Up-102/96

27/11-1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B. F. iz L., ki ga zastopa P. S., odvetnik v L. na seji senata dne 27. novembra 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba B. F. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 340/94 z dne 20.12.1995, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1085/93 z dne 14.12.1993 ter sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani št. I P 206/90 z dne 23.2.1993 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku pritožniku (tedaj tožencu) naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje na delu skupnih prostorih podstrešja v stanovanjski hiši Breg 10 v Ljubljani, ki ga je brez ustreznega pravnega naslova preuredil in priključil svojemu podstrešnemu stanovanju. Odločilo je tudi, da mora toženec preko svojega stanovanja dopustiti tožniku (etažnemu lastniku enega izmed stanovanj v navedeni hiši) dostop do skupnih podstrešnih prostorov. Odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče, Vrhovno sodišče pa je revizijo toženca zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izpodbija navedene sodbe in zatrjuje, da naj bi Vrhovno sodišče svojo odločitev nepravilno oprlo na Stanovanjski zakon, ko je štelo, da je s tem zakonom tožnik postal solastnik podstrešnih prostorov in da s tožbo varuje svojo (so)lastninsko pravico. Ker naj bi po drugi strani štelo, da glede toženca Stanovanjskega zakona ni mogoče uporabiti, naj bi s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku po 22. členu Ustave. S tem, ko so sodišča ugodila tožnikovemu zahtevku za dovolitev prehoda preko pritožnikovega stanovanja, pa naj bi bila kršena njegova pravica do nedotakljivosti stanovanja po 36. členu Ustave. Kršitev te pravice pa naj bi bila tudi v tem, da izpodbijane sodbe dopuščajo prehod preko celega stanovanja, tožbeni zahtevek pa se je glasil le na dopustnitev prehoda preko kuhinje. Ker se pritožniku z izpodbijanimi sodbami onemogoča razširitev stanovanja, naj bi bila izkazana kršitev načela primernega stanovanja po 78. členu Ustave. Z zahtevo po odstranitvi del, s katerimi je skupaj s svojo izvenzakonsko partnerico razširil stanovanje, pa naj bi bila kršena tudi pravica do zasebne lastnine po 33. členu Ustave.

B.

3.Pritožnikova navedba, da je sodišče glede tožnika uporabilo Stanovanjski zakon (Uradni list št. 18/91; v nadaljevanju SZ), ni pa ga uporabilo glede toženca, ni točna, zato zatrjevana kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave ni podana. Vrhovno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je v skladu s 158. členom SZ spor potrebno rešiti po pravilih, ki so veljala v trenutku sprožitve spora, torej pred uveljavitvijo SZ in tudi, kot jasno izhaja iz obrazložitve njegove sodbe, pri utemeljitvi tožnikove aktivne legitimacije ni štelo, da je on z uveljavitvijo SZ postal solastnik podstrešnih prostorov in da zato s sodbo varuje svoje solastno premoženje. Vrhovno sodišče je odločilo, da je v skladu z (za rešitev spora relevantno) določbo 4. člena Zakona o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS št. 19/76) tožnik kot etažni lastnik imel trajno pravico uporabe na skupnem podstrešju. Določbe Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij o varstvu lastninske pravice pa je Vrhovno sodišče uporabilo le kot argument za sklepanje po analogiji, da so tudi nosilcu pravice trajne uporabe na voljo enaka pravna sredstva za varstvo svoje pravice kot jih ima tudi lastnik.

4.Sodišča so z izpodbijanimi sodbami tudi ugodila zahtevku tožnika, da je toženec dolžan dopustiti dostop preko svojega stanovanja do skupnih delov podstrešja, v čemer pritožnik vidi kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja po 36. členu Ustave. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da imajo drugi stanovalci pravico do prehoda do skupnih delov podstrešja, da je ta prehod mogoč le prek stanovanja toženca, da to izhaja že iz odločbe o dodelitvi podstrešnega stanovanja, da se je pritožnik torej s tem strinjal, vendar pa je naknadno zamenjal ključavnico na vratih in prehoda več ne dovoli. Vrhovno sodišče pa ob tem dodaja, da se z navedenimi sodbami zgolj vzpostavlja prejšnje stanje in da se s tem le nudi pravno varstvo že obstoječi pravici. Tem ugotovitvam tudi pritožnik v ustavni pritožbi v ničemer ne oporeka in tudi sam potrdi, da je prehod do skupnega podstrešja mogoč le preko njegovega stanovanja, da imajo drugi stanovalci pravico prehoda in da je bil tudi sam vedno pripravljen dopustiti prehod, v kolikor je potreben. Pritožnik zgolj navaja, da zahtevek za dopustnitev prehoda ni v zvezi z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj je tudi po razširitvi stanovanja še vedno mogoč prehod na skupne dele podstrešja po isti poti (preko kuhinje), zato gre zgolj za šikaniranje s strani tožnika.

5.Glede na takšne ugotovitve sodišč in takšne navedbe ustavne pritožbe se izkaže, da je ustavna pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Pravica do nedotakljivosti stanovanja kot ena izmed človekovih pravic, zagotovljenih z Ustavo, ne preprečuje možnosti, da jo upravičenec na podlagi pravnega posla prostovoljno omeji - npr. tako, da privoli v pridobitev stanovanja, ki je obremenjeno s pravico prehoda, kot je to v obravnavani zadevi. Da pa je pritožnik ob pridobitvi podstrešnega stanovanja v pravico prehoda privolil, izhaja iz ugotovitev sodišč in tudi pritožnik v ustavni pritožbi to sam potrdi. Pritožnikova trditev, da zahtevek na dopustnitev prehoda ni v zvezi z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega stanja na podstrešju pa ni relevantna. Zahtevka namreč temeljita na različnih dejanskih temeljih - zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja na okoliščini, da je pritožnik brez pravnega temelja povečal stanovanje, zahtevek na dovolitev prehoda na skupne dele podstrešja pa na okoliščini, da pritožnik več ne dovoli prehoda preko (sicer nespornega dela) svojega stanovanja. Ugotovitve sodišč, da je zamenjal ključavnico na vratih in s tem prehoda več ne dovoli, pa pritožnik tudi v ustavni pritožbi ne zanika.

6.Neutemeljeno je tudi stališče, da je kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja izkazana s tem, da je sodišče v sodbi dopustilo prehod preko stanovanja, čeprav se je tožbeni zahtevek glasil le na dopustitev prehoda zgolj preko kuhinje. Potrebno je upoštevati temeljni načeli stvarnega prava, da je služnosti potrebno omejevati (pravno pravilo par. 484 Občega državljanskega zakona) in da jih je potrebno izvrševati na način, ki najmanj prizadene lastnika služeče stvari (50. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij). Glede na navedena pravila je tudi brezpredmeten pomislek pritožnika, da je on sicer pripravljen dopustiti prehod, ko je to potrebno, ne pa če gre za šikaniranje. Če upravičenec pravice prehoda do (so)lastnega podstrešja ne bo izvrševal na tak način, ima pritožnik odprte možnosti, da zahteva varstvo svoje lastninske pravice, kot ima tudi odprto možnost, da zahteva prenehanje služnosti, če meni, da ta ni več potrebna ali v kolikor jo je mogoče urediti na način, ki bo zanj manj obremenjujoč. Sicer pa je način uporabe skupnih podstrešnih prostorov potrebno urediti s pogodbo med stanovalci (22. člen v zvezi s 26. členom SZ) oziroma če ni sporazuma, v nepravdnem postopku (32. člen SZ). Gotovo je ob tem potrebno določiti tak omejen in nujno potreben način uporabe skupnih podstrešnih prostorov in s tem povezanega prehoda preko pritožnikovega stanovanja, da ne bo mogoče govoriti o kršitvi pravice do nedotakljivosti stanovanja, da pa bo po drugi strani zagotovljeno tudi spoštovanje lastninske pravice drugih stanovalcev na delih podstrešja, ki so v solastnini.

7.Glede na to, da se z izpodbijanimi sodbami zgolj odpravlja protipravno stanje, ki ga je s svojimi posegi v skupne prostore stanovanjske hiše povzročil pritožnik, se kot brezpredmetna izkaže tudi njegova trditev o kršitvi pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave.

8.V okviru ustavne pritožbe Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94) presoja le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Očitka kršitve 78. člena Ustave, ki določa, da država ustvarja pogoje za pridobitev primernega stanovanja, Ustavno sodišče zato ni moglo presojati, saj ne gre za ustavno določbo, iz katere bi izhajale kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

9.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče Ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in sodnika dr. Lojze Ude ter Franc Testen.

Predsednik senata mag. Janez Snoj