Jedro

Tožnik meni, da bi se odstotek poškodovanosti, glede na določbo drugega odstavka 27. člena ZUOPŽ, moral ugotavljati na ravni posamezne parcele, s čemer pa se sodišče ob upoštevanju, da gre po določbah ZUOPŽ za nujne interventne ukrepe, ki zaradi in kljub obsežnosti naravne nesreče terjajo poenostavljen in hiter postopek, ne strinja. Sodišče zato tožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko škodo na posameznih parcelah, ni presojalo. Glede na določbo drugega odstavka 27. člena ZUOPŽ se lahko prizna znižanje katastrskega dohodka za odstotek poškodovanosti le za škodo, ocenjeno nad 50 odstotkov desetletnega mogočega posega, kar pomeni, da zakon ne omogoča znižanja katastrskega dohodka za nižji odstotek poškodovanosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je v delno izpodbijani 2. točki izreka odločbe DT 4213-537/2014-15 13-130-03 z dne 16. 3. 2015 odločila, da se vlogi tožnika z dne 27. 6. 2014 za znižanje katastrskega dohodka gozdnih zemljišč, na katerih je bila ugotovljena škoda zaradi snežne ujme in žledu med 31. 1. in 9. 2. 2014 in je bila zanje odrejena sanitarna sečnja, ne ugodi za 35 v nadaljevanju navedenih parcel, ker po ugotovitvi Zavoda za gozdove ocenjena škoda na nobeni od njih ne presega 50 odstotkov desetletnega mogočega poseka. Odločitev je utemeljena s podatki o odstotkih poškodovanosti gozdnih zemljišč, na katera se vloga nanaša (o ocenjeni škodi v gozdu in na parceli), ki jih je ugotovil Zavod za gozdove Slovenije in s 27. členom Zakona o ukrepih za odpravo posledic žleda med 30. januarjem in 10. februarjem 2014 (v nadaljevanju ZUOPŽ).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-03-5/2015-2 z dne 11. 5. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V svojih razlogih v celoti sledi izpodbijani odločitvi in razlogom organa prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa ugotavlja, da se skladno z drugim odstavkom 27. člena ZUOPŽ za parcele gozdnih zemljišč, na katerih je zaradi žledu nujna sanitarna sečnja v obsegu, ki znaša več kot 50 odstotkov desetletnega mogočega poseka, katastrski dohodek v desetih letih od leta naravne nesreče zniža za odstotek poškodovanosti, ki ga ugotovi Zavod za gozdove Slovenije. Iz tega sledi, da se v davčnem postopku odstotek poškodovanosti gozdnih zemljišč ne ugotavlja, temveč se pri odločitvi upošteva podatke Zavoda za gozdove Slovenije. Pritožbene navedbe o dejanski poškodovanosti gozda zaradi žleda so pavšalne oziroma tožnik v tej zvezi ne predloži nobenih dokazil. V zvezi z navedbo tožnika, da bi se pri izračunu zmanjšanja katastrskega dohodka od parc. št. 2164/15 k.o. ... morala upoštevati dejanska površina gozda v naravi, pa pritožbeni organ pojasni, da je pri odločitvi vezan na uradno pridobljene podatke, ki mu jih posreduje upravni organ, pristojen za geodetske zadeve (340. člen ZDavP-2), zato tožnik z ugovorom glede dejanske rabe parcele v tem postopku ne more biti uspešen.

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo v delu, ki se nanaša na parcelo 2164/15 k.o. ..., parcele 710/97, 714/40, 714/101, 714/133, 714/148, 716, 717, 736, 738, 752, 758, 776/2, 776/4, 776/8, 776/9 in 843/39, vse k.o. ... in na parcelo 46/71 k.o. ..., ne strinja in toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

4. Izpodbijana odločba je nerazumljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev pravil postopka. V njej namreč niso navedeni in ne obrazloženi uporabljeni podatki o obsegu (%) nujne sanitarne sečnje, ki jih je ugotovil ZGS za posamezne parcele gozdnega zemljišča. Znižanje katastrskega dohodka se v skladu z drugim odstavkom 27. člena ZUOPŽ prizna samo za parcele gozdnih zemljišč, na katerih je zaradi žledu nujna sanitarna sečnja v obsegu, ki znaša več kot 50 % desetletnega možnega poseka. Le v teh primerih se znižanje prizna za odstotek poškodovanosti, ki ga ugotovi ZGS. Ti podatki v izpodbijani odločbi niso ne navedeni ne obrazloženi. Iz odločbe je razviden le podatek o ocenjeni škodi v gozdu, ocenjeni škodi na parceli in odstotku znižanja KD, ni pa naveden niti obrazložen podatek glede obnove ali nujne sečnje za posamezne parcele, kar je pogoj za presojo o tem, da je vloga za znižanje, ne glede na ocenjeno škodo, sploh utemeljena. Obrazložen tudi ni odnos med obsegom odrejene nujne sečnje in ugotovljeno poškodovanostjo gozda.

5. Tožnik se tudi ne strinja z oceno škode, saj gre za posplošeno oceno, ki nima realne osnove. Davčni organ je pri odločitvi uporabil podatke, ki jih je pripravil ZGS o poškodovanosti gozda na ravni odsekov (oddelkov) in ki je odražala obseg nujne sanitarne sečnje v % od lesne zaloge gozda v oddelku (odseku). V nadaljnjih postopkih pa je davčni organ to poškodovanost pripisal vsem gozdnim zemljiščem (parcelam), ki ležijo znotraj istega odseka. Tako je posplošeno oceno poškodovanosti gozda na ravni odseka, ki je lahko povsem korektna, prenesel na vse parcele znotraj oddelka, kot da so vse parcele enako poškodovane, kar ne drži in ne more biti podlaga za znižanje katastrskega dohodka glede na določbo 27. člena ZUOPŽ, ki znižanje katastrskega dohodka veže na ugotovljeno škodo za posamezno parcelo. Navedeno pomeni, da je davčni organ ne le napačno uporabil 27. člen ZUOPŽ, ampak tudi nepopolno in nepravilno ugotovil dejansko stanje, saj ni ugotovil vseh dejstev, pomembnih za pravilno in zakonito odločitev. Poleg tega je davčni organ pri odločanju v nasprotju s 7. in 73. členom ZDavP-2 uporabil podatke, glede katerih se tožnik ni mogel izjaviti, saj jih ZGS tožniku ni posredoval in se je tako z njimi prvič seznanil, ko je prejel izpodbijano odločbo.

6. Tožnik vztraja, da bi moral davčni organ pri izračunu zmanjšanja katastrskega dohodka upoštevati dejansko poškodovanost gozda v odstotkih, ki jih navaja za posamezno parcelo ter dejstvo, da za te parcele ugotovljena nujna sanitarna sečnja presega 50% možnega poseka. Ta je v odstotkih, ki so navedeni v tožbi, za posamezne parcele v okviru določene katastrske občine določen v Gozdno gospodarskem načrtu gozdno gospodarskih enot. Obseg nujne sanitarne sečnje v skladu z drugim odstavkom 27. člena ZUOPŽ se ugotavlja od možnega poseka lesne zaloge, ki je predviden v GGN. Obseg nujne sanitarne sečnje za navedene parcele pa presega 50% določenega možnega poseka lesne mase. Ker podatek o obsegu nujne sanitarne sečne v izpodbijani odločbi ni naveden oziroma ni razumljivo naveden, je tožniku onemogočeno učinkovito pravno sredstvo.

7. Tožnik prilaga dokazila, da je bila na navedenih parcelah s strani ZGS dvakrat odrejena sanitarna sečnja, kar dokazuje, da so bili gozdovi na tem delu uničeni. Dejansko poškodovanost gozda in obseg nujne sanitarne sečnje tožnik dokazuje s tabelo - delež uničenega lesa po parcelah, iz katere je razvidna količina na konkretnih parcelah posekanega lesa od celotne zaloge lesa (ZL) na posamezni parceli, in z računi za prodane količine lesa. V tabeli so navedene posekane količine lesa v bruto zneskih, prodane količine lesa pa v neto zneskih, pri čemer je faktor bruto/neto pri iglavcih 0,85, pri listavcih pa 0,88. Iz priloženih foto posnetkov parcel za leto 2009, 2012 in 2014 je tudi razvidna sprememba oziroma uničenje gozda po žledu za vse navedene parcele.

8. Za parcelo 46/71 k.o. ... in 710/97 k.o. ... dejansko poškodovanost gozda dokazujejo fotoposnetki, iz katerih je razvidno, da je bil gozd na parceli po žledu poškodovan za več kot 50% predvidenega možnega poseka lesne zaloge v GGN.

9. Iz zapisa v tabeli - delež uničenega lesa po parcelah, ki naj ga sodišče upošteva kot del trditvene podlage, tako za parcelo 2164/15 izhaja, da je bilo posekanega skupaj 150,19 m3 od razpoložljive količine lesa na parceli 246 m3 in da je bilo uničenje gozda (150,19/246) 61 oziroma 60%. Na enak način je v tabeli prikazan odstotek uničenja gozda tudi za ostale obravnavane parcele. Ker na parceli 710/97 k.o. ... in 46/71 k.o. ... sanitarna sečnja še ni bila opravljena, so v tabeli navedeni podatki po oceni tožnika, ki v tej zvezi predlaga lastno zaslišanje.

10. Glede parcele 2164/15 k.o. ... je ob upoštevanju 2. člena Zakona o gozdovih odločitev napačna, ker davčni organ ni upošteval dejanske površine gozda v naravi. Parcela je v celoti obrasla z gozdom, kar dokazuje priložen foto posnetek. Četudi je organ vezan na javne podatke Geodetske uprave RS bi, ob upoštevanju načela materialne resnice in 73. člena ZDavP-2, moral upoštevati dejansko površino gozda.

11. Lastniki v žledu poškodovanih gozdnih površin so imeli zaradi pavšalnega ocenjevanja škode na parcelah enake težave tudi v postopku uveljavljanja vračila dela trošarine za gorivo, ki ga porabijo za pogon gozdarske mehanizacije, kar izhaja iz priloženega dopisa Ministrstva za finance z dne 10. 2. 2015 in kar dodatno dokazuje pomanjkljivost ugotavljanja poškodovanosti gozdov.

12. Kot izhaja iz priloženega zdravniškega potrdila z dne 12. 6. 2015, je tožnik od 19. 3. 2015 v bolniškem staležu, zaradi česar dokazov, ki jih prilaga tožbi, ni mogel predložiti že v pritožbenem postopku. Sedaj je kljub bolniškemu staležu zdravstveno stanje tožnika veliko boljše, saj lahko hodi, čeprav s pomočjo opornih palic. Zato sodišču predlaga, da predložene dokaze upošteva in po lastni presoji odloči o izvedbi glavne obravnave.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po drugem odstavku 27. člena ZUOPŽ se za parcele gozdnih zemljišč, na katerih je zaradi žledu nujna sanitarna sečnja v obsegu, ki znaša več kot 50 odstotkov desetletnega mogočega poseka, katastrski dohodek, ugotovljen v skladu z zakonom, ki ureja ugotavljanje katastrskega dohodka, v desetih letih od leta naravne nesreče zniža za odstotek poškodovanosti, ki ga ugotovi Zavod za gozdove Slovenije.

16. Oprostitev se skladno s 314. členom ZDavP-2 uveljavlja z vlogo na predpisanem obrazcu. Upravičenost do oprostitve je tožnik dokazoval z (generalnimi) odločbami, s katerimi je Zavod za gozdove Republike Slovenije na podlagi 19. člena ZUOPŽ lastnikom gozdov na določenih območjih, katere je prizadel žled, odredil sanitarno sečnjo in preventivna varstvena dela ter določil način in roke za njihovo izvedbo, v katerih pa se obseg nujne sanitarne sečnje ne ugotavlja. Ta se v izpodbijani odločbi „kot ocenjena škoda na parceli“ ugotavlja na podlagi ugotovitev Zavoda za gozdove Slovenije o „povprečni poškodovanosti celotne parcele“ in po vsebini predstavlja odstotek uničene lesne mase glede na ocenjeni desetletni prirast oziroma, kot navede davčni organ, desetletni mogoči posek. Gre za enotno oceno škode po posameznih območjih, ki ji tožnik po vročitvi izpodbijane odločbe ne ugovarja. Meni le, da bi se odstotek poškodovanosti, glede na določbo drugega odstavka 27. člena ZUOPŽ, moral ugotavljati na ravni posamezne parcele, s čemer pa se sodišče ob upoštevanju, da gre po določbah ZUOPŽ za nujne interventne ukrepe, ki zaradi in kljub obsežnosti naravne nesreče terjajo poenostavljen in hiter postopek, ne strinja. Sodišče zato tožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko škodo na posameznih parcelah, ni presojalo. V tej zvezi dodaja le, da se glede na določbo drugega odstavka 27. člena ZUOPŽ lahko prizna znižanje katastrskega dohodka za odstotek poškodovanosti le za škodo, ocenjeno nad 50 odstotkov desetletnega mogočega posega, kar pomeni, da zakon ne omogoča znižanja katastrskega dohodka za nižji odstotek poškodovanosti.

17. Tožbene navedbe so neutemeljene tudi, ko gre za parcelo 2164/15 k.o. … Katastrski dohodek za davčne in druge javne namene se namreč ugotavlja po določbah Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka, po tem zakonu pa se kot gozdno zemljišče šteje zemljišče, ki je po predpisih o evidentiranju nepremičnin po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirano kot gozdno zemljišče. 18. Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, izpodbijana odločba pa je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

19. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

20. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker med strankama ni spora o dejstvih, ki so pravno relevantna.