Jedro

Dolžniška zamuda preneha takoj, ko upnik zavrne izpolnitev. Upnik ne bi prišel v zamudo le, če bi sprejem izpolnitve zavrnil iz utemeljenega razloga. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi bil med pravdnima strankama dogovorjen drugačen način plačila, je tožnica lahko izbrala tudi plačilo z izročitvijo gotovine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. N. F. (v nadaljevanju tožnica) je zahtevala, da ji mora V. S. (v nadaljevanju toženec) izstaviti listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vpisala kot lastnica hiše v k. o. ..., toženec pa je zahteval, da mu mora tožnica izstaviti listino, primerno za vpis lastninske pravice na stanovanju v k. o. ... na njegovo ime ter mu plačati 76.091 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica leta 1995 od toženca kupila hišo (pravni posel, ki je bil sicer poimenovan kot predpogodba, je bil dejansko glavna pogodba), da je bilo dogovorjeno, da ji bo toženec zemljiškoknjižno dovolilo izdal po plačilu celotne kupnine, v katero bo všteto njeno stanovanje, da je tožnica stanovanje tožencu izročila in da mu je plačala razliko kupnine v denarju. Zato je tožencu naložilo, da ji mora izdati zemljiškoknjižno dovolilo za hišo, tožnici pa, da mora tožencu izdati zemljiškoknjižno dovolilo za stanovanje. Zavrnilo pa je toženčev zahtevek, da mu mora plačati še 76.019 EUR, kar je po njegovih trditvah predstavljalo neplačani del pogodbenih denarnih obveznosti (zamudnih obresti in kupnine; ker je znesek glavnice poravnala z zamudo, se zaradi obračuna plačila po 313. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma po 288. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, terjatev nanaša tudi na glavnico). Zavrnilo ga je zato, ker je ugotovilo, da je tožnica del kupnine sicer res plačala z večletno zamudo, da pa sta stranki v drugi pravdi 30. 12. 2003 sklenili dogovor, s katerim sta »na novo opredelili višino medsebojne obveznosti in način izpolnitve obveznosti« in sicer (i) da mora tožnica plačati tožencu kot dolg po prodajni pogodbi iz leta 1995 še 28.000.000 SIT, (ii) da je bil ta dogovor (pravno ga je okvalificiralo kot dodatek k prodajni pogodbi in ocenilo, da je bil veljavno sklenjen, ko je toženec podal poravnalno ponudbo, tožnica pa jo je sprejela in da okoliščina, da ni bil zapisan v obliki sodne poravnave, na njegovo veljavnost ni vplivala) realiziran, saj je tožnica navedeni znesek plačala, in (iii) da ga ni plačala v dogovorjenem roku zaradi upniške zamude toženca (od nastopa zamude obresti niso več tekle, zato je plačani znesek pokril celotno terjatev); ugovore toženca, da dogovor sploh ni bil sklenjen, ampak da je šlo le za napoved naknadne sklenitve sodne poravnave, da je tožnica s plačilom 28.000.000 SIT zgolj ohranila pogodbo v veljavi (dogovor je bil sklenjen v pravdi, ki je tekla po njegovi tožbi za razvezo prodajne pogodbe za hišo) in da se ni »odpovedal svojim zahtevkom« (pristal na nižje plačilo), je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

4. Sodbo pritožbenega sodišča z revizijo izpodbija tožnik in sicer le v delu, ki se nanaša na njegov pravnomočno zavrnjen denarni zahtevek. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pretežni del revizije je dobeseden povzetek (prepis) pritožbe. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je revizija samostojno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki jo revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato stranka ne more uspeti ne s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podala v pritožbi, ne tako, da jih zgolj ponovi. Te trditve namreč pomenijo grajo sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je presojalo sodišče druge stopnje ob odločanju o utemeljenosti njene pritožbe.(1) Vrhovno sodišče je zato smelo presojati le očitke, naperjene proti sodbi pritožbenega sodišča. 8. Prvi tak očitek je procesne narave. Toženec trdi, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je na pritožbeno opozorilo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu zapisalo, da sta stranki sklenili dodatek h kupni pogodbi, odgovorilo, da je bil sklenjen pravni posel poravnalne ponudbe oziroma predpogodbe, ne pa aneks h kupni pogodbi. S tem je pritrdilo tožencu, a je nato zavzelo materialnopravno zmotno stališče o posledicah sklenitve poravnalne predpogodbe.

9. Revident torej uveljavlja, da ni bila sklenjena pogodba oziroma aneks k pogodbi, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, pač pa (šele) predpogodba, kar je po njegovem razumevanju zapisalo pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi. To razumevanje pa je zmotno: po razlogovanju sodišča druge stopnje je bila sklenjena pogodba in sicer s tem, ko je bila realizirana »poravnalna predpogodba«, to je, ko je bil izpolnjen pogoj, pod katerim je bila sklenjena.(2) Razhajanj glede vprašanja, ali sta stranki sklenili predpogodbo ali pogodbo, v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje torej ni. In če bi bila, bi bila materialnopravne narave ter ne bi pomenila procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na t.i. protispisnost, to je napačno povzemanje listin ali zapisnikov o zaslišanju strank, prič in izvedencev.

10. Drugi očitek je materialnopravne narave. Nanaša se na pravilnost presoje sodišč prve in druge stopnje, da je 1.3.2004 prišel toženec v upniško zamudo. Toženec meni, da je stališče pritožbenega sodišča v zvezi z ravnanjem njegovega tedanjega pooblaščenca prestrogo in da je posledica zmotne razlage načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in načela skrbnosti iz 6. člena OZ. Sam je na plačilo čakal 6 let, tožnica pa se je prav toliko let trajajoče dolžniške zamude razbremenila že s tem, ko sta 1. 3. 2004 njen mož in pooblaščenec čakala 10 do 15 minut v odvetniški pisarni njegovega pooblaščenca, da bi mu izročila denar. Pooblaščenec denarja ni zavrnil, saj o razlogu prihoda tožničinega moža in pooblaščenca ni bil obveščen, kar sta potrdili tedaj navzoči priči. Glede na dolgotrajnost dolžniške zamude bi bila dolžna čakati tudi nekaj ur, denar pa bi lahko nakazala tudi na transakcijski račun pooblaščenca. Pri izpolnjevanju obveznosti torej nista bila tako skrbna, kot bi glede na zgoraj navedeni načeli morala biti. Upniška zamuda s tem, ko njegov pooblaščenec 1. 3. 2004 ni prevzel denarja, zato ni nastopila.

11. Revident nima prav. Presoja sodišča druge stopnje (ki iz razlogov iz 6. točke obrazložitve te sodbe ni predmet revizijskega preizkusa) je, da je bil na naroku za glavno obravnavo v zadevi P 1030/2002 dne 30. 12. 2003 sklenjen dogovor o višini celotne še odprte terjatve (glavnice in obresti) toženca do tožnice iz prodajne pogodbe iz leta 1995 in o načinu in rokih plačila te terjatve. Pritožbi toženca, da je bil s tedaj dogovorjenim plačilom le pogojen odstop toženca od zahtevka za razvezo prodajne pogodbe, ni pritrdilo. Skladno z dogovorom je, ugotavlja sodišče prve stopnje, terjatev znašala 28.000.000 SIT, od česar je tožnica že na naroku plačala 20.000 EUR, razliko v znesku 23.280.000 SIT pa se je zavezala plačati v dveh mesecih (torej do 1. 3. 2004) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od sklenitve dogovora 30. 12. 2003 do plačila. Ugotovljeno je tudi, da je navedeni znesek in zamudne obresti do 1. 3. 2004 dejansko plačala 16. 3. 2004. Revizijsko problematiziranje presoje nižjih sodišč, da je 1. 3. 2004 tožničina zamuda prenehala zaradi nastopa upniške zamude toženca zaradi zavrnitve sprejema izpolnitve s strani njegovega tedanjega pooblaščenca, je torej relevantna le glede teka zamudnih obresti od obveznosti iz dogovora z dne 30. 12. 2003. 12. Vrhovno sodišče je vezano na ugotovitev izpodbijane sodbe, da je toženčev pooblaščenec 1. 3. 2004, zadnji dan roka za plačilo, zavrnil prevzem gotovine od tožničinega moža in njenega pooblaščenca – da torej ob njunem prihodu ni bil zgolj zadržan; tako oceno je prvostopenjsko sodišče utemeljilo tudi z zavrnitvijo prevzema gotovine na naroku za glavno obravnavo 16. 3. 2004. Ta ugotovitev je dejanske narave, revizije pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, s katerimi poskuša revident (v nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč) prikazati, da njegov pooblaščenec sprejema plačila ni zavrnil, saj da sploh ni vedel, da sta se tožničin mož in pooblaščenec pri njem zglasila zaradi izročitve še dolgovanega zneska in podobno. Vprašanje, ali je s tem prenehala tožničina dolžniška zamuda in nastopila upniška zamuda toženca, pa je pravno vprašanje.

13. Način, na katerega je to vprašanje rešeno v pravnomočni sodbi, revizija izpodbija neutemeljeno. Dolžniška zamuda preneha takoj, ko upnik zavrne izpolnitev (prvi odstavek 301. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ); prepričanje revidenta, da je tožnica ostala v dolžniški zamudi, ker ni uporabila možnosti plačila na drug način (na primer na bančni račun ali na sodni depozit namesto v gotovini), je zmotno. Upnik ne bi prišel v zamudo le, če bi sprejem izpolnitve zavrnil iz utemeljenega razloga (prvi odstavek 300. člena OZ). Takega razloga toženec ni zatrjeval; omejil se je na grajo presoje nižjih sodišč o pravilnosti poskušanega načina izpolnitve tožničine obveznosti 1. 3. 2004. In tudi ta graja ni utemeljena: ker ni bilo ugotovljeno, da bi bil med pravdnima strankama dogovorjen drugačen način plačila, je tožnica lahko izbrala tudi plačilo z izročitvijo gotovine.

14. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej na primer odločbi II Ips 197/2006, II Ips 14/2008 in druge.

Op. št. (2): Sedmi odstavek na 3. strani sodbe.