Jedro

Glede pravice do izobraževanja v ZODPol ni določb, na podlagi katerih bi se pravice do izobraževanja v Policiji že zaposlenega delavca ne štelo za pravico iz delovnega razmerja, temveč za kakšno drugo pravico. Obravnavani spor za povrnitev stroškov izobraževanja delavca, ki izhaja iz delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencem, se šteje za individualni delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, t. j. spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, o katerem je pristojno odločati delovno sodišče. To potrjuje tudi stališče sodne prakse v primerljivih zadevah, ki spore zaradi vračila stroškov izobraževanja iz delovnega razmerja opredeljuje kot delovne spore (prim. III R 20/2007 in VIII R 37/2008).

Zmotno je stališče pritožbe, da toženec ni dolžan vrniti stroškov izobraževanja, ker je za opravljeno dejansko delo prejel plačo. Po drugem odstavku 95. člena ZODPol je udeleženec izobraževanja dolžan policiji povrniti stroške izobraževanja, če v roku, določenem v pogodbi o izobraževanju, ne zaključi izobraževanja. Tožeča stranka je upravičena zahtevati povrnitev tistega, kar je izplačala tožencu za čas odobrenega izobraževanja oziroma praktičnega usposabljanja v policijskih enotah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 24.676,33 EUR z obrestmi od 28. 9. 2018 do plačila in da ji povrne 1.411,92 EUR stroškov postopka. Svoje stroške postopka krije toženec sam.

2. Toženec se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v sporu, v katerem se presoja poslovna odškodninska odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava. Sklep, s katerim se je sodišče prve stopnje na naroku izreklo za stvarno pristojno, kljub ugovoru toženke ni obrazložen, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravno podlago spora poleg določb pogodbe o izobraževanju predstavljajo tudi pravila OZ o poslovni odškodninski odgovornosti, kar izhaja npr. iz zadev III Ips 41/2012, III Ips 80/2009 in III Ips 81/2009. Uveljavlja (delno) ničnost določb 5. in 6. člena pogodbe o izobraževanju. Tožeča stranka je neupravičeno obogatena, saj bi moralo sodišče na podlagi 243. člena OZ pri odmeri odškodnine upoštevati tudi korist (dejansko opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi do 16. 9. 2017). Zaradi razdrtja pogodbe tožeča stranka ne more biti v občutno boljšem položaju. Poleg tega je toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi prejel neto zneske plač, po odločitvi sodišča oziroma 5. členu pogodbe o izobraževanju pa ji mora vrniti bruto zneske nadomestil plač. Sodišče prve stopnje zmotno izenačuje plačo z njenim nadomestilom. Trdi, da plača za dejansko opravljeno delo ni strošek izobraževanja in da tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve zneskov bruto plače. Tožeča stranka uveljavlja povrnitev stroškov izobraževanja na podlagi 7. člena pogodbe o izobraževanju. O vsem navedenem sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Napačen je izračun valorizacije. V zvezi s tem se je sodišče neutemeljeno oprlo na listine tožeče stranke, čeprav za to ni imelo ustreznega strokovnega znanja. Ker ni postavilo izvedenca za odmero odškodnine, je kršilo 243. člen ZPP. Pritožba se sklicuje tudi na tretji odstavek 95. člena ZODPol. Pogodba o izobraževanju ni prenehala veljati po volji ali krivdi toženca, temveč z odpovedjo tožeče stranke. Prav tako toženec izobraževanja ni predčasno prekinil, ker ga je imel namen in voljo zaključiti ter postati policist. Iz njegovega ravnanja ni mogoče sklepati, da v pogodbenem roku ne bo opravil študijskih obveznosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi delovno sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Toženec je bil zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu policijski kandidat zaradi izobraževanja za pridobitev višješolske izobrazbe policist. Zakon o organiziranosti in delu policije (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadaljnji) v prvem odstavku 95. člena določa, da policija z udeleženci izobraževanja sklene pogodbo, v kateri se določijo medsebojne pravice in obveznosti. Glede pravice do izobraževanja v ZODPol ni določb, na podlagi katerih bi se pravice do izobraževanja v Policiji že zaposlenega delavca ne štelo za pravico iz delovnega razmerja, temveč za kakšno drugo pravico. Obravnavani spor za povrnitev stroškov izobraževanja delavca, ki izhaja iz delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencem, se šteje za individualni delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), t. j. spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, o katerem je pristojno odločati delovno sodišče. To potrjuje tudi stališče sodne prakse v primerljivih zadevah, ki spore zaradi vračila stroškov izobraževanja iz delovnega razmerja opredeljuje kot delovne spore (prim. III R 20/2007 in VIII R 37/2008). Zato je treba pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za delovni spor, s čimer je stranki seznanilo na naroku dne 21. 1. 2022, ko je izdalo sklep.

8. Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe pogodbe o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist z dne 23. 9. 2015 in aneksa št. 1 k tej pogodbi o tem, da bo toženec v primeru, da v pogodbenem roku ne bo opravil vseh zahtevanih obveznosti in pridobil višješolsko izobrazbo policist, tožeči stranki povrnil vse nastale stroške izobraževanja. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 51/2011 in VIII Ips 252/2011 zavzelo stališče, da mora vsaka stranka dvostranske pogodbe izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter z vsebino, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bila dogovorjena, pravo varuje pogodbi zvesto stranko. Zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in načela o dispozitivni naravi določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ. Podlaga za obveznost vračila prejetih nadomestil plač za čas odsotnosti zaradi izobraževanja je torej pogodbena zaveza, da bo toženec vrnil stroške izobraževanja, če ga ne bo v roku uspešno zaključil (prim. VIII Ips 326/2017).

9. Zahtevka za vrnitev stroškov izobraževanja tožeča stranka ni uveljavljala na „odškodninski podlagi“. Zato se toženec v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti in upoštevanje prejete koristi pri odmeri odškodnine. Pritožba se sklicuje na primer III Ips 41/2012, v katerem se je presojala pogodba o izdelavi jadrnice in odstop pogodbene stranke zaradi neplačila zapadlih obrokov kupnine, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Neprimerljivi sta tudi zadevi III Ips 80/2009 in III Ips 81/2009, ki se nanašata na pogodbo o zavarovalnem posredovanju in dogovor o pavšalni odškodnini.

10. Določbi 5. člena pogodbe o izobraževanju, po kateri stroški izobraževanja predstavljajo stroške prejetih bruto nadomestil plače za čas izobraževanja, stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja ter stroške prehrane, in 6. člena pogodbe o dolžnosti povrnitve teh stroškov, usklajenih z rastjo cen na drobno, ostajata znotraj omejitev pogodbene avtonomije strank delovnega razmerja, kot jih določajo veljavni prisilni predpisi, in dejansko sledita temeljnemu načelu obligacijskega prava o dolžnosti izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ. Zato nista nični. Ker zahtevka za vračilo stroškov izobraževanja tožeča stranka ni uveljavila na podlagi 7. člena pogodbe o izobraževanju, ki se nanaša na obveznosti toženca po uspešno zaključenem izobraževanju, so brezpredmetne pritožbene navedbe v zvezi z uporabo te določbe.

11. Zmotno je stališče pritožbe, da toženec ni dolžan vrniti stroškov izobraževanja, ker je za opravljeno dejansko delo prejel plačo. Po drugem odstavku 95. člena ZODPol je udeleženec izobraževanja dolžan policiji povrniti stroške izobraževanja, če v roku, določenem v pogodbi o izobraževanju, ne zaključi izobraževanja. Tožeča stranka je upravičena zahtevati povrnitev tistega, kar je izplačala tožencu za čas odobrenega izobraževanja oziroma praktičnega usposabljanja v policijskih enotah.

12. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določbo tretjega odstavka 95. člena ZODPol. Po tej določbi je udeleženec izobraževanja oproščen povračila stroškov izobraževanja, če ga ni zaključil v roku ali če je prenehal z izobraževanjem zaradi opravičljivih razlogov, ki niso nastali po njegovi volji ali krivdi. Tožeča stranka ne očita tožencu, da je prenehal z izobraževanjem po svoji volji ali krivdi, temveč da ni izpolnil pogodbene obveznosti oziroma je iz njegovega ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da v roku ne bo opravil vseh študijskih obveznosti. V teh primerih lahko tožeča stranka odpove pogodbo o izobraževanju, saj po prejemu nezadostne ocene iz praktičnega izobraževanja toženec objektivno ne more več dokončati izobraževanja za policista. Navedeno pomeni, da so razlogi za prenehanje veljavnosti pogodbe o izobraževanju na strani toženca.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino terjatve ob upoštevanju izračuna tožeče stranke o valorizaciji dolgovanega zneska. Za takšno ugotovitev ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja in ob izostanku dokaznega predloga toženca tudi ni bilo dolžno postaviti izvedenca, kot se za to napačno zavzema pritožba in neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 243. člena ZPP.

14. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka za vrnitev stroškov izobraževanja materialnopravno pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Toženec ni uspel s pritožbo, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).