Jedro

Po določilih SZ pa je mogoče uporabiti določbe ZSR le za prehodno urejanje razmerij med lastnikom stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja. Tega določila se ne more razlagati tako, da bi se pravni režim prejšnjega ZSR za stanovanja, ki so bila prej v družbeni lastnini in so se na podlagi določb SZ olastninila, podaljšal do sklenitve najemne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, da mu mora toženka prodati po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ) stanovanje v Piranu in mu povrniti tudi stroške postopka. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero je uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Kršitev postopka je po revizijskih izvajanjih podana zato, ker da je tožnik uveljavljal v tožbi poleg glavnega zahtevka, ki mu je bilo na prvi stopnji ugodeno, tudi podrejenega, o katerem pa ni odločeno ter mu je bilo zaradi takega ravnanja onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker je pritožbeno sodišče prezrlo 159. člen SZ, po katerem se lahko določbe ZSR uporabljajo vse do sklenitve najemne pogodbe, ki pa v tožnikovem primeru še ni bila sklenjena. Ob takem stanju je tožnik lahko še v letu 1995 pridobil drugo primerno stanovanje po določilu tretjega odstavka 67. člena ZSR, ki ga ima sedaj pravico odkupiti. V vsakem primeru pa ima pravico do odkupa drugega primernega stanovanja po 129. členu SZ.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je Republiški sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora 17.4.1991 odpravil odločbo Komiteja za družbeno planiranje in družbeno ekonomski razvoj Občine Piran z dne 30.5.1990 (s katero je bilo ugotovljeno, da stanovanjski objekt v Piranu, ... ni primeren za bivanje in da se morajo stanovalci izseliti v nadomestno stanovanje), da je tožnik živel v enosobnem stanovanju v objektu ... v Piranu še ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (19.10.1991), da je živeč v tem stanovanju pravočasno (najpozneje aprila 1993) zahteval odkup navedenega stanovanja ter da se je tožnik iz tega stanovanja preselil leta 1995 v dvosobno stanovanje v M. v Piranu (brez pismene odločbe). Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje ocenilo, da predstavlja stanovanje v M. v Piranu, v katerega se je tožnik vselil leta 1995, drugo primerno stanovanje v smislu tretjega odstavka 67. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) ter je zato odločilo, da mu mora toženka kot lastnica prodati to stanovanje po določbah 117. in naslednjih členov SZ. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da določb ZSR leta 1995 ni mogoče več upoštevati, da zato tožnik leta 1995 ni mogel pridobiti stanovanjske pravice na spornem stanovanju in da zato toženka ni dolžna prodati navedenega stanovanja tožniku po določbah 117. člena SZ, zaradi česar je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožnikov zahtevek za prodajo stanovanja v M. v Piranu zavrnilo.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna. Stališče tožnika, da bi bilo potrebno v tej zadevi uporabiti določbe ZSR glede na določilo 159. člena SZ, ni pravilno. Določilo drugega odstavka 159. člena SZ, ki se nahaja v prehodnih in končnih določbah, je potrebno razlagati v povezavi s 141. členom SZ, ki se nahaja v istem poglavju. Po tem določilu pa je mogoče uporabiti določbe ZSR le za prehodno urejanje razmerij med lastnikom stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja. Tega določila pa se ne more razlagati tako, da bi se pravni režim prejšnjega ZSR za stanovanja, ki so bila prej v družbeni lastnini in so se na podlagi določb SZ olastninila, podaljšal do sklenitve najemne pogodbe, kot to zmotno meni tožnik. Pravno odločilne so tako okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi SZ ter določbe Stanovanjskega zakona. Po določilu 117. člena SZ so morali lastniki (iz 111. do 114. člena SZ) prodati na zahtevo (imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve SZ imel oziroma z njegovo pisno privolitvijo tudi njegovemu družinskemu članu), bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Ker tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj na dan uveljavitve SZ ni imel stanovanjske pravice na spornem stanovanju - M., niti ni pozneje pravice do odkupa navedenega stanovanja pridobil, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe SZ, ko je tožnikov zahtevek za prodajo obravnavanega stanovanja zavrnilo.

Kršitev materialnega ali procesnega zakona v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom (po katerem mora toženka prodati tožniku drugo primerno stanovanje po drugem odstavku 129. člena SZ - glede na stanovanje v ...), sodišči nižjih stopenj nista mogli zagrešiti, ker o tem zahtevku še ni bilo odločeno. Pravnomočno je bilo odločeno le o neutemeljenosti glavnega zahtevka. Ker je glavni zahtevek zavrnjen, bo moralo sodišče prve stopnje nadaljevati s postopkom še na podlagi dela tožbe, s katero je tožnik uveljavljal podrejeni tožbeni zahtevek. Tožnik je s tožbo uveljavljal eventualno združevanje zahtevkov (po drugem odstavku 188. člena ZPP), tožbo pa mora sodišče z odločitvami v celoti izčrpati.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi, je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).