Jedro

Obs. M.S. se očita pobeg na Koroško in skrivanje po vrnitvi. V tem opisu niso podani znaki kaznivega dejanja po 7.tč. 3.čl. ZKND, saj to dejanje stori tisti, "kdor organizira oborožen upor ali v njem sodeluje ali organizira oborožene tolpe ali njihov vpad na ozemlje države z namenom vršiti kako dejanje iz 2.čl. tega zakona, ali kdor zapusti kraj svojega bivališča in vstopi v skupino, oboroženo ali organizirano za taka dejanja.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10.4.1946, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 6.7.1946, glede tega obsojenca spremeni tako, da se ga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je po kapitulaciji Nemčije pobegnil na Koroško ter se po vrnitvi od tam skrival, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKND; sicer pa se zahteva zagovornikov obs. M.S. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bilo obsojenih več oseb, njimi tudi M.S., ki je bil spoznan za krivega, da je: "1) kot legist in tajni policist dne 25.9.1942 v P. organiziral skupno z legisti Š.A., B.F., K.J., V.S., B.J. in V.F. aretacijo partizana P.V., pri čemer je M.S. udaril s pištolo po glavi P.L., da ga je onesposobil za odpor, B.J. in V.F. pa ga s pomočjo K.J. zvezala ter so ga nato vsi skupaj odnesli v ital. postojanko v V.G., kjer so ga Italijani na zahtevo M.S. ubili, 2) bil med okupacijo obveščevalec Italijanov, prvi organizator bega na P., aktiven domobranec in tajni policist ter je kot tak sokriv aretacij in internacij sovaščanov, 3) kot član MVAC dne 12. oktobra 1942 na P. sodeloval pri aretaciji T.F. in njegovi internaciji, ko ga je predhodno ovadil Italijanom kot komunista, 4) v sredini oktobra 1942 skupno s Š.A., K.A. in B.J. pokazal Italijanom partizanske bunkerje, 5) med okupacijo trikrat sodeloval v družbi B.J. in drugih legistov pri preiskavi stanovanja B.A. na P., 6) označil Italijanom A.A. kot likvidatorja njegovega očima pok.

Ž.J., vsled česar je bil A.A. ustreljen kot talec, 7) povzročil internacijo družin Š.A., M.I. ter O.B., 8) požgal v maju 1942 kočo na D.h., 9) po kapitulaciji Nemčije pobegnil na Koroško ter se po vrnitvi od tam skrival." Navedena dejanja so bila pravno opredeljena, in sicer: dejanja pod 1), 3), 4), 6), 7) in 8) kot kazniva dejanja po 3. točki 3. člena ZKND; dejanja pod 2), 3) in 5) kot kazniva dejanja po 4. in 6. točki 3. člena ZKND, dejanje pod 7) pa kot kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKND. Za ta kazniva dejanja je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo, na trajno izgubo vseh političnih in državljanskih pravic iz 1. točke 5. člena Zakona o vrstah kazni. Z odločbo Prezidija ljudske skupščine FLRJ z dne 20.8.1946 je bil pomiloščen tako, da mu je bila izrečena kazen 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter 5 let izgube državljanskih pravic, ta kazen pa mu je bila nato s pomilostivijo še dvakrat znižana. Po podatkih spisa je bila obsojencu odvzeta prostost dne 24.8.1945, s prestajanja kazni pa je bil odpuščen 29.11.1954. Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obs. M.S. dne 30.12.1996 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona po l. in 4. točki 372. člena ZKP in predlagajo, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obs. M.S. v celoti oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, ker uveljavljena kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ter l. in 4. točke 372. člena ZRP ni konkretizirana in je zato ni moč presoditi, sicer pa zagovorniki uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, za kar ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko uveljavljajo kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne more pa se tega izrednega pravnega sredstva vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP pa se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi.

V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki obs. M.S. navajajo, da je aretacijo partizana V.P. organiziral T.Š., obs. M.S. pa je bil le član vaške straže in kot tak prisoten, ni pa aktivno sodeloval (dejanje pod točko 1), da je bil pri vaški straži, ker so mu partizani ubili očima, ni pa bil organizator bele garde, niti aktiven domobranec, še manj pa tajni policist ter da ni sokriv za aretacije sovaščanov (dejanje pod točko 2), da je pokazal Italijanom partizanski bunker, toda tistega, za katerega je vedel, da je prazen (dejanje pod točko 4) in da je res pobegnil na Koroško in se nato skrival, ker se je bal za svoje življenje (dejanje pod točko 9).

Glede vseh ostalih obsojencu očitanih kaznivih dejanj pa zagovorniki trdijo, da jih obsojenec ni storil in da je obtožba povsem neutemeljena. Zagovorniki torej z vsemi temi navedbami uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke l. odstavka 371. člena ZKP so zagovorniki obrazložili s tem, da izpodbijana sodba "nima razlogov o odločilnih dejstvih, oz. so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Samo dejstvo, da je bil obtoženec član vaške straže, nekaj časa tudi domobranec, še ne pomeni, da je kriv za dejanja, ki so se mu očitala, mu pa niso dokazana." V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zagovorniki povzeli le zakonsko besedilo iz 11. točke l. odstavka 371. člena ZKP ter jo obrazložili z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem.

Uveljavljene kršitve procesnega zakona pa niso z ničemer konkretizirali, saj niso navedli, o katerih odločilnih dejstvih sodba nima razlogov, oziroma kateri razlogi sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju. Zato je ni mogoče preizkusiti.

Tudi uveljavljene kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, to je nepravilne uporabe kazenskega zakona, zagovorniki obs. M.S. niso konkretizirali tako, da tudi te kršitve ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP podana le, če je bilo kaznivo dejanje v pravnomočni sobi pri pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravno napačno opredeljeno, medtem ko zagovorniki trdijo, da obs. M.S. očitanih mu dejanj ni storil ter predlagajo njegovo oprostitev - torej vsebinsko omenjene kršitve kazenskega zakona sploh ne uveljavljajo.

Stališče zagovornikov obs. M.S., da "dejanja kot se mu očitajo, niso bila kazniva dejanja" in da gre za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je pravilno samo glede dejanja pod točko 9), ki je bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKND. To kaznivo dejanje je namreč storil, "kdor organizira oborožen upor ali v njen sodeluje ali organizira oborožene tolpe ali njihov vpad na ozemlje države z namenom vršiti kako dejanje iz 2. člena tega zakona, ali kdor zapusti kraj svojega bivališča in vstopi v skupino, oboroženo ali organizirano za taka dejanja". Obs. M. S. pa se očita zgolj pobeg na Koroško in po vrnitvi skrivanje. Ker v takšnem opisu dejanja niso vsebovani zakonski znaki kaznivega dejanja iz 7. točke 3. člena ZKND, je v tem obsegu Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca za to dejanje oprostilo obtožbe. Kljub izrečeni delni oprostilni sodbi pa Vrhovno sodišče ni spreminjalo odločbe o kazni. Obsojencu je bila namreč v pravomočni sodbi za vsa očitana kazniva dejanja izrečena ena sama kazen, ne da bi mu bile predhodno izrečene oziroma določene kazni za posamezna kazniva dejanja. Ob upoštevanju v pravnomočni sodbi izrečene (in tudi prestane) kazni ter ob tehtanju teže kaznivih dejanj, za katera ostaja pravnomočna sodba nespremenjena in teže kaznivega dejanja,za katerega je obs. M.S. oproščen obtožbe, je Vrhovno sodišče ocenilo, da delna ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti ne more vplivati na znižanje enotne kazni.

V ostalem delu pa je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornikov obs. M.S. zavrnilo kot neutemeljeno. Zagovorniki niso z ničemer konkretizirali, zakaj dejanja, opisana pod točko 1) do 8) ne bi bila kazniva dejanja. Kolikor pa v zahtevi trdijo, da obsojenec teh dejanj ni storil, bi to lahko uveljavljali le z zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ob pogojih iz 410. člena ZKP.