoma navedeno sodbo je bila obdolžena M. V. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 169. čl. Kazenskega zakonika. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 20 dni zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je še bilo, da mora obdolženka povrniti stroške kazenskega postopka in plačati na 30.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Proti tej sodbi se je pritožila obdolženka M. V. po svojem zagovorniku zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti očitanega ji kaznivega dejanja. Pritožba ni utemeljena. Po mnenju pritožbenega sodišča so vsi dokazi, izvedeni med postopkom na prvi stopnji, vključno z zagovorom obdolženke pravilno ocenjeni, zato lahko iz dokazne ocene izhaja edini možni zaključek, to je, da je obdolžena M. V. storila očitano ji kaznivo dejanje tako, kakor je to navedeno v krivdoreku izpodbijane sodbe. Besede, izrečene zasebnemu tožilcu F. L., so tudi po mnenju sodišča druge stopnje takšne, ki zato, ker v negativnem smislu povsem pristojijo zasebnemu tožilcu kot delavcu na začasnem delu v Nemčiji, predstavljajo tipično razžalitev tako v objektivnem kot subjektivnem smislu, zaradi katere je bila obdolženka upravičeno spoznana za krivo. Obširno pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti izpovedb tako zasebnega tožilca L. kot vseh prič, katerim je sodišče prve stopnje verjelo (B. G., B. Č., T. B.) je neutemeljeno kot so neutemeljene tudi nasprotne pritožbene navedbe o verodostojnosti izpoved otrok in moža zasebne tožilke. Dejstvo je, da je do obravnavanega dogodka prišlo zaradi dalj časa trajajočih nasprotij med zasebnim tožilcem in njegovimi svojci na eni strani ter obdolženko in njeno družino na drugi strani. Ni sicer mogoče prezreti, da je do zmerjanja prišlo po "zaslugi" zasebnega tožilca, ki je zaradi spora v zvezi z obdelovanjem njegove njive s strani obdolženke le-to besedno napadel in jo dejansko izzval k storitvi kaznivega dejanja, kakor na drugi strani ni moč prezreti dejstva, da je obdolženka med sosedi znana kot "vreščava" in prepirljiva in kot taka tudi večkrat obravnavana pred sodnikom za prekrške. Iz tega razloga ji tudi ni moč verjeti, da je bila ob močnem zmerjanju, ki je trajalo dlje časa, tiho, oziroma da ni ničesar odvrnila v svoj bran, še posebej zato, ker se celo njeni otroci in mož, ki so zaslišani na glavni obravnavi sicer skladno izjavili, da mati oziroma žena ni L. ničesar odgovorila in tako ni nikoli izgovorila očitanih ji besed, nehote potrdili oziroma se bolje rečeno zagovorili, da je obdolženka aktivno sodelovala v prepiru, saj so izjavili, da kljub temu, da je šlo za neznosno zmerjanje (M. V.), ni bilo nevarnosti, da bi prišlo do fizičnega obračuna, ker so bili predaleč (S. V.) in da se je zmerjanje končalo tako, da so vsi utihnili (F. V.). Ravno zaradi opisane jakosti in intenzitete zmerjanja (ki jo priznavata obe strani) je tudi verjeti priči Č., da je, kljub temu, da je bila od mesta dogodka najbolj oddaljena, slišala inkriminirane besede. Nenazadnje to potrjuje sama pritožnica (sicer nehote), ko pritožbeno obrazlaga, da je priča Č. na glavni obravnavi dne 29. 6. 1998 izjavila, da si je poleg kričanja obdolženke zapomnila tudi to, da je imela B. G. za "buteljna". Če je torej lahko Č. slišal to besedo ob tem, da je že takrat potrdil, da sta se zakonca V. drla križem, je lahko slišal tudi besede iz krivdoreka. S tem je pritožnica sama ovrgla trditev, da Č. zaradi razdalje ni mogel ničesar slišati. V zvezi s pritožbenim očitkom glede verodostojnosti pričanja B. G. pa je potrebno pripomniti, da je bila njegova izjava, dana na glavni obravnavi dne 10.6.1998 veliko bolj selektivna od izjave v tem postopku, kar je logično posledica dejstva, da je bil takrat poleg L. tudi sam obdolženi. Glede na vse obrazloženo pritožbi ni bilo mogoče ugoditi in je zato bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Sodišče druge stopnje je ocenilo tudi primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam. Ker je sodišče dejstvo, da je bila obdolženka zaradi ravnanja zasebnega tožilca izzvana upoštevalo pri odmeri kazni kot olajševalno okoliščino, je izrečena kazenska sankcija povsem primerna in ni potrebe po njenem spreminjanju v korist obdolženke. Pri odločanju o pritožbi tudi niso bile ugotovljene kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti v skladu s 383. čl. Zakona o kazenskem postopku. Zaradi zavrnitve pritožbe mora obdolženka M.V. plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena z upoštevanjem zamotanosti in trajanja pritožbenega postopka, pa tudi premoženjskih in pridobitnih sposobnosti obdolženke, ugotovljenih na prvi stopnji, katere so takšne, da bo ta strošek kazenskega postopka, tudi z zaslužkom od priložnostnih del, zmogla plačati.