Jedro

Dejstvo ali je bil tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen ali ne, ne vpliva na strokovno odločitev glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v ugotovitvenem delu zahtevka in zavrnilo dajatveni zahtevek. Tožnica v pravdi ni uspela in je dolžna tožencu povrniti potrebne stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom;: zavrglo tožbeni zahtevek v delu, da se ugotovi, da je toženec motil tožnico v neposredni in mirni posesti gostinskega objekta imenovanega G. k., stoječega na parceli ... na naslovu S. u. ..., L., v skupni izmeri 152, 10 m2 ter asfaltirano parkirišče v izmeri 300 m2 s tem, ko je dne 24.11.2006 okoli 16. ure prišel v lokal skupaj s pomočniki in zahteval ter vzel ključe lokala in zahteval odstranitev tožnice iz lokala, ker naj bi sam prevzel lokal, kar ga tudi je in še isti dan pričel v lokalu obratovati v svojem imenu, tako je prevzel posest nad lokalom ter vsemi premičnimi stvarmi na citiranem naslovu (1. tč. izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v delih, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da v roku 8 dni vrne tožnici ključe od poslovnega prostora, vpisanega v tč. 1 tožbe in zapusti lokal ter odstrani svoje stvari in ljudi, tako da lahko tožnica normalno uporablja lokal za namene, kot ga je uporabljala pred posest motitvenim dejanjem; da se tožencu prepoveduje v bodoče s takimi in podobnimi posest motitvenimi dejanji posegati v mirno posest gostinskega lokala G. k. d.o.o., vpisanega v tč. 1 zahtevka, da ne bo izvršbe in da bo za vsako motenje plačal denarno kazen najmanj v znesku 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR); da je toženec dolžan tožnici plačati stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila (2. tč. izreka), odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške tega postopka v znesku 879,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.

Tožnica je s pravočasno pritožbo, vloženo po pooblaščencu, izpodbijala sklep sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi motenje posesti za obdobje od 24.11. do 31.12.2006 ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku glede plačila stroškov postopka. Navajala je, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica 24.11.2006 imela dejansko posest nad lokalom in da je ta posest bila motena zaradi grožnje in prisilne izpraznitve lokala, da je motenje posesti nastalo. Takšno motenje je bilo na nek način zaključeno 31.12.2006, zato je potrebno ugotoviti, da je ugotovitveni zahtevek potreben, ker je ugotovitev o časovno omejenem motenju bistvenega pomena za odločanje o nadaljnjem zahtevku plačila stroškov postopka. Tožnica se strinja, da ni imela več interesa po dajatvenem zahtevku v času obravnave 9.1.2007. Glede na vztrajanje pri zahtevku za plačilo stroškov bi sodišče moralo ugotavljati, ali je do motenja prišlo in na podlagi takšne ugotovitve bodisi kot predhodno vprašanje bodisi kot del izreka v sodbi odločiti o stroških postopka. V večini primerov je tožnik upravičen do plačila stroškov uvedbe in vodenja tega postopka, kadar motenje preneha tekom postopka in v okviru takšne utemeljitve se ugotavlja upravičenost vložitve tožbe. Tožnica je na tej podlagi imela pravni interes za ugotovitveni zahtevek z skladu in pod pogoji določb ZPP. Po tožničinem mnenju je bilo glede na potek časa potrebno odločati o posest motitvenem dejanju izključno zaradi odločitve o stroških, tožnica dajatvenega zahtevka ni umaknila, še vedno je vztrajala pri zahtevku za plačilo stroškov in dajatveni zahtevek ni bil utemeljen zaradi poteka časa. Sodna praksa je, da je upravičenost vložitve tožbe potrebno ugotavljati zaradi odločitve o stroških postopka in glede na ugotovljeno dejstvo motenja na dan 24.11.2006 je podana tudi upravičenost te tožbe in to je podlaga za odločitev o stroških. Sodba (verjetno pravilno sklep) je glede stroškovnega dela povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi in samimi ugotovitvami sodišča, podana je bistvena kršitev postopka, saj je izrek v nasprotju z ugotovitvami o motenju.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

S tožbenim zahtevkom za ugotovitev motilnega dejanja, časa in načina motenja (torej z ugotovitvenim delom zahtevka) je tožnik zahteval le ugotovitev dejstev in si ne bi mogel pomagati s sodno odločbo, v kateri bi bila ugotovljena ta dejstva, zato mu tudi ni mogoče priznati pravnega interesa za takšno odločitev ob upoštevanju določbe 181. čl. ZPP. Glede na to je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbo v tem delu zavrglo.

Bistvo posestnega varstva je v vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja in v prepovedi izvrševanja nadaljnjega motenja. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki niso bile sporne in tudi pritožbeno niso izpodbijane, da je bila tožnica posestnica na podlagi najemne pogodbe z veljavnostjo do konca leta 2006 in katere ni nameravala podaljšati in tudi ni nameravala podaljšati posesti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in glede prepovedi izvrševanja nadaljnjega motenja. Z izjavo, da ni nameravala podaljšati najemne pogodbe po 31.12.2006 je tožnica izrazila svojo voljo, da ne namerava po tem datumu opravljati svoje dejavnosti v poslovnem prostoru, da je njena volja bila torej opustiti po 31.12.2006 posest lokala, ki je predmet posestnega varstva. Glede na to njeno izjavo posestno varstvo v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (ki je postopalo izredno hitro, saj je že 19. dan po prejemu tožbe z odredbo razpisalo glavno obravnavo za 9.1.2006) ni več bilo smiselno, zanj tožnica ni imela nobenega ekonomskega interesa. Ob ugotovitvi tega dejstva, ki ni pritožbeno izpodbijano, tožeči stranki ni mogoče več nuditi posestnega varstva, četudi je bilo ugotovljeno, da jo je toženec motil v njeni posesti na zatrjevan način. Nasprotno bi pomenilo izvrševanje posestne zaščite v nasprotju z namenom varovanja posesti po Stvarnopravnem zakoniku.

Samo dejstvo o tem, ali je bil tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen ali ne, pa ne vpliva na stroškovno odločitev. O stroških postopka odloči sodišče v skladu z določbo I. odst. 154. čl. ZPP na podlagi uspeha v pravdi in glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka in o zavrnitvi dajatvenega dela zahtevka je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v pravdi ni uspela in je zato dolžna tožencu povrniti potrebne stroške pravdnega postopka.

Ob dejstvu, da pritožba ni izpodbijala odmere toženčevih stroškov postopka, je uradni preizkus odločitve v tem delu pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno uporabilo materialno pravno podlago, to je veljavno odvetniško tarifo in je svojo odločitev tudi ustrezno utemeljilo.

Po presoji pritožbenega sodišča glede na vse obrazloženo ni podano pritožbeno zatrjevano nasprotje med izrekom sklepa in ugotovitvami sodišča prve stopnje, niti ni sodišče prve stopnje storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče uradoma (II. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožba je glede na vse obrazloženo neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih je mogoče izpodbijati sklep sodišča prve stopnje in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 366. čl. ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Takšna odločitev je utemeljena v določbi I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP.