Jedro

Izvedensko mnenje, podano na podlagi osebnega pregleda tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Predstavlja namreč dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen za delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami.

Izrek

I. Pritožbi toženca zoper IV. točko izreka sodbe in pritožbama toženca in tožnika zoper sklep o popravi se ugodi in se stroškovni sklep v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje in sklep o popravi pomote spremenita tako, da je tožena stranka dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ... povrniti stroške postopka v znesku 219,75 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Pritožbi tožnika zoper II. točko izreka sodbe in dopolnilno sodbo se zavrneta in se potrdita II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški tožnikovih pritožb bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 7. 5. 2014 in odločbo toženca št. ... z dne 22. 11. 2013 v 1. odstavku izreka (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lahko fizično delo, ročno premeščanje bremen do 8 kg s skupno maso v izmeni do 300 kg, v delovnem okolju, kjer se v primeru nenadne motnje zavesti ne more poškodovati ali povzročiti škode drugim, samo v dopoldanski izmeni, s polnim delovnim časom od 17. 9. 2013 dalje (II. točka izreka). Toženca je zavezalo, da tožniku povrne 238,05 EUR stroškov postopka (III. točka izreka, ki je po dopolnilno sodbi IV. točka izreka).

2. Z dopolnilno sodbo je bila v navedeno sodbo dodana nova III. točka izreka, s katero je bil tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavrnjen. Prejšnja III. točka izreka je postala IV. točka izreka.

3. S popravnim sklepom je bil stroškovni sklep v IV. točki izreka sodbe v zvezi z dopolnilno sodbo spremenjen tako, da je toženec dolžan tožniku povrniti 219,75 EUR stroškov postopka.

4. Zoper sodbo v II. točki izreka in dopolnilno sodbo se je pritožil tožnik sam in po pooblaščenki. V pritožbi zoper izpodbijani del sodbe, vloženi po pooblaščenki iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka, soglaša z ugotovitvijo sodišča, da ni več zmožen za delo v svojem poklicu. Vendar pa ni zmožen niti za delo z omejitvami, zato je podana popolna nezmožnost opravljanja dela v svojem poklicu. Izpodbijani del sodbe temelji na izvedenskem mnenju, ki mu je nasprotoval že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodni izvedenec ga je osebno pregledal šele pri izdelavi dopolnilnega mnenja. Ugotovil je, da je sodni izvedenec povezan s tožencem, kar je sicer med zaslišanjem zamolčal. Za potrebe priprave pritožbe je namreč povsem naključno ugotovil, da je bil predsednik invalidske komisije toženca, v zvezi s čimer pritožbi prilaga tudi listinsko dokumentacijo. Iz tega razloga meni, da bi moralo biti njegovo mnenje izločeno iz sodnega spisa, saj takšno razmerje vzbuja sum v njegovo nepristranskost. Da je sodni izvedenec sodeloval s tožencem prej ni vedel, zato tudi njegove izločitve ni mogel prej predlagati. Ker sodba kljub temu temelji na izvedenskem mnenju, je podana bistvena kršitev določb postopka. Tudi sicer je izvedenčeva ocena delovne zmožnosti neživljenjska in neuresničljiva, saj pri starosti 62 let ni zaposljiv in za delo ne bi dobil niti pozitivnega zdravniškega spričevala. Premestitev bi mu moral zagotoviti delodajalec, vendar je brezposeln, tako da dejansko nima nobenih pravic. Pri ugotovitvi preostale delovne zmožnosti bi sodišče moralo upoštevati tudi druge kriterije, na primer izgubo zaposlitve brez svoje krivde in starost. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.

5. Tudi v pritožbi, ki jo je tožnik vložil sam, izpostavlja, da je izvedensko mnenje, na katerem temelji sodba, subjektivno, nestrokovno in pristransko. Njegov poklic je upravljalec betonarne, za kar pa ni sposoben. Izvedenec je izpovedal, da bi lahko brez poklicne rehabilitacije opravljal delo z omejitvami, vendar je v pisnem izvedenskem mnenju ocenil, da je le-ta potrebna. Izvedensko mnenje je tudi sicer bolj pravno kot medicinsko obrazloženo in zaradi sodelovanja s tožencem temu v korist. Sprašuje se, kdo naj mu zagotovi delo z omejitvami, saj ni zaposlen.

6. Iz smiselno enakih razlogov se tožnik pritožuje tudi zoper dopolnilno sodbo in uveljavlja povrnitev stroškov.

7. Toženec se pritožuje zoper stroškovni sklep, torej zoper IV. točko izreka sodbe. Opozarja, da je tožnika zastopala odvetnica, dodeljena po brezplačni pravni pomoči, zato je treba uporabiti 36. člena ZOdvT. Ne strinja se s tem, da tožnikov uspeh v sporu znaša 50 %, temveč le 30 %.

8. Toženec se iz enakih razlogov in dodatno še, ker bi sodišče moralo odločiti, da je stroške postopka dolžan nakazati na račun sodišča, pritožuje zoper sklep o popravi pomote. Izpostavlja še, da sploh ni šlo za takšno pomoto, ki bi se jo dalo popraviti s popravnim sklepom.

9. Iz enakega razloga, torej neizpolnjenih pogojev za izdajo popravnega sklepa, se zoper sklep o popravi pomote pritožuje tudi tožnik.

10. Pritožbi tožnika zoper II. točko izreka sodbe in dopolnilno sodbo nista utemeljeni, pritožba toženca in pritožbi obeh strank zoper sklep o popravi sta utemeljeni.

11. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu, to je II. točka izreka sodbe, dopolnilna sodba in v zvezi s stroški postopka (IV. točka izreka sodbe in popravni sklep), v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z opredelitvijo tožnikovega poklica in posledične razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti v II. točki izreka sodbe sicer zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar bi pravilna uporaba materialnega prava ob spremembi sodbe predstavljala odločitev pritožbenega sodišča v škodo tožnika.1 Nepravilna in nezakonita je tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe. Poleg tega pogoji za izdajo sklepa o popravi sploh niso bili izpolnjeni. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi tožnika zatrjevane kršitve, do katere naj bi prišlo zaradi neizločitve sodnega izvedenca.

K pritožbama tožnika zoper II. točko izreka sodbe in dopolnilno sodbo Posebej k zatrjevanim kršitvam postopka

12. Smiselno zatrjevana relativna kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 247. člena ZPP ni podana. Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje predloga za izločitev postavljenega sodnega izvedenca, sploh ni podal, zato so pritožbene navedbe glede izločitve izvedenskega mnenja iz spisa zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom v pristranskost izvedenca, prepozne.

13. Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Pritrditi je sicer pritožbi, da je takšna okoliščina lahko tudi to, da je sodni izvedenec, ki poda oceno strankine delovne zmožnosti sodeloval s tožencem. Vendar mora stranka po 2. odstavku 247. člena ZPP zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. V zahtevi za izločitev izvedenca mora navesti okoliščine, na katere zahtevo opira (3. odstavek 247. člena ZPP). Če zve za razlog izločitve šele potem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo, in zaradi tega ugovarja zoper izvedensko delo, ravna sodišče, kakor da bi bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo (6. odstavek 247. člen ZPP).

14. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje postavilo sodnega izvedenca A.A.2, ki je izdelal pisno in dopolnilno mnenje ter bil tudi zaslišan. Čeprav je tožnik na naroku 23. 6. 20163 tožencu postavil tudi vprašanje v smeri sodelovanja s tožencem, njegove izločitve ni predlagal. To pa pomeni, da je njegov predlog v smeri izločitve sodno izvedenskega mnenja iz spisa, podan šele v pritožbi, prepozen. Tožnik je za izvedenčevo sodelovanje s tožencem očitno vedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje, torej je bil seznanjen tudi z razlogom za izločitev. Najkasneje takrat bi moral tudi predlagati njegovo izločitev, česar pa ni storil. Pritožbena izvajanja v smeri izločitve sodnega izvedenca zato ne morejo biti uspešna.

Posebej k predmetu sodne presoje

15. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 7. 5. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 22. 1. 2013 ter s tem v zvezi presoja tožnikove invalidnosti, pri čemer uveljavlja I. kategorijo oziroma pravico do invalidske pokojnine. V predsodnem upravnem postopku je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do premestitve na drugo fizično lahko delo, s prenašanjem bremen do 8 kg, s skupno maso v izmeni do 300 kg, v delovnem okolju, kjer se v primeru nenadne motnje zavesti ne more poškodovati ali povzročiti škode drugim, samo v dopoldanski izmeni, s polnim delovnim časom od 17. 9. 2013 dalje. Po mnenju invalidske komisije II. stopnje tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec betonarne, s polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z navedenimi omejitvami.

16. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti. Njegova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za več kot 50 %, vendar je za drugo delo s fizičnimi razbremenitvami zmožen brez poklicne rehabilitacije. Posledično ga je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti, mu priznalo pravico do premestitve, tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pa zavrnilo. V pritožbenem postopku je tako sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, oziroma ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Posebej k pravni podlagi za pritožbeno rešitev zadeve

17. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Po 41. členu ZPIZ-2 pravico do invalidske pokojnine pridobi med drugim zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let; in pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

18. Pomeni, da bi bilo tožniku glede na njegovo starost, ko je že dopolnil 55, ne pa tudi 65 let,4 pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati v primeru nastanka I. kategorije invalidnosti. V primeru nastanka II. kategorije pa le, če ne bi bil zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije. Zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti, pa pridobi pravico do premestitve (2. alineja 1. odstavka 81. člena ZPIZ-2).

19. V I. kategorijo invalidnosti se na podlagi 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija je po 2. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V primeru nastanka invalidnosti II. in III. kategorije se po 64. členu ZPIZ-2 ugotavlja preostala delovna zmožnost. Med drugim je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, ali če se s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu.

20. Za ugotovitev t. i. poklicne invalidnosti oziroma zmanjšane delovne zmožnosti za svoj poklic za 50 % ali več, je najprej potrebno pravilno opredeliti svoj poklic zavarovanca. Ta opredelitev je kot pravno vprašanje v domeni sodišča. Sodni izvedenec ocenjuje le zmanjšanje delovne zmožnosti za svoj poklic, kot ga upoštevaje 3. odstavek 63. člena ZPIZ-2 opredeli sodišče. Kot svoj poklic se po 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Posebej k dejanskim okoliščinam konkretnega primera

21. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede tožnikove invalidnosti pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela mag. A.A.. V pisnem izvedenskem mnenju je ocenil, da tožnik potrebuje stvarne razbremenitve pri delu. Pojasnil je, da zaradi arterijske hipertenzije in sladkorne bolezni potrebuje omejitev težkega fizičnega dela, zaradi občasno neurejenega sladkorja v krvi pa tudi omejitev v zvezi z možnostjo nenadne motnje zavesti. Poleg tega je zaradi aplikacije terapije za to bolezen potrebno delo le v dopoldanski izmeni. Tako je menil, da ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec betonarne, s polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z navedenimi omejitvami. Po oceni sodnega izvedenca ni potrebna niti časovna razbremenitev. V zvezi s poklicno invalidnostjo je izpostavil, da tožnik nima poklicne izobrazbe in bi s končano osnovno šolo lahko delal tudi druga kvalificirana dela, ne le v gradbeništvu, kjer je delal do sedaj. Tudi v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja je vztrajal, da tožnik pri delu potrebuje navedene fizične razbremenitve. V kolikor se osnova šola in tečaj za upravljalca betonarne šteje za poklic, potem po oceni sodnega izvedenca za več kot 50 % ni zmožen za delo v svojem poklicu in potrebuje poklicno rehabilitacijo.

22. Navedene nejasnosti v pisnem sodno izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje skladno z 254. členom ZPP razčistilo z zaslišanjem sodnega izvedenca. Izpovedal je, da tožnik za delo v betonarni ni zmožen in je delovna zmožnost za svoj poklic, v kolikor se kot poklic šteje delo v betonarni, ki ga je s končano osnovno šolo in 12-dnevnim usposabljanjem za upravljalca oziroma strojnika betonarn, zmanjšana za več kot 50 %. Prepričljivo je izpovedal, da je za drugo delo zmožen z navedenimi omejitvami, za takšno drugo delo pa poklicne rehabilitacije ne potrebuje, ker gre za enostavna nekvalificirana lažja fizična dela, za katera ne potrebuje nobenega usposabljanja. Zmožen je na primer za pakiranje izdelkov v škatljice, opremljanje izdelkov z reklamami ali navodili za uporabo, sestavljanje manjših izdelkov. Sicer je sodni izvedenec vztrajal pri oceni, da je tožnik zmožen za delo s podanimi omejitvami v polnem delovnem času. Tožnik in njegova pooblaščenka sta bila na zaslišanju prisotna. Za izvedenca nista imela še dodatnih vprašanj, niti pripomb, tožnik je le pavšalno vztrajal pri tem, da dela ni zmožen opravljati.

Posebej k odločitvi pritožbenega sodišča

23. Tako dopolnjeno izvedensko mnenje, podano tudi na podlagi osebnega pregleda tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Predstavlja namreč dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je s polnim delovnim časom še zmožen za delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da je tožnikov svoj poklic "delo v betonarni", saj končane osnove šole in 12-dnevnega usposabljanja za upravljalca oziroma strojnika betonarn po stališču pritožbenega sodišča sploh ni mogoče šteti za svoj poklic iz 3. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Vendar pritožbeno sodišče ne sme odločati v škodo pritožnika. Ob zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %, kar ga razvršča v II. kategorijo invalidnosti, in je za drugo delo z omejitvami zmožen brez poklicne rehabilitacije, pa mu je zagotovljena pravica do premestitve. Bistveno je prav to, da za drugo delo z omejitvami ne potrebuje poklicne rehabilitacije. Gre namreč za enostavna nekvalificirana lažja fizična dela, za katera ne potrebuje usposabljanja. Kot sicer pravilno opozarja tožnik v pritožbi, pravico do premestitve zagotavlja delodajalec. Vendar ima tudi brezposeln zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po 55. letu starosti, ob izpolnjenih pogojih po ZPIZ-2, pravico do nadomestila za invalidnost (85. člen ZPIZ-2).

24. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožnika zoper II. točko izreka sodbe in dopolnilno sodbo zavrnilo in potrdilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in dopolnilno sodbo. Ker je podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja le izkazana sprememba oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja, so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da mu je delovno razmerje prenehalo brez njegove krivde in da je nezaposljiv, brezpredmetne.5

25. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnica na podlagi brezplačne pravne pomoči,6 s pritožbama zoper II. točko izreka sodbe in dopolnilno sodbo ni uspel, je bilo potrebno s III. točko izreka te sodbe odločiti še, da stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. V zvezi s podanim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo pa je potrebno pojasniti, da se sodne takse v sporih do in iz pravic iz obveznih zavarovanj po 71. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) ne plačujejo.

K pritožbi toženca zoper IV. točko izreka sodbe in pritožbama tožnika ter toženca zoper sklep o popravi pomote

26. Sodišče prve stopnje je v IV. točki izreka sodbe tožencu naložilo, da tožniku povrne 238,05 EUR stroškov postopka. Uspeh v sporu je ocenilo na 50 %, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, zato so toženčeve pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Vendar pri tem ni upoštevalo, da je tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopala odvetnica, dodeljena z odločbo o brezplačni pravni pomoči.7

27. Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje s sodbo odmerjene stroške upoštevaje 36. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami), ki ureja določitev nagrade glede na vrednost predmeta, ki se izplača iz državnega proračuna, kar samo znižalo na 219,75 EUR. Toženec in tožnik v pritožbi zoper sklep o popravi pravilno opozarjata na to, da je bil popravni sklep izdan, čeprav ni šlo za očitno pomoto v smislu 328. člena ZPP. Predsednik senata lahko po tej določbi ZPP kadar koli popravi le napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Pravilna uporaba določb ZOdvT ni takšna napaka, temveč pritožbeni razlog, oziroma v konkretnem primeru razlog za spremembo stroškovnega sklepa skladno s 36. členom ZOdvT v smeri znižanja s IV. točko izreka sodbe odmerjenih stroškov.

28. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim stroškovnim sklepom in sklepom o popravi pomote tožencu zmotno naložilo, da odmerjene stroške postopka povrne tožniku. Za tožnika jih je namreč dolžan povrniti na račun sodišča prve stopnje. Po 3. odstavku 46. člena Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS št. 96/2004 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) o višini in obsegu stroškov iz 1. odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.

29. Navedeno pomeni, da so pritožba toženca zoper stroškovni sklep v IV. točki izreka sodbe in pritožbi toženca ter tožnika zoper sklep o popravi pomote utemeljene, zato jim je bilo potrebno ugoditi in stroškovni sklep v IV. točki izreka sodbe skupaj s sklepom o popravi pomote na temelju 3. točke 365. člena ZPP spremeniti tako, kot je razvidno z I. točke izreka te sodbe. Torej da je toženec dolžan za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti stroške postopka v znesku 219,75 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

1 Na podlagi 359. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. 2 Sklep z dne 22. 10. 2015 v sodnem spisu na listovni št. 26. 3 Zapisnik z naroka v sodnem spisu na listovni številki 68 do 70. 4 Rojen je ... . 5 V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 360. člena ZPP). 6 Odločba BPP št. 412/2016. 7 Odločba BPP št. 522/2015.