Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma preuranjeno zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo za fiktivno premestitev. Za zakonitost premestitve ni odločilno, ali je med nalogami delovnega mesta v sistemizaciji (na katerega je bil premeščen tožnik) izrecno navedeno, da gre za sodelovanje s točno določenimi zunanjimi institucijami. Sistemizacija lahko le na splošno navaja delovne naloge, ki jih delavcu odredi predstojnik. Za opredelitev nalog zadostuje, da je npr. med nalogami tožnikovega delovnega mesta navedeno tudi sodelovanje s strokovnimi službami ter z drugimi zunanjimi institucijami. Bistveno je, ali tožnik dejansko te naloge opravlja. Zato zgolj dejstvo, da v sistemizaciji te naloge niso posebej opredeljene, ne pomeni, da gre za prirejeno premestitev, oziroma ni mogoče šteti, da se zaradi tega ni zagotovilo učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke. Zaradi zmotne pravne presoje, da je šlo za fiktivno premestitev, dejansko stanje še ni bilo v zadostni meri razčiščeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta sklep v. d. generalnega direktorja Davčne uprave Republike Slovenije, št. ... z dne 8. 1. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 10. 4. 2013 nezakonita in se razveljavita (točka I). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na delovno mesto direktorja Davčnega urada A. od izdaje nezakonitih sklepov do 31. 12. 2014 in mu za čas izdaje nezakonitih sklepov do ponovne razporeditve priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 538,21 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del točke II izreka zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v tem delu, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka ni navajala, da bi bili po tožnikovi razrešitvi oziroma premestitvi objavljeni razpisi za delovno mesto direktorjev finančnih uradov. Razpis je bil v letu 2013 objavljen za delovno mesto direktorja takrat še Davčnega urada A. Razpisa za delovno mesto direktorja Finančnega urada A., na katerega bi se tožnik sploh lahko prijavil, pa sploh ni bilo. Nepravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila razpisana delovna mesta direktorjev novih finančnih uradov in s tem tudi direktorja Finančnega urada A. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno štelo, da pripadajo tožniku pravice oziroma razporeditev na delovno mesto direktorja Finančnega urad A. le do 31. 12. 2014, glede na novoustanovljene finančne urade na podlagi Zakona o finančni upravi (ZFU). Po 1. 1. 2015 so se carinski in davčni uradi le združili v (nove) finančne urade, ti pa imajo sedeže tam, kjer so jih imeli davčni uradi do 31. 12. 2014. Praviloma so direktorji davčnih uradov, ki so bili direktorji davčnih uradov na 31. 12. 2014, s 1. 1. 2014 (pravilno: 1. 1. 2015) postali direktorji finančnih uradov v krajih, kjer so v času uveljavitve tega zakona uradi Davčne uprave RS, kar velja tudi za A. Finančna uprava RS je kot naslednica s 1. 8. 2014 prevzela prav vse zaposlene iz davčne in carinske službe, s 1. 8. 2014 sta se organizacijsko združila Generalni davčni urad in Generalni carinski urad v Generalni finančni urad, s 1. 1. 2015 pa so se na regionalnem nivoju združili še dosedanji davčni in carinski uradi. Če bi bil tožnik na dan 31. 12. 2014 direktor Davčnega urada A., bi bil s 1. 1. 2015 zaposlen na delovnem mestu direktorja Finančnega urada A. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava je torej sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za čas po 1. 1. 2015. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku v roku 15 dni naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovne naloge, ki so opredeljene kot delovne naloge tožnika na njegovem novem delovnem mestu podsekretarja na Davčnem uradu B., ne določajo opravljanja delovnih nalog s področja mednarodnega sodelovanja z Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Mednarodno organizacijo davčnih uprav (IOTA). Ker naj tožena stranka glede na opis nalog tožnikovega delovnega mesta ne bi dokazala, da so naloge s področja mednarodnega sodelovanja, zlasti z OECD in IOTA, skoncentrirane na novo sistemiziranem delovnem mestu podsekretarja na Davčnem uradu B., je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da je prerazporeditev nezakonita. V skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) sistemizacijo delovnih mest v organih sestave ministrstva določi minister na predlog predstojnika. V obravnavani zadevi je predstojnik generalni direktor Davčne uprave RS in ne direktorji posameznih davčnih uradov. Iz drugega odstavka 44. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih izhaja, da se pri sistemiziranju delovnih mest uporablja katalog tipičnih uradniških delovnih mest tako, da se delovna mesta iz kataloga povzamejo v sistemizacijo, pri čemer se v primeru specifične vsebine nalog in v drugih utemeljenih primerih delovnim mestom dodajo dodatna poimenovanja in dodatni pogoji ter prilagodi opis nalog. To je bilo upoštevano pri sistemizaciji delovnega mesta podsekretar na Davčnem uradu B., šifra delovnega mesta ..., na katero je bil premeščen tožnik. V sistemizaciji delovnih mest se za posamezno delovno mesto ne navedejo konkretne naloge, ki se opravljajo na posameznem delovnem mestu. Zaradi tega iz sistemizacije delovnih mest ne more biti razvidno, da je bil tožnik premeščen na delovno mesto podsekretar na Davčnem uradu B. z namenom koncentracije vseh delovnih nalog s področja mednarodnega sodelovanja, zlasti OECD in IOTA. Zato se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je na vsak način hotela tožnika premestiti na novoustanovljeno prirejeno delovno mesto, pri spremembi sistemizacije pa je „pozabila“, čemu je sistemizacija namenjena in za novo delovno mesto navedla povsem druge delovne naloge od tistih, zaradi katerih je bil tožnik premeščen. Sprememba sistemizacije je potekala javno in transparentno, po predpisanem postopku.

Tožena stranka ni ustvarila fiktivnih delovnih potreb, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožnik je pred premestitvijo opravljal strokovne naloge na področju mednarodnega sodelovanja z IOTA, na podlagi vsakokratnega pooblastila predstojnika davčnega organa, in sicer tako, da se je aktivno udeleževal vseh zasedanj izvršnega odbora IOTA, na katerem se sprejemajo strateške odločitve. Strokovne naloge na področju mednarodnega sodelovanja z OECD pa je opravljala javna uslužbenka, ki ji je z novembrom 2012 prenehalo delovno razmerje. Takratni predstojnik je tako zaradi zagotovitve kontinuiranega in enotnega sodelovanja davčnega organa v mednarodnih institucijah OECD in IOTA ocenil, da bi lahko tožnik s svojo strokovnostjo in izkušnjami najbolj učinkovito zagotovil nemotenost delovanja davčne uprave v mednarodnih institucijah. Navedeno izhaja tudi iz izpovedbe priče C.C., ki je bil takratni v. d. direktorja DURS, sodišče prve stopnje pa njegovega zaslišanja ni upoštevalo, temveč se je enostransko oprlo na izpoved tožnika in z njegove strani predlaganih prič. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na izpoved gostilničarja D.D., ker gostilniške govorice ne morejo imeti dokazne vrednosti. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno povzelo pričanje E.E., ki je izpovedala, da določene predloge glede sistemizacije predlaga tudi generalni direktor DURS sam, kar pritrjuje izpovedbi C.C. Vendar je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da je izpoved C.C. v nasprotju z listinskimi dokazi ter izpovedbami ostalih prič. Izpovedi C.C. in E.E. potrjujeta navedbe tožene stranke o pravilnosti in zakonitosti spremembe sistemizacije, in s tem tožnikove premestitve. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke nezakonito, ker pri spremembi sistemizacije ni šlo za utečeno ravnanje.

Za tožnikovo premestitev so bili torej izpolnjeni vsi pogoji po ZJU. Sklep o premestitvi je v skladu z drugim odstavkom 150. člena ZJU vseboval vse formalne in vsebinske sestavine.

Za delovno mesto direktorja Finančnega urada A. ni bilo razpisa, temveč je predstojnica določila nove direktorje novih finančnih uradov po lastni presoji izmed bivših direktorjev davčnih in carinskih uradov. Tožena stranka meni, da sodišče ne more prevzeti vloge predstojnika tožene stranke ter določiti, da se tožnika do 31. 12. 2014 razporedi na delovno mesto direktorja Davčnega urada A., kajti premestitev tožnika je bila pravilna in zakonita, tožnik pa se na notranji razpis z dne 17. 6. 2013 za to delovno mesto ni prijavil. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, do odločilnih dejstev pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo ter je v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje z zapisniki o izvedbi dokazov, zaradi česar je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali sta navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

8. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, ker naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, oziroma ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo tista dejstva, za katera je (glede na svojo pravno presojo) menilo, da so pravno odločilna in te razloge navedlo v obrazložitvi, zato navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

9. V sodbi o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je za presojo zakonitosti sklepov o premestitvi bistveno, da je bila sistemizacija spremenjena na način, ki pri toženi stranki ni običajen oziroma ustaljen, saj je ni predlagal direktor davčnega urada, ampak generalni direktor DURS. Zato ni upoštevalo navedb tožene stranke oziroma izpovedi prič, da je lahko pristojnemu ministru spremembo sistemizacije predlagal (tudi) generalni direktor DURS. Vendar pa zaradi tega, čeprav je stališče sodišča prve stopnje napačno, ne gre za nasprotje v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami; ZJU) v XX. poglavju (členi od 147 do 152.b) določa pogoje za premestitev javnega uslužbenca. Po določbi prvega odstavka 147. člena ZJU je javni uslužbenec v okviru istega delodajalca lahko premeščen na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Premestitev je lahko trajna ali začasna. Po določbi drugega odstavka 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je mogoče trajno zaposliti le na uradniško delovno mesto, ki se je lahko opravljal v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti za uradniško delovno mesto ali iz poslovnega razloga. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Za pritožbeno rešitev zadeve je torej bistveno, ali je bilo mogoče s tožnikovo premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke.

11. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu direktorja Davčnega urada A. S sklepom v. d. generalnega direktorja Davčne uprave RS št. ... z dne 8. 1. 2013 (A2), potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 10. 4. 2013 (A36), je bil tožnik z dnem 17. 1. 2013 premeščen na delovno mesto podsekretar, šifra delovnega mesta ..., Davčni urad B. na podlagi ocene predstojnika, da bo s premestitvijo tožnika mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa na področju mednarodnega sodelovanja s pristojnimi institucijami. Predstojnik je ugotovil, da je Republika Slovenija že vrsto let aktivna na področju mednarodnega sodelovanja z OECD in IOTA. Sodelovanje predstavnikov davčnega organa v številnih delovnih telesih OECD terja dobro koordinacijo njihovega dela, saj morajo učinkovito usklajevati stališča do različnih predlogov in usklajena stališča tudi zastopati na delovnih telesih. Pomembna je tudi koordinacija in implementacija sprejetih usmeritev v nacionalno zakonodajo in prakso. Treba je zagotoviti tudi enoten pregled nad dogajanjem vseh delovnih teles OECD, v katerih sodeluje Davčna uprava RS.

V izpodbijanem sklepu o premestitvi je tožena stranka nadalje ugotovila, da je strokovne naloge na področju mednarodnega sodelovanja z OECD opravljala javna uslužbenka, ki ji je novembra 2012 prenehalo delovno razmerje ter da se v okviru IOTA državam članicam nudi pomembna podpora pri njihovem delovanju (podpora pri implementaciji razvojnih programov, iskanje najboljših praks članic in pomoč pri njihovem prevzemanju, spodbujanje sodelovanja in pomoči med državami članicami, itd.), zato je nujno zagotoviti, da se takšna podpora izkoristi v največji možni meri. Strokovne naloge na področju mednarodnega sodelovanja z IOTA je v preteklih letih na podlagi vsakokratnega pooblastila predstojnika davčnega organa opravljal uslužbenec, in sicer tako, da se je aktivno udeleževal v vseh potrebnih oblikah, vključno z udeležbo na najpomembnejšem organu IOTA, pri katerem se sprejemajo strateške odločitve (izvršni odbor). Aktivno je med drugim sodeloval pri sprejemanju strategije IOTA 2012 do 2017. Generalni direktor DURS je ocenil, da bi tožnik s svojo strokovnostjo in izkušnjami najbolj učinkovito zagotovil nemotenost delovanja davčne uprave v mednarodnih institucijah. Naloge mednarodnega sodelovanja so bile v preteklosti razdeljene med dve osebi, kar po oceni predstojnika ni bilo najbolj racionalno, saj gre za delovanje v mednarodnih krogih, v katerih je smiselno udejstvovanje izvajati enovito. Zato je predstojnik ocenil, da se naloge mednarodnega sodelovanja, razdeljene na dve osebi, združijo in jih bo v bodoče opravljala ena strokovno usposobljena oseba, upoštevaje tudi pričakovano reorganizacijo davčne in carinske službe v bodoči finančni službi. Na ta način naj bi torej premestitev tožnika prispevala k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu.

12. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitev učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo le za fiktivno premestitev oziroma, da je bil tožnik premeščen zaradi subjektivnih razlogov. Zaključek sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah in stališčih: - Sistemizacija za tožnikovo delovno mesto oziroma opis delovnih nalog za delovno mesto podsekretarja na Davčnem uradu B. ne določa, da gre za delovne naloge s področja mednarodnega sodelovanja z OECD in IOTA. Zato ni dokazana koncentracija vseh delovnih nalog s področja mednarodnega sodelovanja, zlasti z OECD in IOTA, na novo sistemiziranem delovnem mestu podsekretarja na Davčnem uradu B. - Tožnik je za svojo domnevno premestitev izvedel že novembra 2012 od gostilničarja z F., D.D., ki naj bi mu za tožnikovo premestitev povedal takratni minister za H., G.G. - Postopek spremembe sistemizacije je potekal drugače, kot običajno. Takratni direktor Davčnega urada B., I.I. je za novo delovno mesto podsekretarja v Davčnem uradu B. izvedel šele po objavi (spremenjene) sistemizacije.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stališča sodišča prve stopnje v pretežnem delu niso pravilna, kar zlasti velja za zaključek, da je šlo za fiktivno premestitev, ki je vsaj preuranjen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da opis delovnih nalog za delovno mesto podsekretarja v Davčnem uradu B. (1. točka izpodbijanega sklepa o premestitvi) ne navaja, da gre za delovne naloge s področja mednarodnega sodelovanja OECD in IOTA. Sklep navaja neposredno pomoč pri vodenju strokovnih nalog na delu delovnega področja, samostojno oblikovanje sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv, vodenje in sodelovanje v najzahtevnejših projektnih skupinah, sodelovanje s strokovnimi službami ter z drugimi zunanjimi institucijami, opravljanje drugih najzahtevnejših nalog po pooblastilu vodje ter izobraževanje ter izpopolnjevanje in usposabljanje uslužbencev. Enake delovne naloge so navedene tudi v Aktu o spremembi in dopolnitvi Aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v DURS za delovno mesto podsekretar, šifra delovnega mesta ... (A9). Na podlagi te ugotovitve pa je zmotno štelo, da je premestitev nezakonita. Za zakonitost premestitve ni odločilno, ali je med nalogami delovnega mesta v sistemizaciji izrecno navedeno, da gre za sodelovanje z OECD in IOTA. Sistemizacija lahko le na splošno navaja delovne naloge, ki jih delavcu odredi predstojnik. Za opredelitev nalog tako zadostuje, da je npr. med nalogami tožnikovega delovnega mesta navedeno tudi sodelovanje s strokovnimi službami ter z drugimi zunanjimi institucijami. Bistveno je, ali tožnik dejansko te naloge opravlja. Zato zgolj dejstvo, da v sistemizaciji te naloge niso posebej opredeljene, ne pomeni, da gre za prirejeno premestitev, oziroma ni mogoče šteti, da se zaradi tega ni zagotovilo učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke. Tožnik je navsezadnje naloge v zvezi s sodelovanjem z IOTA opravljal tudi na svojem prejšnjem delovnem mestu direktorja davčnega urada A., čeprav ta naloga ni bila izrecno navedena med delovnimi nalogami tožnika.

14. Za zakonitost izpodbijanega sklepa o premestitvi tudi ni bistveno, da so zadeve postale tožniku „sumljive“ potem, ko je novembra 2012 izvedel od gostilničarja D.D. na F., da ga nameravajo premestiti v B. Zato izpoved priče D.D. za presojo zakonitosti sklepa o premestitvi ni relevantna. Tudi, če bi kakšen javni uslužbenec oziroma funkcionar, kot je v tem primeru takratni minister za H., G.G., že v novembru 2012 vedel za nameravano premestitev tožnika, zgolj zaradi tega ni mogoče trditi, da bi bila premestitev v nasprotju s 147. členom ZJU.

15. Ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za spremembo sistemizacije, sprejeto „na nenavaden način“. Kot izhaja iz Navodila o spreminjanju aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v državni Davčni upravi RS (B15), lahko generalni direktor DURS sam predlaga spremembo sistemizacije, ne da bi za to potreboval predlog direktorja področnega davčnega urada, pri katerem bo prišlo do spremembe sistemizacije. Bistveno je, da je bila sprememba sistemizacije sprejeta, da je bilo ustanovljeno novo delovno mesto, na katero je bil tožnik razporejen, ter da gre za uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje kot delovno mesto, na katerem je bil tožnik razporejen pred premestitvijo.

16. Sodišče prve stopnje bi torej moralo presojati izpodbijani sklep o premestitvi z dne 8. 1. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 18. 4. 2013 le z vidika, ali je tožena stranka dokazala razlog za premestitev, naveden v izpodbijanem sklepu, torej, ali je s tem, ko je določila, da bo tožnik opravljal naloge s področja sodelovanja z mednarodnimi organizacijami, predvsem z OECD in IOTA, zagotovila učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa v smislu določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU in če je bila premestitev v skladu z določbo drugega odstavka 147. člena ZJU, torej če je bil tožnik kot uradnik premeščen na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje. V tem delu dejansko stanje še ni bilo v zadostni meri razčiščeno zaradi zmotne pravne presoje, da je šlo za fiktivno premestitev. Zato je pritožba tožene stranke utemeljena.

17. Pritožba tožnika pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da bi se moral tožnik prijaviti na razpis za delovno mesto direktorja finančnega urada zaradi spremembe v organiziranosti Davčne uprave RS oziroma ustanovitve Finančne uprave RS. Kot navajata obe pravdni stranki v pritožbah, takšnega razpisa ni bilo, temveč je predstojnica določila direktorje novih finančnih uradov. Tudi sicer 107. člen Zakona o finančni upravi (Ur. l. RS, št. 25/2014; ZFU) določa, da Finančna uprava z dnem začetka uporabe tega zakona prevzame vse javne uslužbence, zaposlene v Carinski upravi Republike Slovenije in Davčni upravi Republike Slovenije. Sprememba v organiziranosti torej ne bi mogla vplivati na tožnikovo zaposlitev tako, da bi bil zaradi tega upravičen do pravic po prejšnji razporeditvi na delovnem mestu direktorja Davčnega urada A. le do 31. 12. 2014. Vendar pa sodišče, tudi če bi ugodilo tožnikovemu zahtevku, ne more tožnika za nazaj razporediti na delovno mesto direktorja Davčnega urada A., temveč mu za ta čas le priznati pravice, kot da bi opravljal to delo. Razporejanje javnih uslužbencev je v pristojnosti delodajalca in ne sodišča, ki je pristojno le za presojo zakonitosti sklepa o premestitvi. Zato odločitev v točki II izreka, po kateri je sodišče tožnika razporedilo na delovno mesto direktorja Davčnega urada A. od izdaje izpodbijanih sklepov do 31. 12. 2014, za čas po tem datumu pa zahtevek zavrnilo, ni pravilna.

18. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in po potrebi z dodatnim zaslišanjem tožnika, direktorja Davčnega urada v B., takratnega v. d. generalnega direktorja DURS-a oziroma izvedbi ostalih že predlaganih dokazov razčistiti, ali je bil resnični razlog za premestitev zagotavljanje učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa v smislu določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Pri tem naj upošteva tudi dejstvo, da je javni uslužbenki, ki je pred tem sodelovala z OECD, v novembru 2012 delovno razmerje prenehalo, zaradi česar je tožena stranka s premestitvijo tožnika tudi združila sodelovanje z OECD in IOTA, pri tem pa je potrebno upoštevati, da sodišče ne sme presojati učinkovitosti oziroma smotrnosti odločitev delodajalca (prim. odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014, opr št. Pdp 360/2015 z dne 3. 9. 2015 in opr. št. Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015). Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka, upoštevaje pravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v tem razveljavitvenem sklepu.

19. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje še ni v ugotavljalo razlogov za premestitev v smislu določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ne gre za primer iz 355. člena ZPP, ko bi bilo mogoče z odločitvijo pritožbenega sodišča o razpisu glavne obravnave dopolniti le nekatere pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.