Jedro

Pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem, če je njen nastanek odvisen od bodočega negotovega dejstva: pogodba bo začela delovati (učinkovati) šele, ko bo izpolnjeno neko ob njeni sklenitvi še negotovo dejstvo, in sicer z učinki za nazaj (ex tunc). Pri pogodbi, sklenjeni pod odložnim pogojem, je tako treba ločevati med sklenitvijo pogodbe in učinkovanjem pogodbe; slednje je odvisno od spolnitve pogoja.

Izrek

1. Pritožba prvotožene stranke zoper drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe se zavrže. 2. Pritožbi prvotožene stranke se v preostalem delu ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo stranko zavrne.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 469.139,20 SIT.

3. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 472.294,70 SIT."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna prvotožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 4.791.490,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.11.1994 do plačila, in pravdne stroške v znesku 819.809,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.9.1998 do plačila (prvi odstavek izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Odločilo pa je tudi, da je dolžna tožeča stranka v roku 8 dni povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 485.682,20 SIT (tretji odstavek izreka).

Prvotožena stranka se je pritožila zoper sodbo (prvi in drugi odstavek izreka odločbe), tožeča stranka pa zoper odločitev o pravdnih stroških drugotožene stranke (tretji odstavek izreka).

Prvotožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navedla je, da je tožeča stranka v vlogi z dne 9.9.1996 kot prvotoženo stranko označila tudi družbenika prvotožene stranke B.N. in A.M. ml.. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu dolgovani znesek naložilo v plačilo družbi U.N. in družbeniki d.n.o., o tožbenem zahtevku zoper družbenika te družbe pa se ni opredelilo. Po oceni prvotožene stranke je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so bile ustno dogovorjene vse (bistvene) sestavine pogodbe. Pravdni stranki sta sklenili le dogovor o plačilu avansa za izdelavo projekta, kar izhaja iz preliminarne pogodbe št. 5/94 z dne 20.6.1994. Tožeča stranka je samovoljno in brez soglasja prvotožene stranke naročila izdelavo opreme pri družbi A.t., ki je delo prepustila podizvajalcu družbi O.. Ta je z deli pričel dne 11.7.1994, kar naj bi izhajalo iz izredno slabih fotokopij delovnih nalogov, originalov teh listin pa tožeča stranka niti ni predložila. Nejasni so razlogi sodbe v delu, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila tožeča stranka upravičena začeti z izdelavo opreme takoj po prejemu avansa, kar naj bi tudi storila, saj obenem zaključuje, da se je plačilo avansa nanašalo zgolj na projekt oz. izvedbeni načrt in ne na naročilo opreme. V zvezi z vprašanjem, ali in kdaj naj bi se pravdni stranki zedinili o vseh bistvenih sestavinah pogodbe, je potrebno opozoriti, da je tožeča stranka sestavila popolno in specificirano ponudbo šele dne 19.9.1994. Po tej ponudbi je tožeča stranka pričakovala naročilo, ki pa ga od prvotožene stranke ni dobila. Povsem nesprejemljivo je torej, da je podizvajalec tožeče stranke pričel z izdelavo opreme že dne 11.7.1994. V času, ko naj bi se z izdelavo opreme pričelo, pravdni stranki nista bili soglasni o vseh bistvenih sestavinah pogodbe. Sicer pa je bil pogoj za sklenitev pogodbe pridobitev sredstev na podlagi leasing pogodbe, sredstva pa se je zavezala zagotoviti tožeča stranka. Prvotožena stranka je namreč tožeči stranki že takoj povedala, da nima denarja. Le zagotovilo tožeče stranke, da bo sama pridobila leasing, je pri prvotoženi stranki sprožilo odločitev, da se o izdelavi opreme še naprej pogaja s tožečo stranko. Tudi ogled opreme pri družbi O. s strani obeh toženih strank, ki naj bi po oceni sodišča prve stopnje pripeljal do tega, da se je oprema izdelala do konca, je bil opravljen v času, ko je tožeča stranka prvotoženi stranki še zatrjevala, da bo plačilo sprovedeno z leasing pogodbo. Sicer pa je bila drugotožena stranka tista, ki je postavljala določene pogoje, zlasti časovne, ki se je pogajala in ki je imela aktivno vlogo v zvezi s poslom. Prav zato je zaključek prvostopnega sodišča, da drugotožena stranka ni nastopala kot pogajalec oz. naročnik, napačen.

Nenazadnje pa je v zvezi z višino vtoževanega zneska, ki predstavlja izpolnitveni interes tožeče stranke, sodišče prve stopnje le sledilo navedbam tožeče stranke, ki pa niso izkazane prav z ničemer, na kar je prvotožena stranka opozorila že v postopku pred prvostopnim sodiščem. Ni pa mogoče preizkusiti niti odločitve o stroških, ki jih je dolžna prvotožena stranka plačati tožeči stranki, saj odločba v tem delu nima razlogov. Stroški tudi niso bili odmerjeni v skladu z OT, kar zlasti velja za stroške pripravljalne vloge z dne 18.4.1995. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Tožeča stranka se je pritožila zoper odločitev o stroških, odmerjenih drugotoženi stranki (tretji odstavek izreka). Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa. Navedla je, da so stroški drugotožene stranke odmerjeni previsoko. Sodišče je namreč za narok z dne 27.1.1998 drugotoženi stranki priznalo stroške zastopanja v višini 350 točk in trajanje v višini 50 točk, čeprav je šlo za narok, na katerem so se obravnavala samo procesna vprašanja, in bi bila drugotožena stranka upravičena le do stroškov v višini 175 točk po OT. Podobno velja za narok z dne 9.6.1998, za katerega je zaznamovala trajanje v višini 250 točk, čeprav je narok trajal manj kot uro in bi bila drugotožena stranka upravičena le do stroškov v višini 50 točk po OT.

O pritožbi prvotožene stranke: Pritožba je delno utemeljena.

Napako v označbi prvotožene stranke v vlogi z dne 9.9.1996 (list. št. 34) je tožeča stranka v nadaljevanju postopka odpravila (prim. list. št. 66 in 68), zato ni mogoče slediti drugačnim pritožbenim navedbam prvotožene stranke.

V konkretnem primeru je tožeča stranka vtoževala znesek 4.791.490,00 SIT, ki naj bi predstavljal izpolnitveni interes tožeče stranke (podjemnika) zaradi odpovedi podjemniške pogodbe s strani prvo in drugotožene stranke (naročnikov).

Pritožbo zoper drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe je bilo treba zavreči kot nedovoljeno (367. člen ZPP/77), saj prvotožena stranka (ki ni enotni sospornik drugotožene stranke) v tem delu ni pojasnila pravovarstvene potrebe niti upravičenja za vložitev pritožbe. Sicer pa so pritožbene navedbe prvotožene stranke v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko tudi neutemeljene.

Pritožbene navedbe v tej smeri so namreč v celoti drugačne od tistih, ki jih je prvotožena stranka podala v postopku pred sodiščem prve stopnje (prim. npr. zaslišanje direktorja prvotožene stranke (list. št. 52)). Poleg tega pa pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sprejema oceno prvostopnega sodišča, da drugotožena stranka pri poslu ni nastopala kot naročnik.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z oceno prvostopnega sodišča, da je bila med tožečo in prvotoženo stranko ustno sklenjena podjemniška pogodba, saj je bilo med njima podano soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob izmerah v juniju 1994 določen predmet naročila, ki mu je ustrezala tudi pogodbena cena, pritožbeno sodišče sprejema za pravilne. Tudi pritožbeno sodišče namreč šteje, da je bila prvotožena stranka seznanjena s tem, da bo tožeča stranka izvedbo posla zaupala drugim, saj je najkasneje ob prisotnosti teh oseb na objektu morala vedeti, da je tožeča stranka njeno naročilo sprejela. Po navedbah direktorja prvotožene stranke pa je ustrezala tudi pogodbena cena.

Vendar pa je prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozorila na to, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da med tožečo in prvotoženo stranko podjemniška pogodba ni bila sklenjena pod pogojem, ki je njeno učinkovanje vezal na (bodočo in negotovo) pridobitev sredstev z leasing pogodbo. V zvezi s tem namreč ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da bi, če bi bil med strankama dogovorjen odložni pogoj, prvotožena stranka morala svojo voljo v tej smeri izjaviti jasno in določno, da bi preprečila morebitne aktivnosti tožeče stranke glede izdelave opreme.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta družbenika prvotožene stranke izpovedala, da "je bilo naročilo opreme vezano na pridobitev sredstev za financiranje", s katerimi sama nista razpolagala. Nadalje je ugotovilo, da je tudi direktor tožeče stranke potrdil, da "naj bi bilo urejeno plačilo posla na leasing in da je bila tožeča stranka v zavezi, da najde dajalca leasinga", da pa je hkrati "zanikal, da bi bil to pogoj za sklenitev dogovora glede opreme lokala". Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je bila po oceni pritožbenega sodišča sklenitev leasing pogodbe med strankama očitno dogovorjeni način financiranja opreme. Nenazadnje to izhaja tudi iz 5. člena pogodbe z dne 16.7.1994 (priloga A6), ki jo je sestavila tožeča stranka, ki pa je prvotožena stranka sicer ni podpisala. Sklenitev leasing pogodbe med leasingodajalcem in prvotoženo stranko, do katere naj bi šele prišlo, pa je po sami naravi stvari negotovo dejstvo.

Zato je v konkretnem primeru sklenitev leasing pogodbe v obveznostnem razmerju med tožečo in prvotoženo stranko pravilno oceniti kot odložni pogoj, do spolnitve katerega ni prišlo.

Pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem, če je njen nastanek odvisen od bodočega negotovega dejstva (1. odst. 74. člena ZOR): pogodba bo začela učinkovati šele, ko bo izpolnjeno neko ob njeni sklenitvi še negotovo dejstvo, in sicer z učinki za nazaj (ex tunc) - 2. odst. 74. člena ZOR. Pri pogodbi, sklenjeni pod odložnim pogojem, je tako treba ločevati med sklenitvijo pogodbe in učinkovanjem pogodbe; slednje je odvisno od spolnitve pogoja. Dokler se namreč odložni pogoj ne spolni, je pravni posel viseč: obveznost, ki je bila sprejeta pod odložnim pogojem, do izpolnitve pogoja ne more nastati.

Tudi obisk prvo in drugotožene stranke pri podizvajalcu tožeče stranke v Škofji Loki pritožbenega sodišča ne pripelje do drugačnega materialnopravnega zaključka. Stranki sta namreč po oceni pritožbenega sodišča po tem, ko ni prišlo do spolnitve odložnega pogoja, obveznostno razmerje pač poskušali urediti drugače. V tej smeri je razumeti tudi "ponudbo" tožeče stranke prvotoženi stranki z dne 19.9.1994 (priloga A11) in novo "pogodbo", pripravljeno s strani prvotožene stranke, z dne 20.9.1994 (priloga A12 in B2), o podpisu katere je očitno razmišljala tudi tožeča stranka, ki pa je glede na izpoved njenega direktorja ni podpisala, ker se ni strinjala z na novo predlaganim načinom plačila (opreme).

Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka zavezala leasingodajalca preskrbeti le kot posrednik (ki ne odgovarja za uspeh posredovanja), ne nasprotuje pravnemu zaključku, da je bila pogodba o izdelavi opreme sklenjena pod odložnim pogojem. Ker pa se odložni pogoj ni izpolnil, pogodba ne deluje (učinkuje). Zato je za vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka (glede na njegovo zatrjevano pravno podlago) v konkretnem primeru pravno neupoštevno, ali je bila pri pridobivanju leasinga za prvotoženo stranko vloga tožeče stranke le posredniška, saj odgovor na to vprašanje v ničemer ne vpliva na pravno oceno, da je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem.

Podjemniška pogodba je sicer dvostransko obveznostno razmerje. Vendar pa zaradi neizpolnitve odložnega pogoja prvotožena stranka ne more imeti zahtevka na izročitev naročene opreme, prav tako pa tožeča stranka ne more imeti zahtevka na plačilo vtoževanega zneska.

Delovanje tožeče stranke (oz. njenih podizvajalcev), ki je z izdelavo opreme pričela že dne 11.7.1994 (kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje), tj. pred sklenitvijo leasing pogodbe oz. pred izpolnitvijo odložnega pogoja, tako ne more bremeniti prvotožene stranke.

Zmotna uporaba materialnega prava je tako narekovala spremembo ugodilnega dela izpodbijane sodbe, ki je razvidna iz prvega odstavka 2. točke izreka te odločbe (4. točka 373. člena ZPP/77).

Glede na neutemeljenost zahtevka tožeče stranke zoper prvotoženo stranko pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami o sporni višini (neutemeljenega) zahtevka in sporno odmero stroškov tožeče stranke, saj je bilo potrebno o stroških v spremenjenem delu odločbe na novo odločiti (po 2. odst. 166. člena ZPP/77).

Potrebne pravdne stroške, ki gredo prvotoženi stranki (po 1. odst. 154. člena ZPP/77), tako predstavljajo odvetniški stroški v višini 4.819,50 točk po OT, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 421.224,30 SIT, in stroški za plačilo sodne takse za odgovor na tožbo v višini 47.914,90 SIT, torej pravdni stroški v skupnem znesku, ki je razviden iz drugega odstavka 2. točke izreka te odločbe.

Pritožbeno sodišče prvotoženi stranki ni priznalo odvetniških stroškov za prijavo pooblastila, saj ne gre za posebno opravilo v smislu tar. št. 33 OT, niti stroškov za zastopanje na naroku dne 27.1.1998, saj iz podatkov v spisu izhaja, da pooblaščenka - odvetnica na narok (na katerem so se sicer obravnavala le procesna vprašanja) ni pristopila. Za zastopanje na naroku dne 17.1.1997 pa je prvotoženi stranki od priglašenih 350 točk priznalo le 200 točk (po 2. tč. tar. št. 15 v zvezi s 16. členom OT), za pripravljalno vlogo z dne 10.9.1998 pa od priglašenih 600 točk le 525 točk (po 2. tč. tar.

št. 14 OT). Pritožbeno sodišče prvotoženi stranki tudi ni priznalo stroškov v višini 6.000,00 SIT in 3 x po 2.000,00 SIT "za prihod stranke na narok", saj ni pojasnila, kako (niti kdaj) naj bi ji izdatki v tej višini nastali.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih prvotožena stranka ni priglasila.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev o stroških preizkušalo le v okviru pritožbenih navedb (2. odst. 365. člena v zvezi s 381. členom ZPP/77).

Tožeča stranka je v pritožbi utemeljeno opozorila, da so bili drugotoženi stranki stroški za zastopanje na naroku, razpisanem za dne 27.1.1998, priznani v previsokem znesku. Iz podatkov v spisu (gl. list. št. 58 in 59) namreč izhaja, da se tega dne glavna obravnava (prim. list. št. 56-59) ni opravila. Zato je za zastopanje na naroku, na katerem so se obravnavala le procesna vprašanja (in ki je trajal od 13.00 do 13.10 ure), drugotoženi stranki priznalo le 175 točk (po 2. tč. tar. št. 15 OT) ter za plačilo za porabljeni čas še dodatnih 50 točk (po 1. odst. 13. člena OT), skupaj torej 225 točk (kar ob vrednosti točke 76,50 SIT na dan sporne odmere znaša 17.212,50 SIT) in ne 400 točk (oz. 30.600,00 SIT). Sodišče prve stopnje je torej iz tega naslova drugotoženi stranki priznalo za 13.387,50 SIT preveč odvetniških stroškov.

Ne držijo pa pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi glavna obravnava dne 9.6.1998 trajala manj kot uro. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je le-ta trajala od 13.00 do 15.15 ure. Po 1. odst. 13. člena OT pa pripada odvetniku za porabljeni čas poleg plačila za zastopanje po posameznih tarifnih številkah za vsake začete pol ure prisotnosti še 50 točk. Tako je sodišče drugotoženi stranki iz tega naslova pravilno priznalo 250 točk (5 x po 50 točk).

Sodišče prve stopnje je tako drugotoženi stranki priznalo stroške v višini 485.682,20 SIT, kar je (kot je bilo to ugotovljeno na pritožbo tožeče stranke) za 13.387,50 SIT preveč. Pravilno odmerjeni stroški drugotožene stranke namreč znašajo le 472.294,70 SIT.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in odločiti tako, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe (3. točka 380. člena ZPP/77).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.