Sodišče se strinja s tožnikom, da obrazložitev, četudi dopolnjena, še vedno pri nekaterih merilih ni zadostna (to je skladna z 214. členom ZUP, ki se v teh zadevah uporablja na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUJIK) oziroma pri določenih merilih ni obrazložena z razumnimi razlogi.
Sodišče se v okviru omejene sodne presoje ne spušča v strokovno oceno oziroma v razloge za dano oceno, razen če ta temelji na očitno nerazumnih razlogih. Kot takšne pa sodišče prepoznava razloge za oceno toženke, češ da je realna izvedljivost projekta zaradi terenskega dela vprašljiva in razlog, da bi bil projekt pri prvem od temeljnih merili bolje ocenjen, če bi bila podatkovna baza v kočevarščini.
I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 0950-99/2021-3340-18 z dne 5. 9. 2023 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.
II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 25,00 EUR, v 15- ih dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo ponovno zavrnilo vlogo tožnika za financiranje kulturnega projekta Memorialna kulturna dediščina Kočevarjev na podlagi Javnega razpisa za izbor kulturnih projektov programa, namenjenega pripadnikom nemško govoreče etnične skupine v Republiki Sloveniji, ki jih bo v letu 2021 na podlagi sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Avstrije financirala Republika Slovenija (v nadaljevanju Javni razpis).
2.Strokovna komisija za kulturne dejavnosti manjšinskih in ranljivih družbenih skupin v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju strokovna komisija) je tožnikovemu projektu podelila 20 točk. Ker je najmanjše število točk, ki ga mora projekt doseči za financiranje, 22 točk, je toženka vlogo tožnika zavrnila.
3.V zadevi gre za ponovljeni postopek na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča I U 955/2021-16 z dne 24. februarja 2023, s katero je sodišče ugotovilo, da zaradi odsotnosti obrazložitve ocen prve odločbe toženke ni bilo mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP). Sodišče je toženki naložilo, da v ponovljenem postopku ocene ustrezno obrazloži.
Navedbe strank
4.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je strokovna komisija vlogo ocenila na podlagi temeljnih in prednostnih meril, ki so bila vsa ovrednotena s točkami. Po temeljnih merilih je bilo možno prejeti 30 točk, po prednostnih pa 16 točk. Tožnikova vloga je dobila 12 točk pri temeljnih merilih in 8 pri prednostnih.
5.Glede temeljnih meril toženka pojasnjuje, da projekt sprejemljivo (4 točke od 10 možnih) prispeva k ohranjanju, razvoju in promociji kulture in identitete pripadnikov nemške govoreče etnične skupine v Republiki Sloveniji. Projekt predvideva nadaljevanje dokumentiranja oziroma kartiranja nagrobnikov Kočevarjev na izbranem pokopališču, kar predstavlja ozki del dediščine. Če bi bila podatkovna baza v kočevarščini, bi to pomenilo prispevek k ohranjanju jezika in kulturne raznolikosti. Projekt sprejemljivo (4 točke od 10 možnih) prispeva k integrativnemu delovanju. Za ohranjanje zgodovinske in kulturne tradicije krajev so zelo zavzeti po svetu razseljeni Kočevarji. Projekt je delno integriran v okolje, gre za projekt, ki se je že izvajal. Vendar pa ni aktivnega sodelovanja z drugimi izvajalci, drugimi manjšinskimi skupnostmi ter pripadniki nemško govoreče etnične skupine v Sloveniji. Po oceni toženke gre za projekt, ki je namenjen predvsem zainteresiranim posameznikom in ne toliko širši javnosti in ne gre za širšo aktualno vsebino. Projekt sprejemljivo (2 točki od 5 možnih) izraža ustvarjalnost. Bolj kot za ustvarjalnega gre za strokoven projekt, ki zahteva strokovno znanje. Projekt je sprejemljivo (2 točki od 5 možnih) pripravljen za izvedbo. Finančni načrt je izredno visok in premalo vsebinsko pojasnjen. Terminska razdelanost ni dovolj jasna, ker je izvedljivost projekta odvisna tudi od vremenskih razmer. Tudi lokacijsko je načrt premalo določen. V preteklosti so bili podobni projekti izvedeni v okrnjeni obliki glede na prijave, realna izvedljivost je vprašljiva zaradi terenskega dela.
6.Glede prednostnih kriterijev pa je toženka presodila, da projekt dosega 8 prednostnih kriterijev. Projekt pa ne dosega kulturne dejavnosti otrok, kulturne dejavnosti starejših od 55 let, iz vloge ne izhaja podpora finančne skupnosti, direktno ne prispeva k razvijanju duha strpnosti, medkulturnega dialoga in medsebojnega sodelovanja ter prijavitelj ni pridobil statusa delovanja v javnem interesu.
7.Tožnik izpodbija odločbo iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da toženka v ponovljenem postopku ni sledila navodilom tukajšnjega sodišča v prvi sodbi opr. št. I U 955/2021-16. Tožnik izpostavlja, da je bil projekt v ponovljenem postopku ocenjen z istim številom točk kot prvič, kar je ob dejstvu, da sta ga ocenili različni sestavi komisije, nenavadno in po mnenju tožnika vzbuja dvom v nepristranskost komisije, zlasti ker so domala identične tudi ocene pri posameznih merilih. Strokovna komisija je v ponovljenem postopku zgolj nekoliko obširneje podala svojo obrazložitev, ki po mnenju tožnika še vedno ne dosega standarda obrazloženosti odločbe.
8.Tožnik ugovarja obrazložitvi, da struktura njegove podatkovne baze ni v kočevarščini in pojasnjuje, da kočevarščina sploh ni jezik ampak narečje, ki so ga kočevarji uporabljali v medsebojni komunikaciji, medtem ko je bil njihov jezik knjižna nemščina. Računalniške podatkovne baze niso nikoli organizirane v jezikovnem narečju, obenem pa tudi ne drži, da kočevarščina ni upoštevana v podatkovni bazi prijavitelja. V razpisni vlogi je tožnik navedel, da bo raziskavo izvedel po strokovnih standardih v znanstveni monografiji Govorica tišine. Njen temeljni del je vzpostavitev izvirnega sistema dokumentiranja, dokumentacijski obrazec ter računalniška podatkovna baza. Sistem je bil razvit z namenom praktične uporabe tako za stroko kot širšo javnost in omogoča zajemanje in ovrednotenje podatkov z nagrobnikov v najširšem smislu. V postopku celostnega dokumentiranja so bili torej v bazo že vneseni prepisi nagrobnih napisov iz pokopališč na lokacijah Planina pri Semiču, Novi Laz ter Videm-Nemška Loka, od katerih so mnogi zapisani v neknjižni nemščini, in v katerih lahko vsak registriran uporabnik spletne podatkovne baze ugotavlja elemente kočevarščine oziroma jezikovne odklone od knjižne nemščine. Celostno dokumentiranje in prikaz v digitalni obliki nagrobnih napisov Kočevarjev je izjemnega pomena, saj nagrobniki Kočevarjev predstavljajo ogroženo kulturno dediščino, na kar je prav tako opozoril prijavitelj v razpisni vlogi.
9.Glede vprašanja, komu je projekt namenjen, je tožnik v razpisni vlogi navedel, da je projekt v prvi vrsti namenjen pripadnikom narodne skupnosti Kočevarjev v Republiki Sloveniji in po svetu. Pri tem ne gre izključiti niti neposrednih osebnih ali družinskih povezav povezav komemorirancev z živečimi pripadniki narodne skupnosti Kočevarjev v Sloveniji in po svetu. Projekt je namenjen tudi pripadnikom lokalne skupnosti. Po mnenju tožnika projekt nikakor ni namenjen zgolj strokovni javnosti oziroma zainteresiranim posameznikom, saj je podatkovna baza, ki bi bila brezplačno dostopna na svetovnem spletu, namenjena celotni javnosti. Toženka nima vpogleda v profile obiskovalcev spletne podatkovne baze, zato ne more objektivno opredeliti ciljnih skupin, ki jih zanima široko zajeta paleta podatkov iz kočevarskih nagrobnikov in pokopališč in je brezplačno dostopna uporabnikom na svetovnem spletu.
10.Tožnik ugovarja tudi oceni glede kriterija d - pripravljenost projekta za izvedbo. Meni, da je ocena ponovno povsem pavšalna, češ da je finančni načrt izjemno visok, kar je bila že pavšalna trditev prve izpodbijane odločbe. Namesto obrazložitve te pavšalne trditve je toženka dodala drugo pavšalno trditev, ki se nanaša na premajhno vsebinsko pojasnitev finančnega načrta. Toženka nobene od teh pavšalnih trditev ne konkretizira, tožnik pa ju prereka kot neresnični in neutemeljeni, pri čemer se sklicuje na obrazložitev v svoji tožbi iz prvega postopka upravnega spora ter na priložen finančni načrt projekta.
11.Tožnik ugovarja tudi oceni glede vprašljivosti realne izvedljivosti njegovega projekta zaradi terenskega dela. Tožnik je v vlogi navedel, da bo terenski del raziskave izvajal v obdobju od septembra do novembra 2021 ter da bo ob ugodnih vremenskih pogojih terenski del zaključen v 10 delovnih dneh. Navedba prijavitelja glede ugodnih vremenskih pogojev se torej nanaša izključno na oceno trajanja terenskega dela, nikakor pa iz njih ni mogoče izpeljati vprašljivosti izvedbe projekta, sploh ker gre za izvedbo terenske raziskave v obdobju 3 mesecev. Toženka ni imela nikakršnega objektivnega povoda za resen dvom v realnost izvedljivosti projekta, še posebej, ker je tožnik v preteklih letih že izvedel vsebinsko identične projekte v okviru drugih razpisov, iz česar je jasno razvidno, da gre za kontinuirano raziskavo, pri kateri realnost izvedljivosti ni bila nikoli vprašljiva. Tožnik ugovarja tudi trditvi, da so bili v preteklosti podobni projekti izvedeni v okrnjeni obliki glede na prijave. Tožnik je že v prvem postopku prerekal sklicevanje toženke na uspešnost na predhodnih razpisih, na katerih je kandidiral s projektom, ki je bil v bistvenih delih enak, saj je vsak postopek samostojen. Tožnik ugotavlja, da toženka s sklicevanjem na predhodno izvedene projekte prijavitelja na način negativne vrednostne sodbe ne upošteva odločitve tukajšnjega sodišča. Glede okrnjene oblike izvedbe predhodno izvedenih projektov tožnik prereka kot zavajajoče ter poudarja, da jih je podrobno pojasnil že v tožbi v prvem upravnem sporu.
12.Toženka v odgovoru na tožbo ne podaja vsebinskih odgovorov na tožbene navedbe in ugovore, pojasni pa, da je v celoti sledila strokovni komisiji, katere naloga je strokovna presoja in ocenjevanje kulturnega projekta.
Dokazni sklep
13.Sodišče je razpisalo glavno obravnavo, na katero je prišel samo tožnik. Sodišče je v okviru dokazovanja vpogledalo v naslednje listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi, in sicer: odločbo Ministrstva za kulturo št. 0950-99/2021/4 z dne 17. 5. 2021 (A3); tožnikovo prijavo na projekt (A4); finančni načrt (A5); besedilo javnega razpisa (A11); obvestilo toženke - imenovanje nove stalne strokovne komisije Ministrstva za kulturo (A 12); Obvestilo z dne 15. november 2022 na MMC RTV SLO - Nova sestava stalnih strokovnih komisij ob številnem odzivu strokovne in splošne javnosti (A13); Izpis iz Wikipedije - kočevarščina (A14) ter obrazec za dokumentiranje novoveških nagrobnikov (A15).
14.Kot neprimerne je sodišče zavrnilo tožbene predloge z vpogled v tožbo zoper odločbo toženke št. 0950-99/2021/4 z dne 17. 5. 2021 (A6), odgovor na tožbo toženke zoper odločbo toženke št. 0950-99/2021/4 z dne 17. 5. 2021 (A7) ter ugovor na ta odgovor na tožbo (A8), saj gre za vloge iz prvega upravnega spora v tej zadevi. Vsaka tožba in tudi druge vloge v upravnem sporu so samostojna procesna dejanja, zato ni mogoče trditvene podlage v tožbi izpolniti s sklicevanjem na tožbo in vloge iz drugega upravnega spora, ne da se te navedbe vključijo tudi v tožbo v tem upravnem sporu. Sodišče zato ni upoštevalo tistih tožbenih ugovorov, ki jih tožnik v tožbi ni izrecno navedel, temveč se je zgolj skliceval na obrazložitev v prvi tožbi.
15.Tožnik je na glavni obravnavi predlagal, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj se bo zgolj tako zadeva dokončno razrešila.
Presoja sodišča
16.Tožba je utemeljena.
17.V zadevi gre za presojo odločbe, ki je bila izdana v ponovljenem postopku v okviru Javnega razpisa, ki ga je toženka izvedla na podlagi določb Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) ter Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik). Kot je tukajšnje sodišče poudarilo že v svoji prvi sodbi v tej zadevi (opr. št. I U 955/2021-16), so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o "drugi javnopravni stvari". Pravna podlaga za obravnavanje razpisa je ZUJIK, ki v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP. Po določbah ZUP mora biti odločba obrazložena (prvi odstavek 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja.
18.Navedeno pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je ta ustrezno (razumno) obrazložena.
19.Sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi dopolnila svojo obrazložitev podeljenih ocen glede na obseg obrazložitve v prvi upravni odločbi, v kateri so bile navedene zgolj ocene članov strokovne komisije po posameznih kriterijih ne pa tudi razlogi za posamezno oceno. Sodišče zavrača tožbeni ugovor glede (ne)pristranskosti strokovne komisije, češ da je zelo malo verjetno, da bi drugi člani komisije tožnikovemu projektu dodelili enako število točk kot člani prve komisije. Tukajšnje sodišče je namreč s prvo sodbo v tej zadevi odločbo toženke z dne 17. 5. 2021 odpravilo iz razloga, ker se je zaradi odsotnosti obrazložitve ni dalo preizkusiti. To pa pomeni, da je bil ključni napotek toženki za ponovljeni postopek, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, kar ne izključuje možnosti, da v ponovljenem postopku ocene po posameznih merilih ostanejo enake.
20.Se pa sodišče, iz razlogov v nadaljevanju, strinja s tožnikom, da obrazložitev, četudi dopolnjena, še vedno pri nekaterih merilih ni zadostna (to je skladna z 214. členom ZUP, ki se v teh zadevah uporablja na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUJIK) oziroma pri določenih merilih ni obrazložena z razumnimi razlogi.
Kot nezadostno in prepavšalno sodišče ocenjuje obrazložitev glede temeljnega kriterija d) - pripravljenost projekta na izvedbo. Tako ima tožnik prav, da je toženka zgolj zapisala, da je finančni načrt izredno visok, pri čemer pa ni z ničemer te svoje ocene pojasnila. Tožnik je na glavni obravnavi pojasnjeval, da, izhajajoč iz cen na trgu, postavke finančnega načrta nikakor niso visoke, toženka pa teh stališč ni prerekala ne v odgovoru na tožbo in ne na obravnavi, katere se ni udeležila. V obrazložitvi ocene je toženka še zapisala, da je finančni načrt premalo vsebinsko pojasnjen, pri čemer pa tudi te svoje ugotovitve ni bolj podrobno pojasnila npr. po posameznih sklopih nalog, kot so prikazani v tožnikovem finančnem načrtu. Sodišče ugotavlja, da finančni načrt res zgolj po alinejah v eni tabeli razčlenjuje naloge v okviru celotnega projekta, kdo jih bo izvajal in kakšen je strošek posameznega sklopa nalog, a vendarle iz obrazložitve ocene ni mogoče dovolj jasno razbrati, ali se ocena o visoki ceni in premajhni vsebinski pojasnjenosti nanašajo na vse vsebinske sklope iz finančnega načrta ali zgolj npr. na tiste, ki imajo višjo vrednost. Ker imajo določeni vsebinski sklopi sami po sebi dokaj nizko vrednost (npr. pod 1000 EUR), ni jasno, na kaj točno se ocena o visoki finančni vrednosti in premajhni vsebinski pojasnjenosti nanaša. Tožnik je na glavni obravnavi še pojasnil, da se toženka v vsakem primeru sama odloči, s kolikšnim zneskom bo financirala projekt (tako naj bi bilo v vseh preteklih treh razpisih, v katerih je tožnik dobil sredstva za izvedbo istega projekta), kar je po njegovem mnenju dodaten razlog, zaradi katerega ocena stroškov v finančnem načrtu ni ključnega pomena.
Kot nezadostno in pavšalno sodišče ocenjuje tudi obrazložitev toženke pri temeljnem merilu b). Toženka ugotavlja, da je projekt bolj kot splošni javnosti namenjen strokovni javnosti in zainteresiranim posameznikom, tožnik pa v svoji vlogi trdi, da je namenjen pripadnikom narodne skupnosti Kočevarjev v Sloveniji in po svetu, poleg tega pa tudi pripadnikom lokalne skupnosti ter strokovnjakom iz različnih ved. Sodišče meni, da ciljne skupine, ki jih omenja tožnik, res pomenijo zainteresirane posameznike v okviru narodnostne skupnosti Kočevarjev v Sloveniji in tujini ter strokovno javnost, vendar pa je že samo merilo b) v okviru temeljnih kriterijev oblikovano tako, da usmerja k projektom, ki bodo usmerjeni k manjšinskim skupnostim ter pripadnikom nemško govoreče etične skupine in ne nujno k splošni javnosti. Zato se sodišču postavlja dvom, ali je splošna javnost sploh ciljna skupina projektov v okviru tega Javnega razpisa. Ob tem pa vendarle tudi drži, da ima tožnik namen rezultate njegovega projekta brezplačno objaviti na spletu, s čimer bo omogočil dostop vsem, torej celotni javnosti.
Kot zgoraj že pojasnjeno, se sodišče v okviru omejene sodne presoje ne spušča v strokovno oceno oziroma v razloge za dano oceno, razen če ta temelji na očitno nerazumnih razlogih. Kot takšne pa sodišče prepoznava razloge za oceno toženke, češ da je realna izvedljivost projekta zaradi terenskega dela vprašljiva in razlog, da bi bil projekt pri prvem od temeljnih merili bolje ocenjen, če bi bila podatkovna baza v kočevarščini.
Glede izvedljivosti projekta je tožnik na straneh 2 in 3 svoje vloge pojasnil, da bi se projekt izvajal v času med 1. 9. 2021 in 20. 12. 2021 in da projekt obsega 10 dni terenskega dela. Toženka je v obrazložitvi zapisala, da je realna izvedljivost projekta zaradi terenskega dela vprašljiva. Da 10-dnevnega terenskega dela v predvidenem terminu treh mesecev ne bi bilo mogoče izvesti zaradi vremenskih razmer, je razlog, ki ga sodišče ocenjuje za nerazumnega. Tožnik je predvidel dovolj širok terminski okvir, pri čemer v Sloveniji ni običajno, da bi bile vremenske razmere od septembra do decembra takšne, da bi bila izvedba deset dnevnega terenskega dela lahko vprašljiva. Ni sporno, da je tožnik ta isti projekt izvajal že v predhodnih letih. Toženka sicer v obrazložitvi zapiše, da so se v preteklosti že izvajali primerljivi projekti in da so se izvajali v okrnjeni obliki glede na prijavo, pri čemer toženka tega svojega razloga bolj konkretno ne pojasni in zato ostaja zgolj kot pavšalna navedba. Tožnik pa je na obravnavi pojasnil, da je vse pretekle projekte, ki jih je izvajal v letih 2018 - 2020, izvedel v celoti, je pa res popisal manj grobov, pri čemer naj bi bil razlog v tem, da mu toženka nikoli ni odobrila sredstva v zaprošeni višini temveč zgolj nižji znesek, kateremu je nato prilagodil število popisanih grobov. Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je toženka svoje stališče o vprašljivosti realne izvedbe projekta pojasnila z nerazumnim razlogom, drugih razlogov za to svojo oceno pa ni podala. Glede lokacije nagrobnikov pa je tožnik v svoji vlogi pojasnil, da bo natančno določena v sodelovanju z Zvezo kočevskih organizacij (stran 3 vloge).
Toženka je v okviru obrazložitve temeljnega merila a) - prispevek k ohranjanju , razvoju in promociji kulture in identitete pripadnikov nemško govoreče etične skupine v Republiki Sloveniji projektu očitala, da podatkovna baza ni v kočevarščini. Sodišče se strinja s tožnikom, da očitek ni razumen, saj se sodišče strinja s tožnikom, da ni logično, da bi bila podatkovna baza v nekem narečju. Je pa tožnik pojasnil, da so sestavni del popisa tudi napisi na grobovih, kar je dokazoval z vsebino Obrazca za dokumentiranje novoveških nagrobnikov (A15), ki v točkah 46 - 48 res predvideva dokumentiranje samega napisa, ki pa je seveda lahko tudi v tem narečju. Ob odsotnosti nasprotnih navedb toženke, ki je bila v tem upravnem sporu pasivna (njen odgovor na tožbo ni vsebinski, na narok pa ni pristopila), je sodišče sledilo tožniku, češ da je ta argument toženke očitno nerazumen in da kaže na nerazumevanje celotnega projekta.
Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek tega člena). To pomeni, da mora toženka ponovno presoditi svojo oceno pri izpostavljenih merilih, jo po potrebi in v skladu z navodili sodišča dopolniti oziroma spremeniti, ustrezno obrazložiti razloge za to oceno in na podlagi tako izvedene ocene projekta ponovno določiti o pravico do sofinanciranja projekta.
Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnika, da odloči v sporu polne jurisdikcije. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 sme sodišče samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. V konkretni zadevi, kjer je še sodna presoja zadržana in se omejuje predvsem na procesna vprašanja in vprašanja uporabe prave, sama strokovna ocena projekta pa je po naravi stvari prepuščena toženki, pogoji, da bi sodišče samo odločilo o stvari, niso izpolnjeni.
Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, kot ga določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva razsojena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa ni zastopal odvetnik, mu pripadajo stroški po tretjem odstavku 3. člena Pravilnika, in sicer 25 EUR. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.